Harnad se je znova razjezil

Guru Odprtega dostopa (OA) prof. Harnad se je znova razjezil. Znano je, da v Veliki Britaniji na štiri leta ocenjujejo kvaliteto visokošolskih ustanov s pomočjo zelo široko zastavljene (in drage!?) nacionalne ocene njihovega preteklega dela. Gre za prakso t. i. Research Assessment Exercise - RAE. V najnovejši številki THES revije poročajo o pozivu nekaterih starejših uglednih predstavnikov akademske sfere, da naj v naslednji RAE leta 2008 univerze zmanjšajo težo pri priznavanje odličnosti na temelju objav v najuglednejših znanstvenih revijah, kot so npr. Nature in Science, ker naj bi to šlo na škodo drugih načinov presoje raziskovalne kvalitete kot so patentne objave in konferenčni prispevki. Vendar je Harnadova zavrnitev takega razmisleka zelo odločna in tehtna. Na eno strani opozarja, da je prestiž določenih revij visoko koreliran s selektivnostjo revij in s standardi presoje kvalitete z raziskovalnimi vrstniki (peer-review), torej s kvaliteto objave in neredko tudi s citacijskim vplivom. Svari, da če zavržejo to, ne bodo imeli nadomestnega merila. Na drugi strani pa bi rešitev, ko bi celotno presojo znanstvenega opusa prepustili v ponovljeno presojo z vrstniki, tokrat v vlogi posamaznih članov RAE komisij, pomenila obsežno a nepotrebno delo. Harnad predlaga, da če je že v razpravi opustitev dosedanje prakse, potem je to priložnost, da bi npr. pričeli neporedno meriti citacijsko pogostost, npr. z orodji, kot jih ponuja CiteBase Search.

Harnadovo reakcijo je mogoče razumeti tudi v luči njegovega dosedanjega obsežnega zavzemanja za OA, ko so mu nasprotniki v zgodnjem obdobju promoviranja te oblike razširjanja znanstvenih informacij očitali, da bo ta koncept oslabil avtoriteto mehanizem ocenjevanja z vrstniki. Harnad je že takrat odločno zavračal take napovedi in je ves čas svoje kampanje vedno tudi zagovor OA nujno povezoval z zagovorom "peer review" ocene.

K trenutni dilemi se je oglasil tudi prof. Suber, ki vidi v novi RAE politiki morda dodatno priložnost za uveljavitev OA, saj bi morda novi standardi vzpodbudili objavljanje v revijah OA, ki še nimajo primerljivih dejavnikov vpliva (IF), kot ga dosegajo tradicionalne revije in večjo težo bi pridobilo tudi samoarhiviranje, ki po poti obširnejše možnosti citiranja v značilni meri povečuje vpliv med znanstvenimi vrstniki.

Še enkrat o NIH in OA

NIH objavlja izčrpno promocijsko prezentacijo o svoji pobudi arhiviranja raziskovalnih objav, ki jih financirajo, v arhivu PubMed Central - o tem se pisal tudi že 28. aprila letos "Uradno"....

Informacijska pismenost

Premostitev "digitalnega razkoraka" (angl.: digital divide) zagotavljamo med drugim z osvojitvijo "informacijske pismenosti" (I-p) (angl.: information competence, information literacy). Zares toplo lahko zato priporočim obisk spleta na švicarski KUB Freiburg, kjer si velja ogledati projekt Biblio, zlasti pa svetujem skok na spletno stran knjižnice na nemški Univerzi Konstanz, na splet Informationskompetenz, kjer ob obilju dragocenih informacij o I-p najdemo vzorce učnih modulov za posredovanje vedenj o I-p v različnih disciplinarnih okoljih, prav tako pa se seznanimo z univerzitetnim portalom za e-učenje ILIAS. Izjemno!

"Kvazi" odprti dostop

Po današnjem Suberjevem blogu povzemam vest, da so pri Bepress (Berkeley Electronic Press) ponudili novo obliko odprtega dostopa, t. i. kvazi odprti dostop (“quasi-open” access). Ta temelji na možnosti, da bralec, ki želi prebrati članek v reviji tega založnika, preden dobi možnost dostopa do polnega teksta, izpolni poseben vprašalnik. Ob naslonitvi na podatke iz vprašalnika lahko nato založba seznani knjižnico o interesu bralca in predlaga knjižnici naročilo revije. Postopek bo pravzaprav dobrodošel za knjižničarje, ki pogosto nimajo najboljšega pregleda, kolikšen je obseg interesa za določene revije.

Presenečen pa sem bil, kako novi Slovenski pravopis sloveni besedo "kvazi". Namenja ji namreč slabšalen pomen "laži-"; npr. SP pojasnjuje zvezo "kvazistrokovnjak" z besedo "lažistrokovnjak". Sam bi v našem primeru raje govoril o "navideznem" odprtem dostopu?

Učni materiali odprtega dostopa

Potem ko je iniciativa na MITju, njihov OpenCoursware projekt, še vedno eden najimenitnejših vzorcev novega pristopa v virtualizacijo učnega procesa s pomočjo učnih materialov, ki so na voljo v odprtem dostopu (OA), se krog zagovornikov in razširjevalcev novega "gibanja" širi. Kar brez zadrege priznavajo inspiracijo dobljeno pri MITju v podobnem projektu predstavljenem nedavno na Univerzi Tufts (UT), še na eni od uglednih ameriških visokošolskih ustanov v državi Massachusetts. Govorim o projektu Tufts OpenCourseWare, ki že ponuja nekatere zanimive učne vsebine na področjih humane, dentalne in veterinarske medicine ter prehranskih ved. Zaradi lastne profesionalne usmeritve sem se z zanimanjem ustavil na mikrobioloških spletnih vsebinah njihove medicinske šole in našel kopico dobrodošlih pobud za lastne korake v tej smeri.

Ob tej priliki velja opozoriti tudi na zelo kvalitetno delo knjižnične in informacijske službe na UT, kjer je eden od odmevnih projektov tudi njihova TUSK baza (the Tufts University Sciences Knowledgebase).

No, učni material OA je danes mogoče najti še na nekaterih drugih šolah; do njih nam pomaga spletni iskalec OCWFinder.

Odličnost univerz

Spomnili se bomo leta 2003, ko so raziskovalci na univerzi Shanghai Jiao Tong prvič objavili indikatorje odličnosti svetovnih univerz. Takrat se je tudi ljubljanska Univerza znašla na listi 500-tih najuglednejših univerz na 485. mestu. Žal sta naše veselje oz. ponos bila kratkotrajna, saj nas na listi naslednje leto že ni več. In čeprav se s kriteriji presoje in z doseženim rezultatom morda nismo strinjali, najbrž nihče ni zlahka z roko zamahnil, saj je bilo v svetu in tudi pri nas veliko sklicevanja na to razvrstitev.

V zadnji številki revije The Scientist pa se je pojavil nov in zanimiv poskus nekoliko drugačnega vrednotenja univerz in sicer na podlagi kvalitete njihove prisotnosti na medmrežju. Kot vsa »webometrika« se bo seveda tudi ta način presoje šele moral uveljaviti; najbrž bo tudi moral doživeti še marsikatero prilagoditev. Prisotnost na spletu je seveda zelo specifična oblika pojavnosti univerz, vendar izbrani kriteriji sedanjega ocenjevanja so tudi signal univerzam, na kaj naj bi posebej pazile na svojih spletih, zlasti če želijo tudi po tej poti zapustiti zaznavno sled. Avtorji študije iz univerze v Madridu so povedali po katerih kazalcih so ocenjevali visoke šole: po obsegu prisotnosti na spletu, merjenem z številom objavljenih spletnih strani, po vidnosti glede na število povezav na spletih drugih spletnih domen in po številu t. i. »bogatih« strani kot so vsebine namenjene trajnejši rabi, npr. strani v formatih Adobe Acrobat – pdf, PostScript – ps, MS Word – doc, MS PowerPoint – ppt in MS Excel – xls. Napotek je torej jasen: poslej bo potrebno na univerzah prisotnost na spletu načrtovati tudi ob upoštevanju morebitne presoje na osnovi rezultatov spletnih iskalnih orodij.

Na spletni strani »World Universities' ranking on the Web« so Aguillo in sod. objavili rezultate uvrstitve 2000 svetovnih univerz in Univerza v Ljubljani se je uvrstila na ugodno 332. mesto (med evropskimi je na 123. mestu), Univerza v Mariboru pa je na 733. mestu. Zanimivo je, da so uvrstitve na prvih mestih po obeh metodah merjenja, šanghajskem in madridskem, zadovoljivo primerljive: Harvard je prvi oz. peti, Stanford drugi oz. tretji, Berkeley četrti oz. drugi, MIT peti oz. prvi in podobno. Na obeh listah so seveda v prevladi ameriške univerze, posebno izrazito je to v madridski študiji kjer je med prvimi sto univerzami kar 72 ameriških (prvih 25 je njihovih) in 6 kanadskih, prva evropska je ETH Zuerich na 26. mestu in Švica ima v tej družbi še eno - ETH Lausanne, nato pa je v stotici še 7 britanskih, štiri švedske in zgolj po ena finska, nemška in avstrijska univerza! Naslednja ugotovitev je, da so po webometrični primerjavi tehnološko usmerjene univerze v rahli prednosti.

Katalogi e-knjig

Med novičkami v zadnji številki elektronskega biltena FreePint je zlasti koristna tista Sama Vaknina (zanimivo, mož je med drugim do nedavna bil tudi ekonomski svetovalec makedonske vlade...) o zbirkah elektronskih povezav do številnih katalogov in baz, kjer se med drugim lahko oskrbimo z elektronskimi knjigami, bodisi takimi, kjer zapadle avtorske pravice že omogočajo njihov prost dostop ali pa so to knjige, ki jim je odprti dostop sicer dovoljen. Preberite si prispevek. Sicer pa je koristno redno spremljanje FreePint časnika, ki se pravzaprav predstavlja kot "globalna mreža 73.644 raziskovalcev v informatiki" in novičke vam, če se nanje naročite, pošiljajo dnevno v elektronski pošti.

WWW virtualne knjižnice

Avtorji švicarskega Infobrokerjevega bloga Recherchen-blog so nas v ponedeljkovem pisanju opozorili na sicer klasičen pa še vedno dragocen internetni informacijski vir, namreč na WWW virtualne knjižnice (WWW-VL). Pripravili so zanimiv nabor anotacij nekaterih zanimivejših katalogov:

• e-revije, povezave do elektronskih časnikov na najrazličnejših področjih;
• elektronske reference - akademsko citiranje in standardizacija internetnih virov;
• vrednotenje informacijskih virov;
• splošni viri (enciklopedije, slovarji...);
• oblikovanje informacij in informacijsko upravljanje;
• informacijska pismenost;
• kvaliteta virtualnih informacij;
• mreža upravljanja z informacijskimi viri - KMNetwork;
• knjižnični viri v humanistiki in družboslovju za potrebe visokošolskega raziskovanja in izobraževanja.
  

Nujni klic - pobuda

Brskanje po blogih povezanih z nedavnimi tragičnimi dogodki v Londonu me je pripeljalo tudi do strani britanske nacionalne zdravstvene službe NHS in do zanimive in zares koristne pobude, ki bi jo veljalo uveljaviti tudi pri nas. Nasvet je na kratko tak: danes, ko ima vsakdo pri sebi mobilni telefon, bi bilo koristno v njegov telefonski imenik vnesti kratico ICE in telefonsko številko osebe (ali številke oseb), ki bi jo(jih) reševalci lahko poklicali in ki bi jim o ponesrečencu lahko posredovala koristne podatke. Najbrž bi bilo najbolje, da tudi pri nas ostanemo kar pri angleški kratici ICE (od "In Case of Emergency"), saj nam to potem lahko pomaga tudi v tujini! Vprašanje je, kdo bi pri nas lahko najhitreje uveljavil to pobudo: povprašal bom pri AMZS ali imajo oni kakšno idejo.

Novo pri Thomson ISI: Current Web Contents®

Če povzamem po blogu eprintblog so pri Thompson ISI pripravili novo informacijsko storitev Current Web Contents - CWC. Omogoča povezave do depozitnih arhivov odprtega dostopa (repozitorijev), ki izpolnjujejo kriterije kvalitete: uglednost, natančnost, razširjenost, oblika in upravljanje, uporabnost, področje, vrsta uporabnikov in kvaliteta pisanja. Nekaj primerov najdete v izboru urednika. Žal je storitev, kljub temu da ponuja odprtodostopne vsebine, plačljiva! Naročniki Current Contents Connect® bodo lahko uporabljali tudi novo storitev CWC.

Odmevi na sklep RCUK

Seveda je bilo mogoče pričakovati različne odzive na nedavni sklep britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) o njihovem najnovejšem koraku pri uveljavitvi odprtega dostopa v britanskem javno financiranem raziskovanju, o čemer pišem že v svojem blogovskem prispevku "Odprti dostop še bližji" dne 28. junija 2005. Sicer pa je v zadnjih dneh o tem mogoče najti kar več prispevkov v Suberjevem blogu.

Posebno me je pritegnil odziv, ko se je pravzaprav pričakovano oglasil tudi Graham Taylor, direktor združenja Publishers Association, v Guardianovem prispevku, kar je nato izzvalo prof. Harnada k temeljiti analizi in kritiki Taylorjevega zavračanja RCUK ukrepa. Oboje je vredno branja, ne nazadnje zaradi učinkovite Harnadove demonstracije vzpostavljanja sodobne polemične razprave, podprte z možnostmi, ki jih dovoljuje IKT okolje.

In še nekaj za povrh; Harnadova kritika je tudi prvi sestavek v novem blogu na sceni Odprtega dostopa, ki ga bo urejal sam Harnad in ima obetavno ime: "Open Access Archivangelism" s pomenljivim podnaslovom "Maximizing Research Impact by Maximizing Research Access". Nedvomno nam ne bo dolgčas!

Kaj je eContentplus program?

V Uradnem listu Evropske unije je objavljen Sklep Evropskega parlamenta in Sveta št. 456/2005/ES z dne 9. marca 2005 o vzpostavitvi večletnega programa Skupnosti za boljšo dostopnost, uporabnost in izkoriščenost digitalnih vsebin v Evropi. Več o tem najdete na portalu eContentplus - slovenjeno kot eVsebineplus programa.

Ciljna uporabniška področja so informacije javnega sektorja, prostorski podatki, učne in kulturne, pa tudi znanstvene in akademske digitalne vsebine. Štiriletni program (2005–08) naj bi imel proračun 149 milijonov € za podporo organizacije izboljšanja dostopnosti in uporabnosti digitalnega materiala v večjezičnem okolju.

Odprti dostop na Finskem

Finsko v našem prostoru pogosto in upravičeno omenjamo, ko želimo poudariti učinkovito urejenost nacionalne znanosti. Del tega so nedvomno tudi uveljavljene oblike informacijske podpore raziskovalnega in visokošolskega procesa. Zanimiv pogled v to, kako na Finskem uveljavljajo Odprti dostop nam predstavlja povzetek konferenčnega nastopa S. Karjalainena, direktorja oddelka za znanost na finskem izobraževalnem ministrstvu na nedavni mednarodni konferenci »O strategijah in politiki Oprtega dostopa do znanstvenih informacij«, ki je bila v Pekingu med 22. in 24. junijem letos.

Naj ozadje finske znanosti osvetlijo nekateri podatki: v znanosti je zaposlenih okoli 73.000 ljudi; skupni strošek je 5 milijard €, od česar pokriva podjetniški sektor 70%; v letu 2004 je to pomenilo 3,5% GDP; delež celotnega raziskovalnega vložka Finske med državami OECD je 0,7%, v publikacijah pa 1%; imajo 20 univerz in 29 politehnik ter 19 sektorskih raziskovalnih inštitutov; letno zaključi šolanje 1400 doktorandov.

Predvidevajo, da je približno 15% letne finske akademske raziskovalne produkcije prosto dostopne na internetu. Za to so na voljo štirje arhivi Odprtega dostopa: VTT register objav; arhiv elektronskih disertacij na Tehnološki Univerzi v Helsinkih in še dva arhiva elektronskih publikacij na Univerzah Oulu in Joensuu.

Finska ima okoli 70 recenziranih revij in od teh je devet bolj ali manj dostopnih na internetu. Finska Elektronska Knjižnica (FinELib) je v letih 2004–2005 s pomočjo članstva v BioMed Central zagotovila objavljanje v revijah tega založnika brezplačno za ves finski javni sektor (univerze, politehnike in raziskovalne inštitute).

Na Finskem deluje od leta 2003 neformalno telo »The FinnOA working group«, ki promovira Odprti dostop do znanstvenih in učnih vsebin; v njem so predstavniki raziskovalcev, znanstvenih založnikov in knjižnic. Ta iniciativa je tudi pozvala vlado, da sprejme priporočila in izhodišča za uveljavitev Odprtega dostopa. In res je septembra 2004 Ministrstvo za izobraževanje in znanost imenovalo za to nalogo Odbor, sestavljen iz predstavnikov finančnih teles, univerz, politehnik, znanstvenih društev in knjižnic, ki bi naj svoja priporočila naslovil agencijam raziskovalnega financiranja, ustanovam izvajalkam raziskovanja in znanstvenim založnikom.

Priporočila Odbora zadevajo celotno znanstveno publicistiko finskih avtorjev, torej objave v finskih medijih in v tujini, za katere avtorji ne morejo pričakovati plačila. Priporočila ne zajamejo visokošolskih učbenikov in popularnega znanstvenega tiska. Namen priporočil ni spremeniti uveljavljenih standardov vrednotenja znanstvenega publiciranja, ampak naj bi olajšala dostop, razširjanje, vidnost, uporabnost in koristnost publikacij.

V idealni obliki naj bi Odprti dostop znanstvenih izsledkov bil zagotovljen vsakomur:
- preko interneta s prijaznimi orodji pregledovanja, brezplačno in brez omejitev;
- v fomatu polnega teksta;
- takoj po publiciranju in trajno;
- brez zadržkov pri nadaljnji rabi in
- seveda tako, da ni kršena pravica avtentičnega posredovanja in priznavanja avtorstva.

Večina znanstvene produkcije bo tudi v prihodnjih letih objavljene v tradicionalnih naročniških revijah in v plačljivih zbornikih. Da bi se pa povečalo in izboljšalo razširjanje znanstvenih vsebin Odbor priporoča:
- da visokošolske ustanove in raziskovalni inštituti posamično ali povezano oblikujejo elektronske arhive odprtega dostopa, kjer lahko raziskovalci odložijo kopije svojih objav za prost dostop na spletu,
- da raziskovalce spodbujajo k vlaganju kopij svojih del v teh arhivih, da se ti ustrezno uveljavijo.
Agencije, ki financirajo raziskave naj:
- priznajo avtorjem kot strošek raziskave, kadar morajo raziskovalci objavo raziskave v revijah Odprtega dostopa plačati,
- finančno podprejo znanstvene založnike in objave s ciljem, da jih vzpodbudijo k zagotavljanju Odprtega dostopa.

Raziskovalne ustanove naj:
- svoje znanstvene objave, ki jih objavljajo v serijskih publikacijah odložijo tudi v arhive odprtega dostopa,
- priporočijo svojim raziskovalcem, da objavljajo v revijah Odprtega dostopa, kadar so take na njihovih področjih dela na voljo in so primerljive tradicionalnim naročniškim revijam.

Revije in znanstvena društva naj:
- omogočijo za članke objavljene v svojih serijskih publikacijah čim hitrejše odpiranje v Odprti dostop,
- dovolijo avtorjem člankov v njihovih revijah, da lahko čimprej vložijo kopije v arhive Odprtega dostopa.

Knjižnice naj zagotovijo:
- da se pod vodstvom nacionalne knjižnice podpre internetno razširjanje metapodatkov in polnega teksta materialov, ki so deponirani v online arhivih Odprtega dostopa in da zagotovijo dolgoročno shranjevanje teh arhivksih materialov in
- da se vzpodbuja odpiranje arhivov Odprtega dostopa, ki naj bodo skladni z mednarodnimi standardi za zajemanje metapodatkov.

Ministrstvo za izobraževan naj:
- podpira Odprti dostop, zagotavlja izvajanje priporočil Odbora v sodelovanju z drugimi ministrstvi in spremlja njihovo uveljavljanje in
- naj vzpodbuja ustanove visokega šolstva k sodelovanju za promocijo Odprtega dostopa.

Ker pač lahko vedno in povsod pričakujemo, da posamezni nosilci aktivnosti nimajo dovolj iniciative za spreminjanje trenutnega stanja velja vedno znova analizirati, kako je mogoče zadevi pomagati: npr. raziskovalcem je treba prikazati, kje je njihova korist pri odlaganju v odprte arhive, založnikom odprtega dostopa je treba zagotoviti ugledno pozicijo kot jo že imajo BioMed Central ali Public Library of Science. Na tej poti je pomembna tudi mednarodna uveljavitev tehničnega okolja, kot je to npr. OAI-Protocol for Metadata Harvesting.

Odprti dostop še bližji

Zdaj lahko počasi upamo, da se bliža trenutek resnice Odprtega dostopa (Open access) tudi za nas, ker se realnost tudi prostorsko približuje. Potem ko so prvi velik korak v občutnejše javno uveljavljanje Odprtega dostopa realizirali v ameriških NIH (o tem sem pisal v tem blogu v četrtek 28. aprila letos v zapisu "Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa), je danes objavljen tudi načrt britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) na to temo. Predlog je do konca avgusta ponujen v javno razpravo.

RCUK predlaga:

• da morajo avtorji odložiti v ustreznih elektronskih arhivih (repozitorijih) odprtega dostopa kopije vseh objavljenih člankov in konferenčnih objav, ki so rezultat javnih pogodb odobrenih po 1. oktobru 2005 in to ob času objave ali v najzgodnejšem času potem, seveda v skladu s sprejetimi obvezami o avtorskih pravicah;
• raziskovalne agencije bodo tudi vzpodbujale, vendar pa ne obvezale avtorje, da bodo v odprtih arhivih objavili tudi dela, ki izhajajo iz pogodb izpred 1. oktobra 2005;
• agencije bodo tudi dopustile, da bodo avtorji lahko strošek za objave v revijah odprtega dostopa, ki zahtevajo plačilo s strani avtorjev, vgradile v stroškovnik raziskave.

Upam, da bo tudi naša Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) kmalu poiskala rešitev, ki bo naše raziskovalce obvezovala k odprtemu publiciranju objav. Ker se kopičijo dokazi, da članki iz odprtega dostopa povečajo vpliv na raziskovalne sovrstnike, bi to pomenilo tudi povečanje odmevnosti našega raziskovalnega snovanja.

Microlearning

Kot kaže bomo morali osvojiti v učni tehnologiji še dva pojma, ki nam jih prinašajo tehnike Epoučevanja: »mikrovsebina« (angl.: microcontent) in »mikroučenje« (angl.: microlearning). S pomočjo povezav v blogu Stephana Mosela sem skušal zapisati kratko definicije prvega pojma: »mikrovsebina je kratka informacija (in običajno ne presega 50 besed) v računalniškem podatkovnem formatu, ki je enoznačno opredeljena z URI; ki jo je mogoče publicirati, se nanjo naročiti in jo povezati v omrežju. Značilni primeri so sporočila v blogih, sporočila v formatu RSS ali Atom, diskusijski prispevki, wiki članki in podatki v podatkovnih bazah z lastnim URI«. Razpravo k tej definiciji dobro dopolnjuje blog Arnaud Leene-a.

Pojem »mikroučenja« bo nekoliko težje definirati, saj še ni zelo veliko referenc v spletu. Da pa početje najbrž prihaja na velika vrata kaže poročilo, da je nedavno bil prvi kongres o mikroučenju »Microlearning conference 2005« v nam bližnji Avstriji, kjer pravzaprav podnaslov te konference »Living & Learning in New Media Spaces« že daje tudi kratko in uporabno definicijo. Malenkost daljšo in boljšo obrazložitev ponuja dispozicija v povabilu avtorjev na to konferenco: konferenca naj bi jim zagotovila multidisciplinarni forum za poglobljeno razpravo o inovativnih vstopih v najboljše prakse v poučevanju, učenju in osvajanju okolja novih medijev.

PLoS Biology med najbolj imenitnimi

Kot nam v današnjem SPARC-OA Forumu sporoča Rebecca Kennison je revija odprtega dostopa PLoS Biology v Thomson ISI-jevem vrednotenju dosegla faktor vpliva (IF) 13.9, kar jo umešča ob bok najodmevnejšim revijam v bioloških vedah kot so EMBO Journal, Current Biology in PNAS. To je nedvomno pomembna utrditev celotnega gibanja Odprtega dostopa.

Vlak, ki ga poganja bioplin

Švedska je tudi sicer znana po svojem pozitivnem odnosu do uvajanja alternativnih energetskih virov. Tako so že pred časom pričeli z obsežnim preskušanjem uporabe bioplina kot goriva v avtobusnem mestnem potniškem prometu. Zdaj pa so svet presenetili s prvim potniškim vlakom, kjer kot pogonsko gorivo uporabljajo to mešanico metana in ogljikovega dioksida, ki nastaja ob mikrobni razgradnji organskih odpadkov v anaerobnem okolju. Danes najpogostejši proizvajalci tega energenta so anaerobni postopki čiščenja agroživilskih industrijskih odpadnih vod, pa biološka obdelava mulja, ki nastaja pri biološkem čiščenju komunalnih odplak, ponovno pa postaja aktualna tudi možnost, da bi za vzdrževanje procesa metanogeneze (tako namreč tudi pravimo temu biološkemu procesu), kot surovino uporabili načrtno gojeno rastlinsko biomaso. Zaskrbljujoče draženje fosilnih energentov, ki smo mu pravkar priča, vse bolj umika eno večjih omejitev pri uveljavljanju bioenergentov, namreč njihovo relativno visoko ceno.

Na MIT so se pogovarjali o Odprtem dostopu

Na znanem spletu MIT World, kjer je mogoče najti številne zanimive video klipe z znanstveno tematiko, lahko zdaj prisluhnemo razpravi o Odprti družbi, kjer sta Hal Abelson, znani profesor računalništva iz MIT in John Wilbanks, direktor iniciative Creative Commons (CC) spregovorila o vprašanjih odprte družbe v znanosti in izobraževanju. Abelson se je nekaj več ustavil pri rešitvah, kot sta DSpace in OpenCourseWare, Wilbanks pa je razumljivo spregovoril o možnostih, ki jih gibanje CC ponuja v znanosti. Predavanjem je sledila obsežna razprava, priznati pa je treba, da sta tako video posnetek in zvočna kvaliteta razprave nekoliko slabše kvalitete.

Bioinformatična delavnica

V prilogi revije odprtega dostopa BMC Bioinformatics so (seveda) v polnem tekstu objavljeni članki predstavljeni na nedavni delavnici v španski Granadi (28. – 31. marca 2004) "O kritični presoji postopkov tekstovnega rudarjenja v molekularni biologiji".

Russel Group podpira OA

Skupino 19 zelo uglednih britanskih raziskovalnih univerz predstavlja t. i. The Russell Group. Članice skupine opravijo skoraj 60% celotnega univerzitetnega raziskovanja v Veliki Britaniji (1,6 milijarde £) in podelijo 55% vseh britanskih doktoratov.

V juniju je skupina Russel oblikovala zelo jasno stališče podpore odprtega dostopa. Podpirajo načelo javne dostopnosti javno financiranega raziskovanja in ugotavljajo, da danes uveljavljen sistem znastvenega objavljanja ne služi najbolje raziskovalni skupnosti. Podpirajo vzpostavljanje institucionalnih depozitnih zbirk (repozitorijev) in bodo vzpodbujali svoje raziskovalce k njihovi uporabi. Skupina bo podprla iskanje ugodnejših rešitev za model avtorskega financiranja znanstvene revijalike.

Scirus še boljši

Specializirano iskalno orodje po znanstvenih spletnih straneh Scirus, ki ga vzdržuje založniška hiša Elsevier, bo poslej še bolj uporabno. Omogočeno bo namreč tudi iskanje po depozitnih arhivih (Scirus Repository Search). Kot prvo tako bazo so vključili T-Space, institucionalni depozitni arhiv Univerte v Torontu. Kot vemo omogoča Scirus iskanje s pomočjo pomembnejših bibliografskih podatkov: po imenu avtorja, z naslovom vira ali s ključnimi besedami.

OA na nemških univerzah

Univerza Bielefeld je kot prva nemška visoka šola z resolucijo rektorata objavljeno 8. 6. 2005 uradno podprla Odprti dostop. S tem sledi Berlinski izjavi iz leta 2003 in njenemu nadaljevanju, sprejetem letos na sestanku Berlin 3 v britanskem Southamptonu. Univerza Bielefeld tako sledi številnim drugim nemškim ustanovam kot Družbi Max-Planck, Visokošolski rektorski konferenci, Nemški raziskovalni agenciji in v duhu berlinskih priporočil v resoluciji sporoča (cit.):
1. Rektorat Univerze Bielefeld s poudarkom poziva avtorje znanstvenih del na univerzi, da vse objavljene in znanstvene referirane članke (v obliki t. i. poodtisov – postprintov) kot kopije odložijo na znanstvenem depozitnem serverju univerze (BieSOn), če to ni v neskladju s pravnimi zadržki založb. To zadeva publikacije velikega dela založb, ki že zdaj omogočajo avtorjem samoarhiviranje.
2. Rektorat Univerze Bielefeld vzpodbuja in podpira univerzitetne raziskovalce k objavljanju v revijah odprtega dostopa.

Dostop do 3sat TV arhivskega materiala

Tisti, ki pogosteje spremljajo TV oddaje v nemškem govornem področju, vedo, da tam tudi komercialne postaje posvečajo veliko pozornosti vsebinam iz znanosti in kulture. Ni pa najbrž vsem znano, da postaje kot ARD, ZDF, ORF in SRG arhivirajo precejšen del svojih oddaj in omogočajo tudi nihovo kasnejše pregledovanje na spletu. Pri tem je zelo učinkovita pomoč pri iskanju vsebin posebno iskalno orodje Die 3sat-Suchmaschine. Zelo učinkovito!

Ali je Ingelfinger še (u)pravičen?

Nedavno smo se v krogu razpravljalcev dotaknili nevarnosti, ki jih prinaša stališče, da naj bi kongresnih nastopov, pa čeprav gre za integralne tekste, kadar se objavljajo v znanstvenih revijah oz. v njihovih dodatnih zvezkih (t. i. suplementih) ne izenačevali z znanstvenimi teksti, ki jih zadevne revije sicer objavljajo. To možnost objave naj bi namreč podredili stališču, da kongresnih objav v splošnem ne upoštevamo v naboru objav, ki se upoštevajo pri presoji nacionalne znanstvene odličnosti (metodologija ARRS). Izza te stroge presoje je predpostavka, da avtorji kvalitetnih kongresnih tekstov te slej ko prej ponudijo v redno objavo revijam, ki uporabljajo klasične kriterije presoje publikacij z znanim dejavnikom vpliva (IF). Seveda je tehten pomislek, da pri objavah kongresnega materiala težko objektivno ugotovimo, ali so kriteriji presoje ("peer review") v tem primeru enakovredni siceršnji uredniški politiki, kot jo revija uporabljajo za redno izdajo. Vendar pa apriorno zavračanje vrednosti teh objav skriva drugo nevarnost, namreč krivično obravnavo avtorja zaradi nevarnosti uveljavljanja t. i. Ingelfingerjevega pravila. F. J. Ingelfinger, založnik ugledne revije New England Journal of Medicine, je namreč pred nekako tridesetimi leti oblikoval stališče, da njegova revija ne bo objavljala člankov, ki so bili pred tem že objavljeni drugje. Po tem pravilu, ki ga je medtem osvojila večina uglednih znanstvenih revij, torej avtor članka, ki ga je organizator kongresa objavil v kongresnem zborniku ali v dodatku neke druge revije, tega ne bi mogel več objaviti kot originalno delo. Ne glede na to, da je Ingelfinger imel v mislih zelo tehtne razloge za svojo odločitev, lahko v drugih okvirih razmišljanja to predstavlja tudi pomembno motnjo.

Bibliografija Odprtega dostopa

Izšla je knjižna verzija bibliografije Odprtega dostopa, ki jo je pripravil Charles W. Bailey, Jr. iz University of Houston Libraries. Knjiga »Open Access Bibliography« s podnaslovom »Liberating Scholarly Literature with E-Prints and Open Access Journals« vsebuje obsežnejši predgovor, ki zelo dobro predstavlja tudi razvoj in ozadje gibanja Odprtega dostopa. Sicer je pa celotno monografijo z omenjeno bibliografijo mogoče najti tudi na spletnem naslovu.

Pravkar je isti avtor objavil tudi 58 verzijo Bibliografije elektronskih znanstvenih objav - Scholarly Electronic Publishing Bibliography, ki jo pripravlja v nekajmesečnih razmakih kot ažuriran spletni izvod. C. W. Bailey piše o tej tematiki tudi v blogu Scholarly Electronic Publishing Weblog.

PLoS z novimi revijami

Založba vrhunskih elektronskih znanstvenih revij odprtega dostopa Public Library of Science (PLoS) bo k dosedanjim revijam "PLoS Biology", izdaja jo od oktobra 2003 in "PLoS Medicine", ki izhaja od oktobra 2004, septembra dodala še revijo "PLoS Pathogens", namerava pa morda tudi v letošnjem letu predstaviti še dve: "PLoS Computational Biology" in "PLoS Genetics". Zaželimo jim uspešno poslanstvo.

Wellcome Trust zagotavlja Open Access

Novico povzemam po John Hopkins Scholarly Communications Group: "The Wellcome Trust" je najavila, da bo začenši s prvim oktobrom 2005 potrebno vse članke, ki izvirajo iz njihovega financiranja deponirati bodisi v PubMed Central ali pa UK PubMed Central (ko bo ta ustanovljen) in sicer v 6 mesecih po objavi. Wellcome Trust je največja britanska, po drugih podatkih tudi največja dobrodelna ustanova v svetu, ki financira medicinske raziskave in je njena nova zaveza prvovrstna vzpodbuda nadaljnje uveljavitve Odprtega dostopa v svetu.

Connextions in DAREnet

Pred dnevi mi je dr. Miroslav Petrovec iz Mikrobiološkega Inštituta MF zaupal, da že nekaj časa spremlja moj blog in izdal tudi, da je zagovornik odprtega dostopa. Istočasno pa je izrazil začudenje, da se na naši Univerzi nikakor ne more uveljaviti koncept arhivskega odlaganja intelektualnega opusa njenih sodelavcev, avtorjev znanstvenih ali učnih tekstov v načinu odprtega dostopa npr. v arhivski storitvi, kot jo v svetu srečujemo pod imenom institucionalnega repozitorija. Zelo razumem obžalovanje kolege dr. Petrovca, saj nas je veliko, ki poznamo njegovo sourednikovanje izjemnega Jupsline.neta. To je zares dragocen – cit. iz njihovega spleta: »…slovenski spletni informacijski servis, namenjen strokovnemu informiranju in trajnemu strokovnemu izpopolnjevanju slovenskih zdravnikov, študentov medicine in drugih strokovnih sodelavcev v zdravstvu…«. Nedvomno bi poslanstvu njegovega servisa bila zelo dobrodošla pomoč široke in urejene zbirke slovenskega intelektualnega snovanja, tudi vsega tistega, kar ne najde vedno poti v znanstvene in strokovne časnike. Kot nalašč me je prav danes novička v Suberjevem blogu spomnila na vzorec takšne koristne informacijske usluge, ki jo pod imenom Connexions ponuja univerza Rice. Ali pa poglejmo na drug pristop, ki so ga nedavno ponudili na Nizozemskem, kjer servis DAREnet omogoča dostop do njihove akademske raziskovalne produkcije. Kako koristno bi take zbirke oz. arhivi služili študentom in sodelavcem v raziskovalnih ustanovah mi najbrž ni treba posebej poudarjati in žalosten sem, da trenutno v nobenem od predstavitvenih materialov rektorskih kandidatov na UL ni mogoče najti napovedi korenitejšega urejanja informatične revščine prve slovenske Univerze.

Učinkovita pot do informacije

Želite svojim študentom pomagati k učinkovitejšemu iskanju informacij? Ena od poti je, da jih napotite na splet OASIS, kjer so koristna navodila oblikovana v cit.: "...nabor online predavanj, ki naj izboljšajo vašo spretnost pri iskanju, uporabi in vrednotenju najrazličnejših informacij."

Knjižnične povezave

Zares uporaben in izčrpen spisek povezav do knjižničarsko relevantnih podatkov nemškega govornega področja najdete v blogu "Die sinnlich-kreative Schreibwerkstatt", ki je tudi sam po sebi vreden vsaj občasnega obiska.

Za vse, ki se ukvarjate s prevajanjem, za svoje veselje ali za preživljanje, pa bo gotovo dobrodošla spletna stran z množico koristnih povezav do različnih oblik znanja, ki jih pripravlja nemška prevajalka Bettina Winterfeld.

Najbrž ste vsi, ki uporabljate angleški jezik, dobro oskrbljeni z nasveti, kako se znajdemo v današnji informacijski poplavi, ki jo je "zakrivil" Splet. Prijetno presenečen pa sem bil, ko sem v blogu Petre Öllinger, naletel na bogat in komentiran nabor koristnih povezav za iskanje v Spletu z naslovom Die Literaturfreundin - Kompass für die Literatursuche izpod peresa Georga Schoberja v nemškem jeziku. Dragoceno za začetnika in koristno za veščaka!

Imenitni mikrobiologi

Tokrat nekaj iz mojega strokovnega področja. ISIjev storitev "in-cites - institutions" prinaša v majski številki dvajset najpogosteje citiranih mikrobioloških akademskih ustanov v letih 1994-2004. Na prvem mestu je univerza Harvard z 1.790 članki in 55.695 citati. Najpogosteje so citirane njihove raziskave HIVa. Že na drugem mestu je neameriška ustanova, namreč Institut Pasteur z 2.244 članki in 47.438 citiranji. Nadaljnji evropski ustanovi v prvi dvajseterici sta še nemška Max Planck Society na šestem mestu z 1.207 članki in 25,432 citati ter Oxford University, ki je na 14-tem mestu z 963 članki in 21.576 citiranji.

Cites&Insights

Izšla je nova številka Cites & Insights: Crawford at Large, številka 8 v petem volumnu revije odprtega dostopa izpod peresa avtorja in urednika, knjižničarja Walta Crawforda, ki sam pravi, da je to revija o knjižnicah, politikah, tehnologijah in medijih. V tej številki lahko preberemo obširnejši tekst "Library Access to Scholarship" o nedavni uveljavitvi odprtega dostopa pri NIH.

Še o Creative Commons v SI

9. aprila letos sem govoril o Creative Commons (CC) v Sloveniji; zdaj lahko v spletnih novicah na RTV SLO preberete daljši zapis pogovora gospe mag. Maje Bogataj Jančič, voditeljice projekta Creative Commons (CC) za Slovenijo v RTV SLO klepetalnici. Zelo neprisiljeno se je mogoče seznaniti z odgovori na številna vprašanja, ki jih nam laikom sproža ta nova a zares dobrodošla oblika avtorskega licenciranja.

Mavrica Odprtega dostopa

Charles W. Bailey, Jr. nam v svojem blogu DigitalKoans pod naslovom "The Spectrum of E-Journal Access Policies: Open to Restricted Access" ponuja zanimiv pregled različnih politik dostopnosti znanstvenih revij, ki jih opredeli s pomočjo barvnih oznak. Čeprav guru Odprtega dostopa prof. Harnad takemu drobljenju pojma Odprtega dostopa ugovarja je predlog morda koristen za potrebe učinkovite vizualne priprave indeksov spletno dostopne elektronske revialike.

Bailey revije razvršča tako:

• Revije odprtega dostopa (Open Access - OA - journals) označimo z zeleno barvo. Te revije dovoljujejo prost dostop do vseh člankov na osnovi minimalnih omejitev kot jih najdemo npr. v določilih Creative Commons Attribution License (CCAL). Primer: Biomedical Digital Libraries .
• Revije prostega dostopa (Free Access - FA - journals) označimo z modro zeleno barvo. To so revije, ki omogočajo prost dostop do vseh člankov vendar ob nekoliko trši omejitvi uporabe, kot je predvidena v CCAL. Primer: The Public-Access Computer Systems Review .
• Revije dostopa s časovno zaporo (Embargoed Access – EA – journals) označimo z rumeno barvo. Prost dostop do člankov je pri teh revijah mogoč po določenem času omejitve dostopa za neplačnike v trajanju npr. pol ali enega leta. Primer: Learned Publishing .
• Revije z delnim prostim dostopom (Partial Access – PA- journals) označimo z oranžno barvo. Pri teh revijah je prost dostop dovoljen le do izbranih člankov sicer pa veljajo vse običajne omejitve avtorske zaščite. Primer: College & Research Libraries .
• Revije z omejenim dostopom (Restricted Access – RA – journals) so označene z rdečo barvo in te dovoljuje elektronski dostop le plačnikom ob uporabi standardnih omejitev z avtorsko zaščito. Primer: Library Administration and Management .
  

OhioLINKovi projekti

Po današnjem Suberjevem blogu povzemam informacijo o dveh izjemnih projektnih rešitvah, ki nastaja v konzorciju OhioLINK. Govor je projektih Digital Resource Commons (DRC) in Ohio Digital Commons for Education (ODCE), kjer naj bi bil DRC na OAI temeljen depozitni arhiv, seveda v konceptu odprtega dostopa, ODCE pa e-učna platforma. OhioLINK je značnica za "The Ohio Library and Information Network", ki je konzorcij visokošolskih in javnih knjižnic. Služi več kot 600,000 študentom in sodelavcem na 85 izobraževalnih ustanovah: na 17 javnih univerzah, 23 javnih kolidžih, 44 privatnih kolidžih in Javni knjižnici zvezne države Ohio, vključenim v različna digitalna omrežja.

Preiskovanje podatkovnih baz

Kdor bi se rad poglobil v strategije preiskovanja elektronskih podatkovnih baz, pa mu je bližji kot angleški jezik nemščina, temu priporočam Hapkejev članek "Recherchestrategien in elektronischen Datenbanken". Morda vas bo ob prebiranju zamikalo, da bi se te veščine morda resneje lotili z obiskom ustreznega tečaja. Ideja, ki lahko pomeni dober vložek.

metaiskalci

Posrečena izbira omogoča zdaj v meta iskalcu Yagoohoogle hkratno iskanje s pomočjo dveh najpomembnejih iskalcev v svetovnem spletu. Preizkusite, ne bom žal!

Dediščina

Kdor bi si rad osvežil spomin o svetovni naravni in kulturni dediščini, naj pogleda na tole UNESCOvo spletno stran.

Elektronsko arhiviranje

Za elektronsko arhiviranje imamo danes na Spletu na voljo kar nekaj možnosti, nekatere pomembnejše nam predstavlja članek v aprilski številki revije Ariadne.

Creative Commons tudi v Sloveniji.

Razveseljiva vest za zagovornike Odprtega dostopa: globalno licenčno gibanje Creative Commons se je naselilo tudi v Sloveniji. Na njihovi spletni strani lahko preberete več o tem, med drugim tudi, da pripravljajo prvo slovensko Creative Commons licenco, čeprav lahko slovenski avtorji že takoj uporabljajo izvirne licence CC.

Raziskovanje se splača...

Na spletni strani Mreže floridskih javnih univerz je mogoče najti zanimivo ekonomsko poročilo o gospodarskih učinkih vložka javnih raziskovalnih sredstev v tej ameriški zvezni državi. Študija iz letošnjega februarja letos kaže, da vsak javni dolar vložen v univerzitetno raziskovanje vrne državi letno 10,89 US$ v povečani ekonomski aktivnosti. Ne morem sicer presojati ustreznosti izbranega modela presoje; glede na okolje iz katerega prihaja bi mu najbrž veljalo zaupati. Morda ponuja študija tudi nam zanimiv model, v nadaljevanju pa tudi argument za povečanje vlaganja v ta vid javnega trošenja v primerjavi z drugimi proračunskimi vložki, saj se v našem prostoru o takih učinkih pogovarjamo zelo zadržano.

"Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa.

Prva od večjih iniciativ, ko javni plačniki raziskovalnega dela avtorje, katerih raziskovalno delo so financirali, zavezujejo, da članke iz teh aranžmajev, objavljene v recenziranih revijah, kot kopije deponirajo v arhivih odprtega dostopa (OA), bo uveljavljena v ponedeljek, 2. maja letos. Gre za projekt ameriške agencije National Institutes of Health (NIH), ki zahteva, da avtorji svoje članke deponirajo v arhivu OA PubMed Central. Kogar zanima postopek, ki mu mora slediti avtor, je najbolje, da si prebere najnovejše sporočilo agencije in navodila, ki so bila objavljena na strani NIH FAQs . Upamo lahko samo, da bo projekt uspel ter da bodo temu vzorcu kmalu sledile javne agencije drugih držav.

Dediščina...

Ko sem bil opozorjen na spletno stran "Text Encoding Initiative Consortium" (TEI) , sem med brskanjem po njej presenečen našel zanimive spletne vsebine, ki nedvomno lahko zanimajo Slovenca. Med predstavljenimi projekti sta npr: "The FIDA Corpus of Slovene Language"; in "Scholarly Digital Editions of Slovenian Literature" . Za strokovnjaka najbrž nič novega, za nepoučenega pa je presenečenje ko po poti predlaganih povezav najde pot do spletnega naslova za projekt "Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva", ki nam odpre pot do spletov kot so "e-Slomšek", "e-Zois" in "e-Gradnik" . Škoda da se tako dragocene iniciative s pomembnim poslanstvom zavarovanja nacionalne dediščine le kradoma prebijajo v laično javnost. Če spremljamo podobne poskuse v svetu, jih običajno spremlja veliko večja medijska pozornost.

Naj omenim še, da k lažji uporabi TEI vsekakor učinkovito prispeva novost v obliki dodanega Wikija, oblike, ki postaja vse bolj uveljavljena podpora učinkovitemu posredovanju informacij z vlogo izobraževanja.

Revija o trajnostnem načelu v OA

Odprti dostop (OA) išče nova partnerstva in se v vedno novih oblikah uveljavlja tudi zunaj danes že uveljavljenih hiš odprtega dostopa (PLoS, BioMed Central, PubMed Central). Tako so ob nedavnem rojstvu revije »Sustainability: Science, Practice, & Policy« babištvo prevzele tri uveljavljene hiše: NBII (National Biological Information Infrastructure, oddelek U.S. Geological Survey), CSA (bivša Cambridge Scientific Abstracts) in CI (Conservation International). Revija bo delovala po načelih odprtega dostopa z avtorskim prispevkom za objavljene, z recenzijo sprejete prispevke, v višini 1500 US$. V uvodni besedi odlični E. O. Wilson pove, da je reviji namenjena »vloga foruma za meddisciplinarno razpravo na preseku naravoslovnih in socioloških znanosti, praks in politik v zagovoru trajnostnih načel«. Simbolnost je mogoče iskati v dejstvu, da so se pobudniki obravnave teh tako aktualnih vsebin odločili za odprti dostop kot nedvomno najmanj diskriminatorno obliko razširjanja informacij.

Bolonjska prenova… kdaj?

Pravzaprav ne verjamem, da bo sploh kdo prebral tole pisanje, ki sem ga odložil tudi na strani SDVD foruma. Poskus bolonjskega foruma je zamrl, preden je bil sploh rojen. Pa vendar, današnja izkušnja mi ne da miru, da se ne bi oglasil, potem ko sem se pred časom že zarekel, da bom odnehal govoriti o tej temi. Udeležil sem se namreč predstavitve in okrogle mize o bolonjsko reformiranih programih, ki jih je predložila skupina družboslovnih fakultet, posvet pa je realizirala Ekonomska fakulteta. Predstava mi je namreč zapustila tak vtis, da sem odhajal slabe volje in to zavoljo številnih razlogov. Naj jih nekaj nanizam.

Najprej o organizatorju: odgovornost organizatorja je, da ne glede na cilje, ki jih sledi, korektno dovoli in enakovredno omogoči odtehtano razpravo vsem sodelujočim. Poslušalcu pa je ostal vtis, da so bili prednostno puščeni k besedi tisti, ki so zagovarjali stališča organizatorja. Državni sekretar za šolstvo je bil prepogosto prekinjan v besedi, pri nekaterih udeležencih, celo najbolj uglednih kot je npr. prorektor univerze, so sploh spregledali, da so se javili k besedi. Ocena organizatorju: negativno. Zdaj pa k sodelujočim. Zlasti zamerim tistim, ki izkoristijo priložnost, da povedo svoja stališča potem pa zaradi razloga, ki vsekakor ni korekten, predčasno odidejo in ne dovolijo, da bi se lahko sploh kdo v dvorano z repliko obregnil ob njegova stališča. Govorim o predsedniku Sveta za visoko šolstvo, ki je svoj predčasen zelo hiter odhod opravičil z obvezo v tujini. Predpostavljam, da je za te obveze vedel prej, preden je dal soglasje za svojo udeležbo na današnjem posvetu. In mimogrede mi je nekdo med organizatorji celo omenili, da bi ob ustreznem opozorilu bili pripravljeni čas posveta tudi prestaviti. Tudi v tem primeru ocena: negativno za vabljenega gosta.

Zdaj pa splošne zamere. Posvet me je samo utrdil v prepričanju, da se je država lotila bolonjske prenove na nesprejemljiv način. In da je tu izhodišče vseh težav. Težav, ki jih imajo »prvopristopniki« in težav, ki jih bomo imeli ostali, ki jim sledimo. Poglavitna kritika seveda velja najprej prejšnji državni administraciji. Žal sedanja nova administracija, ki bi lahko veliko napako predhodnikov odlično unovčila, neustrezno obravnavo tega evropskega projekta nadaljuje. Strinjam se z dekanom EF, da gre morda za najbrž najpomembnejše reformno dogajanje, ki je »zadelo« Evropo v desetletjih, obravnavamo pa ga žal popolnoma politično. In tega ne počnemo nespretno samo Slovenci, vendar mi to uspemo storiti še poudarjeno. Ko se je leta nazaj podpisovala bolonjska deklaracija so takratni naši »opolnomočenci« zelo lahkotno podpisali dokument, ker so na eni strani s tem želeli izpričati svojo evropskost in na drugi strani ugajati Veliki Evropi. Nato pa smo pustili, da je pričela zorano polje preraščati trava. Redki so vendarle skušali polje obdelovati še naprej, pa vsak po svoje, neusklajeno, ker pač ni bilo širših soglasnih in z državno regulativo urejenih izhodišč. Kasneje je sledil zakon, ki pa ni ujel evropske zamisli in prakse in tudi ne lokalnih posebnosti. In nato pride do predloga treh fakultet, ki so zaradi njim znanih razlogov pohitele s prenovo in v akreditacijo vložijo programe, ki jim je najbrž mogoče očitati marsikaj, priznati pa tudi pogum. Seveda je zopet mogoče očitati državi, da ni, ko je postalo jasno, da bo to potrebovala, oblikovala akreditacijskega organa po evropskih normah. In programi so bili akreditirani!

Veliko očitkov o pomanjkljivostih, ki jih ima zdaj na te programe država je torej večkratno zakrivila sama, nekaj pa je pomislekov, ki pa so hujše, sistemske narave. Zlasti lahko te skrbijo druge visokošolske ustanove v Sloveniji, ki še niso tako daleč kot so tri »prvopristopnice«. Ustavil bi se zgolj pri eni, ki sem jo sam začutil kot poglavitno, seveda pa si ne domišljam, da sem pravilno ujel bistvo problema, kot ga morda čutijo stranke v sporu. EF je namreč predlagala način, s katerim bodo prenovili študije v enkratnem koraku za ves dvostopenjski obseg. Tu so seveda ubrali unikatno pot in upam si trditi, da je ta njihov korak predvsem neevropski. Nisem zelo izobražen v tej tematiki vendar kolikor vem je večina evropskih držav šla po poti postopnega prenavljanja. Izjemoma nekatere dopuščajo takojšen prehod za študente, ki se tako odločijo pod posebnimi pogoji.Tu me seveda argument enega od razpravljavcev, da je predlagana cenejša pot, ne prepriča. Težko si namreč predstavljam, da bi se evropske države upale izpostaviti kritiki, da ravnajo pri svojih prenovah neracionalno. Problem, ki bo ob uveljavitvi predloženega modela nastal, bo seveda rodil vrsto novih. Najprej, kako se naj obnašajo vsi tisti, ki bodo v prenovi sledili, nato kako živeti z neenotnostjo v nacionalnem prostoru in še naprej, kako bo to lahko prestregla država s svojimi načini financiranja javnega visokega šolstva. Opozorilo in prošnja, da je treba podpreti predlagatelje, ker so orali ledino ima seveda nekaj teže, nikakor pa ne na temelju argumentov, ki so bili omenjeni v razpravi. Da so namreč te fakultete istočasno tiste, ki imajo največji delež mednarodnih stikov. Najprej v to dvomim, ker je v naravoslovju, medicini, tehniki in biotehniki zelo veliko mednarodnega sodelovanja vezanega na raziskovalno delo univerzitetnih ustanov, ki plemenitijo izobraževalni proces v naslednjem koraku. In drugič: v »trdih« vedah je izobraževalno izmenjavo precej težje realizirati, ker je težko npr. v naše neaktualne učne laboratorije privabiti študente iz evropskih razvitih okolij in še težje pridobimo npr. na »sabbatical« v naše ustanove ugledne učitelje, ki bi seveda radi svoj čas kar najučinkoviteje izkoristili v okoljih, učinkovito podprtih z analitsko in informacijsko infrastrukturo. Nikakor ni podcenjevanje doseženega, če predpostavim, da je kabinetno raziskavo v družboslovju ali humanistiki mogoče tudi v mednarodnih okvirih precej ceneje realizirati kot neko raziskavo npr. v sodobni molekularnobiološki infrastrukturi.

Zdaj pa naj preskočim, ker tak epilog na podobnih srečanjih pogrešam in naj zaključim v slogu znanih besed rimskega Catona Starejšega. Namreč: : »Ceterum censeo…, da prave bolonjske prenove ne bo brez povečanega vložka javnih (in drugih) sredstev v naš podhranjen visokošolski sistem«.

Blogi v knjižničarstvu

V novi številki revije Science & Technology Libraries (vol. 25, zv. 3) je na straneh 105 do 116 objavljen članek »Weblogs: Their Use and Application in Science and Technology Libraries« avtorjev R. Reichardta in G. Harderja. Revija sicer ni v prostem dostopu, je pa eden od avtorjev, namreč R. Reichardt članek v PDF obliki objavil na tej strani, ker založnik to dovoljuje(!). Naslov članka že sam izdaja dragoceno sporočilo o blogih kot o novem spletnem mediju, ki ob različnih drugih vlogah lahko pomembno podpre tudi pretok informaciji v znanosti in poučevanju. Prvi avtor je tudi sicer sam pisec izjemno zanimivega bloga »scitech library question«, v katerem v vlogi knjižničarja v inženirstvu poroča o aktualnem napredku v svoji stroki. Sicer pa vsem, ki jih tema zanima, priporočam skok na stran BlogBib z anotirano bibliografijo o bloganju s posebnim poudarkom na uporabo v knjižničarstvu.

MIT Open Course Ware

Na spletni strani MITOPENCOURSEWARE lahko preberemo kratek povzetek rezultatov analize za leto 2004 o dostopu do odprtih učnih vsebin Open Course Ware (OCW), ki jih že od leta 2002 zagotavlja Massachusetts Institute of Technology – MIT . Trenutno je na voljo že preko 1000 vsebin, ki v enaki meri koristno služijo učiteljem in učencem, tako študentom rednih programov kot samoukom. Na strani je tudi povezava do celotnega, 100 strani dolgega poročila »2004 Program Evaluation Findings Report« z zelo izčrpno obravnavo celotnega projekta in njegovih učinkov.

Digitalizirano znanje

Nedavno vzpostavljen projekt Google Print po katerem želi ameriški informacijski gigant digitalizirati 15 milijonov poglavitnih monografskih del iz, v začetku, štirih večjih ameriških akademskih knjižnic, je sprožil različne reakcije. Od navdušenih pritrjevanj in evforičnih napovedi prihodnje popolne globalne dostopnosti informacij preko pomislekov, povezanih z opozorili o nerešeni pravni zašiti avtorskih pravic do kritik, v katerih je očitano, da bo projekt ogrozil druge podobne projekta. Slednje je vezano predvsem na vzporedni projekt Internet Archive, dejansko pa je v tej zvezi že res prišlo do preklica projekta Torch. Zanimivo pa je, da se je nepričakovano pojavil še nek drug učinek. Francoski predsednik Chirac je naložil francoski nacionalni knjižnici, da pripravi načrt o prenosu evropske literarne dediščine na Splet. Pričakujejo, da bo povabil k temu tudi Nemčijo, Španijo in Rusijo pri oblikovanju neke vrste povračilnega udara kontinentalne literature proti vse močnejšemu vplivu amerikanizacije kulture.

O WoS v. Scopus

Za učinkovito primerjavo dveh trenutno najbolj konkurenčnih »sci_info« portalov WoS in Scopus nam brez dvoma zanimive številčne podatke ponujata dva vpisa na blogih: Toma Keays-a je starejši in nekaj novejši Lockergnom-ov.

Zlasti tehten pa je decembrski (2004) prispevek v The Charleston Advisorju: z zelo izčrpno primerjavo dveh uglednih informatikov, Deisove in Goodmana, o prednostih in slabostih WoS in Scopus. Njuna ocena je v prid WoS (3.75 proti 3.25). Avtorja med prednostmi Scopusa npr. navajata pokrivanja Spleta, kot veliko hibo pa očitata trenutno še neenakomerno pokritost področij ter kratko retrogradno pokritost. Hvalita uporabnost Scopusa in širši geografski zajem, pri obeh grajata ceno, zlasti pri WoS. Tistim, ki ga že uporabljajo priporočata ohranitev WoS in po možnosti dodaten nakup Scopusa. Iz prispevka je mogoče zaslutiti, da morda naše MVŠZT plačuje WoS zelo drago??? Skratka: prispevek je zelo izčrpen in vreden obravnave. Dobro je nato prebrati še komentar R. T. Sweeney-a in H. Singha na to oceno. Vredna branja je tudi še ocena Cheryl LaGuardia v Library Jounal. In še to: Scirusova baza je zajeta tudi s Scopusom, zato je zelo zanimiv podatek na strani

Seveda pa je primerjavo med WoS in Scopus potrebno naravnati na napovedano novo verzijo WoS, ki bo rešila nekatere trenutne hibe, kjer je Scopus na videz močnejši, kot je to mogoče razbrati iz prispevka Barbare Quint v Information Today. Pozorni pa bomo morali biti tudi na to, kar pripravlja CSA, ki najavlja svojo CSA Illumino.

Digitalna knjižnica

Gornji naslov bom najbrž poslej pogosto uporabil kot nadaljevanko. Odkar me je Knjižnični svet Univerze v Ljubljani (UL) za spremljanje problematike elektronskih virov UL imenoval v Delovno skupino za elektronske vire UL (sklep 20. seje) seveda samo še z večjo motivacijo brskam po informacijah, ki bi mi lahko pomagale pri dopolnjevanju mojega vendarle luknjičavega poznavanja virtualnega »upravljanja znanja«, kot zdaj tudi pogosto pravijo temu področju. Kot nalašč sem zadnje dni naletel na nekaj res izvrstnih blogarskih zapisov, ki jih je vredno presnoviti. Tu je najprej Lorcan Dempseyev blog, v katerem sem na dušek prebral njegov razmislek o metapodatkovnem iskanju. Seveda je potrebno prebrati tudi komentarje vrstnikov, ki sledijo. In blog me je pripeljal tudi do njegove obsežnejše študije, vredne branja: »The Recombinant Library: portals and people«. Opozoril pa me je tudi na zanimiv članek, ki ga je pravkar za DLib revijo napisal Theo van Veen »Renewing the Information Infrastructure of the Koninklijke Bibliotheek«. Dober splošen uvod v razumevanje njihovih zadreg in zadreg še za marsikoga!

Blogi me navdušujejo s svojo opozorilno funkcijo; Dempsey me je namreč usmeril na izvrstne prispevke koleg(ov)ic blogar(jev)ic, vsaj k trem od njih se bom zdaj pogosto vračal: Caveat Lector (kljub svarečemu opozorilu!!!), Quædam cuiusdam in k Jeremy Zawodny's blogu (mimogrede: avtor je eden iz Yahoojeve ekipe).

OA in Berlin 3

Harnadov članek "The Implementation of the Berlin Declaration on Open Access" v marčevski številki D-Lib Magazine pač vsi simpatizerji OA morate prebrati; sicer pa je tako bogato povezan z referencami, da vam ne bom nič več pripovedoval, skočite semkaj...; če pa imate še nekaj več časa pa pojdite virtualno še na konferenco Berlin 3: semkaj...

Institucionalna odložišča

Ko se oglasijo veliki, majhni ponavadi utihnejo in prav je, da tudi prisluhnejo: tak je star avtoritaren vedenjski vzorec. Modri pa se mu podredijo tudi v permisivnem okolju in taki občutki so me prevzeli, ko sem bral prispevek "Partnering helps institutional repositories thrive" na spletni strani Thomson ISI. Mora že biti razlog, da se v podporo t. i. "institucionalnih odložišč" (institutional repositories - IR) oglaša sam James Pringle, podpredsednik razvoja pri Thomson Scientific. Je vredno prebrati njegov prispevek in dobro bi bilo, ko bi ga s preudarkom prebral pri nas kdo, ki ima pristojnost odločanja v teh zadevah.

Citiranje OA

Čeprav sem na to opozoril že v v svojem blogu 26. januarja letos, bi vas ponovno napotil na nedavno (8. marca) dopolnjeno bibliografijo Steva Hitchcocka na strani Opcite projekta o vplivu objavljanja v odprtem dostopu (OA) na citiranost avtorjev. Rezultati študij so tako prepričljivi, odzivnost avtorjev v svetu pa začuda zelo obotavljiva!!! Čovek ne more verjeti, kako zelo je raziskovalna srenja v določenih vedenjskih vzorcih rigidna; kot bi ne veljalo pravilo »Publish or perish!«

Opozoril bi še na novo revijo namenjeno virtualnemu pouku "e-learning and education (eleed) Journal", ki seveda deluje po načelu Odprtega dostopa.

Podcasting

Kot kaže se na spletu uveljavlja novo močno orodje, t. i. »podcasting«. Poznavalci veste, da je to ponudba osebnih informacij, kot jih npr. dnevno pripravljamo v weblogih, le da pri tej novosti v splet pošiljamo zvočne datoteke, najpogosteje kot datoteke MP3. Sicer pa več o tem lahko preberete na strani Wikipedije. Zadeva je še toliko bolj mikavna, ker jo je mogoče sprejemati tudi z alternativnimi predvajalniki npr. tudi z iPodom ali pa z mobilniki (sicer ne kar običajnimi!). Celo eden velikih gurujev bloganja Lawrence Lessig se je že preskusil v tem mediju.

Soavtor Bloggerja Evan Williams zdaj pripravlja tudi svojo posebno platformo za ta spletni pripomoček z imenom Odeo.

Iskalci blogov

Za vse, ki želimo učinkoviteje raziskovati blogosfero s specifičnimi pojmi oz. na posebnih tematskih področjih bo zelo dobrodošel nov iskalec Blogdigger. No, tudi že doslej pri tej nalogi nismo bili povsem brez pomoči, drug tak iskalec, ki se je pojavil tudi nedavno je BlogFox, specializirano iskanje je ponujal tudi Feedster, lotile pa so se tega tudi večje hiše npr. Ask Jeeves s svojim AJ Blog. Uveljavljena je še kot podatkovni vodič pripravljena Blogorama, v nemškem prostoru pa imajo v čislih Bloglines.

Tekstovno rudarjenje napreduje.

Članek "Facts from Text—Is Text Mining Ready to Deliver?" avtorjev Dietricha Rebholz-Schuhmanna, Haralda Kirscha in Francisco Couto-e, ki je izšel v PLOS Biology (vol. 3 (2005) ) nam približa nekatere realne možnosti in tudi pasti novih pristopov pri upravljanju z znanjem (knowledge management). Članek je seveda v odprtem dostopu.

Pogled v LRB

Zopet je vredno pogledati v prihajajoci zvezek London Review of Books, ki nam prinaša med drugim tudi članek Slavoja Žižka z naslovom "Dva totalitarizma" in obravnavo trenutno pač v več vidikih aktualne teme. Na strani s člankom so povezave še do nekaterih drugih Žižkovih prispevkov.

"in/ali" IF

V četrtkovi prilogi dela Znanost nam je prof. dr. Žiga Turk ponudil v razmislek tehtno dilemo, ali je slavni dejavnik vpliva ("Impact factor" - IF) res pravo merilo za ocenjevanje slovenskih raziskovalnih projektov. Zadeva je aktualna zavoljo nedavno objavljenega Pravilnika o ocenjevanju in financiranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov s strani Agencije za raziskovalno dejavnost RS.

Bologna... tretjič

Naša "bolonjska" reforma mi ne da miru. Sedim na sestankih in slišano me utrjuje v prepričanju, da je nekaj zelo narobe. Pomisleki me občasno prisilijo, da jih zapišem; morda bo koga zanimalo, zato ga usmerjam na stran Bologna 3.

Izobraževalne revije odprtega dostopa

Dr. Mihevc nas je pred kratkim na univerzitetni spletni strani Kakovost opozoril na revijo odprtega dostopa The Electronic Journal of e-Learning EJEL, ki je namenjena temam preučevanja, uvajanja in upravljanja virtualnega pouka. V zadnjem času to ni edina izobraževalna revija, ki se pojavlja v odprtem dostopu. Taka je tudi napovedana revija IJEDICT (z zelo dolgim naslovom!), ki naj bi povezala raziskave in prakso v uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije v izobraževanju. Revija SLEID (tudi z dolgim naslovom) je elektronska revija za prestrezanje problemov na križišču učenja, vrednotenja, inoviranja in razvoja. Revija IRRODL (zaradi dolgega naslova naj bo dovolj le akronim) ponuja znanje in razumevanje na področjih teorije, raziskav in prakse v t. i. odprtem učenju in učenju na daljavo. The ALN Magazine je namenjen temam asinhronega omreževanja pri pouku. BEEP že z naslovom Best Educational E-Practices kaže na vsebino, zahteva pa ta revija prijavo, ki je brezplačna. Computing Unplugged je namenjen mobilni učni uporabi. eLearn Magazine je novičarska revija, ki naj služi tistim, ki delajo, učijo in poučujejo na različnih področjih uporabe računalnikov. First Monday je revija o internetu na interentu. From Now On je revija odprtega dostopa o izobraževalni tehnologiji, ki zahteva prijavo uporabnika. Revija Information Week pogosto objavlja članke o e-(po)uče(va)nju. Revija Innovate je namenjena "on line" poučevanju in zahteva registracijo, ki je brezplačna. Journal of Technology Education izpričuje namen z naslovom. Kairos je elektronski časopis, ki raziskuje teme na križišču retorike, tehnologije in pedagogike. Learning Circuits promovira in razširja e-poučevanje. Učenju na daljavo je namenjena revija Online Journal of Distance Learning Administration. Revija The Teaching with Technology Today je posvečena učnim tehnologijam.

Konferenca Berlin 3

V Veliki Britaniji se je na univerzi v Southamptonu med 28. februarjem in 1. marcem letos zbralo 60 uglednežev iz akademskih ustanov, založb in knjižnic na tretji (nadaljevalni) konferenci Berlin 3 Open Access. Referate s te konference lahko na tem spletu pričakujemo v kratkem. Profesor Harnad, ključni zagovornik gibanja, ki želi doseči, da bi svetovna produkcija znanstvenega pisanja bila bralcem na voljo brez omejitev, je novinarjem povedal, da so dosegli pomemben premik meje v smeri doseganja tega cilja. Če je t.i. Berlinska deklaracija izpred treh let bila okostje, so mu zdaj dodali mišice. Skupina evropskih univerz in raziskovalnih ustanov, ki ustanavljajo t. i. institucionalna odložišča, kjer avtorji deponirajo spletne kopije polnega teksta svojih, v znanstvenih revijah objavljenih člankov, se vzpodbudno povečuje. Vprašamo se seveda lahko čemu npr ljubljanska Univerza ne zbere poguma za tak korak. Ko že nismo v elitnem klubu najboljših univerz bi lahko bili vsaj med onimi, ki pogumno in vizionarsko iščejo nove poti pri sporočanju svoji znanstvenih dosežkov javnosti. Končno bi tako raziskovalci samo vrnili del dodane vrednosti tistim, ki so njihovo raziskovalno delo financirali. In to nikakor v svojo škodo, ker z dodatnimi potmi do bralcev samo povečujejo odmevnost svojega raziskovanja. Res je, da pri pogumnejšem administrativnem urejanju tega področja kolebajo predvsem države v katerih imajo sedež mogočni svetovni založniki znanstvene revijalike. Slednji se seveda bojijo, da bi razmah Odprtega dostopa zmanjšal njihove dobičke. Vladni resorji previdno čakajo rezultate raziskave Evropske skupnosti o trgu akademskega založništva, ki je v teku. Ali pa lahko rečemo, da nekoristno odlašajo?

Revija o izobrazevanju

Naj vas opozorim na novo revijo v nemškem jezikovnem področju, ki se bo posvečala interdisciplinarnemu raziskovanju vseh vidikov izobraževalnega procesa. Pomembno je, da je revija na voljo v odprtem dostopu in da bodo prispevki ocenjevani z vrstniki; najdete pa jo na spletu z imenom Bildungsforschung.

mreža, ki omreži...

Nenavaden mož, tale Marcus P. Zillman, sicer pa je opremljen s spoštljivim naborom kvalifikacij, kot to razberemo iz njegovega življenjepisnega bloga. Mož je podjeten in podjetnik (The Virtual Private Library™) na področju posredovanja informacij. Ponuja jih na različne načine, tudi v obliki klasične knjižne izdaje. Primera sta: eCurrent Awareness Resources™ Business Intelligence Report in Internet Sources™ Manual. Za posamezna ožja tematska področja izdaja t. i. Internet MiniGuides. Razen tega pa deluje na več področjih tudi kot svetovalec in kolumnist. Zelo aktualen je njegov dnevniški blog, med njegovimi povezavami pa najdemo še dostop do različnih drugih rešitev ICTja. Vsekakor pa nas "omreži" s svojimi tematskimi spiski najrazličnejših spletnih naslovov, ki jih najdemo v obliki stalno ažururanih blogov in ki so opremljeni tudi z obsežnejšimi anotacijami. Kot vzorec značilne ponudbe spletnih povezav naj služi indeks aktualnih spletnih naslovov za področje agrikulture.

O blogih in "bloganju"

Če ste bili doslej zgolj bralec blogov ali ste novinec v tem mediju bo morda koristno branje, ki ga ponuja John C. Dvorak v svojem prispevku Understanding and Reading a Blog (for Newcomers). Morda vas to vzpodbudi, da se lotite priprave in urejanja lastnega bloga (ali webloga, kar je starejše in pravilnejše poimenovanje tega spletna programja). In če vas bo zamikalo si izberite ponudnika, ki omogoča prost dostop ali pa je vsaj poceni in je delo s programom zlahka obvladljivo. V to skupino šteje nedvomno Blogger, ki ga tudi sam uporabljam, razen tega izkušeni blogerji priporočajo še: Movable Type (koristi malo znanja v programiranju), Live Journal, Blogsome, Xanga, in 20Six UK ( ki omogoča tudi podporo mobilnemu bloganju - v svoj blog lahko vpisujete s pomočjo MMSa ali email-a). Sicer pa lahko obilo koristnih napotkov o blogih preberete npr. na servisu About.

O varni prehrani

Kot lahko preberemo v britanskem tisku je Food Standard Agency priporočila umik okoli 350 proizvodov iz britanskih trgovin zaradi morebitnega ogrožanja zdravja. Sporni so nekateri dodatki hrani, predvsem gre za barvilo Sudan I. Prav v vrhu spiska je znan proizvajalec Worcester omake.

Razširimo nabor pojmov...

Kot kaže bomo pri delu na Spletu vse pogosteje srečevali dva dodatna pojma: "moblog" in "linklogging". In kaj bi naj bil moblog - upam, da bomo kmalu dobili tudi poslovenjen izraz? Slike, ki jih posnamemo z GSM telefoni z vgrajenim fotoaparatom in možnostjo povezave na Splet (GPRS, UMTS, ipd.) pošljemo na posebno spletno stran, kjer jih dodatno opremimo s tekstom in tako oblikujemo prikupen spletni album. Zadeva ima lahko, razumljivo, tudi akademsko in strokovno uporabo. Najbolj znan moblog je baje tisti, ki ga ureja Joi Ito.
Linklogging obeta v znanosti še precej večjo uporabnost. S pojmom opisujemo povezovanje različnih vsebin na spletu, lahko brez globlje obdelave njihove vsebine. Lahko pa s tako povezavo oblikujemo tudi podatkovno zalogo referenc opremljenih s krajšimi opombami, torej z anotacijami in po potrebi s povezavo do polne vsebine npr. znanstvenega ali strokovnega teksta, s čimer pridobimo močno informacijsko orodje. Dva najbolj znana spleta te vrste sta CiteULike in Connotea, za biomedicinsko rabo pa nastaja splet Biologging. Podoben temu je tudi splet z imenom del.icio.us, v katerem lahko oblikujete lastne, anotirane sezname zanimivih spletnih naslovov, ki jih pa lahko pregledujejo tudi drugi uporabniki; ne imenuje se zato postopek zastonj "socialni bookmarking".

Evropska knjižnica (TEL)

Potem, ko je bil v letu 2004 uspešno zaključen evropski raziskovalni projekt TEL, je Konferenca evropskih nacionalnih knjižnic (CENL) odločila, da s prvim četrtletjem leta 2005 začne z delom Evropska knjižnica (EL) in nadomesti dosedanji portal evropskih nacionalnih knjižnic Gabriel. Med izvajalci projekta TEL, nato organizatorji EL in poslej med njenimi članicami je od vsega začetka tudi slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) in na njenih spletnih straneh lahko zveste več o projektu TEL.

kaj je Oriel?

Raziskovalcem v bioloških vedah se je vse težje znajti v podatkovnem bogastvu, ki ga ustvarjajo raziskave v genomiki in bioinformatiki; v pomoč naj bi jim poslej bila tudi nova iskalna orodja, ki jih jim bo ponudil nov portal Oriel iz hiše EMBO in ki je nastal kot projekt 5-tega Okvirnega evropskega programa.

eIFL.net in Odprti dostop

eIFL.net je neodvisna fundacija, ki uveljavlja razširjanje elektronskih knjižnih in revijalnih virov v deželah v prehodu in v deželah v razvoju. Slovenski partner COSEC jo opredeljuje kot največji mednarodni konzorcij knjižničarstva v svetu. eIFL.net je nedavno pričel z novo promicijsko akcijo uveljavitve Odprtega dostopa med svojim članicami v okviru katere bi predvsem podprli ustanavljanje institucionalnih depozitnih arhivskih baz (repozitorijev).

Pri NIH so se končno odločili...

3. februarja so ameriški Nacionalni inštituti zdravja (National Institutes of Health - NIH) končno objavili svoja pravila o objavljanju raziskovalnih rezultatov, ki so v delu ali celoti financirani z njihove strani. Načrt, ki bo stopil v veljavo 5. maja letos, obvezuje raziskovalce, da prostovoljno odložijo oz. oddajo končno obliko manuskripta raziskovalne objave, potem ko je bila ocenjena z vrstniki ("peer-review"), v arhivski elektronski bazi PubMed Central, kakor hitro je mogoče po objavi. Avtorji se lahko odločajo za takojšnjo javno oddajo ali pa najkasneje v 12 mesecih po objavi v reviji. Težave je mogoče pričakovati ob dejstvu, da je prepuščeno raziskovalcem, da se pogodijo z založniki revij o ureditvi avtorskih pravic.
Založniki neprofitnih založb (npr. znanstvenih društev) so se že oglasili z odklonilnim neodobravanjem take rešitve, prav tako pa tudi zagovorniki Odprtega dostopa niso zadovoljni; kot vsak kompromis je zadovoljstvo nekje v sredi. Vsekakor pa je to daleč več od tega, kar ni uspelo v Veliki Britaniji ob najprej napovedani potem pa umaknjeni podobni rešitvi s strani britanske vlade v lanski jeseni.

Kopičijo se dokazi, da OD značilno povečuje vpliv

Tudi najnovejša bibliografija, ki so jo pripravili pri OpCit Projectu nam zdaj že res s številnimi svežimi študijami nedvoumno potrjuje Lawranceovo tezo, da Odprti dostop (OD) močno širi in povečuje objavam vpliv, merjen s citiranostjo, med raziskovalnimi vrstniki. Raziskovalci pa še vedno, kot da ne verjamemo...?

Vzpodbujen s francoskim prevodom Suberjeve informacije A Very Brief Introduction to Open Access sem se odločil da ta koristen tekst prevedem tudi v slovenščino. Ta prevod je značilen primer uporabe principov Odprtega dostopa (OD), ko za prevod ne potrebujem posebnega dovoljenja avtorja, saj mi je ta omogočen s splošnimi načeli OD, deklariranimi z izjavami: iz Budimpešte, iz Bethesde in iz Berlina. Edino, kar mora prevajalec navesti je izvor originalnega teksta.

Challenged with the French translation of Suber’s A Very Brief Introduction to Open Access I decided to translate this useful information also into Slovenian. This translation is a typical demonstration of the Open Access (OA) rules, where the translator doesn’t need a special permission from the author, as this is assured already with the settled principles laid down in the declarations from Budapest, Bethesda and Berlin. The translator must only indicate the original source.

pri NIH so neodločni...

Razočaranje med privrženci Odprtega dostopa ob kolebanju ameriških NIH pri uveljavljanju objavljanja člankov, t.i. »postprintov«, v odprtem depozitnem arhivu PubMed Central, po šestmesečnem embargu in z najavo možnosti, da bi zamik lahko bil dolg celo leto dni, je veliko. Kot kaže je v politično negotovem okolju ameriške administracije pritisk velikih založniških hiš vendarle uspel. To pa pomeni, da je v zadnjem času, po nečastnem umiku soglasja vlade koncem lanskega leta k podobnemu predlogu v Veliki Britaniji, zdaj že drugič bilo ustavljeno obetavno napredovanje Odprtega dostopa v znanstveni žurnalistiki.

SCI in IF potrebujeta prenovo

V nedavnem prispevku v forumu revije American Scientist o Odprtem dostopu nam prof. Harnad znova ponuja zanimiv predlog, ki tokrat zadeva izboljšavo ISI-jevega citacijskega indeksa (SCI), ki mu avtor očita grobost pri vrednotenju raziskovalnega vpliva. Harnad predlaga uvedbo »citacijskga ranga« (»CiteRank«), ki bi ga dobili po rekurzivni metodi vrednotenja citiranja. Po njegovem predlogu bi npr. članek, A, ki citira članek B ne vrednotili zgolj kot enoto, ampak kot mnogokratnik enote v odvisnosti od števila citiranj, ki jih prejme sam citirajoči članek A. Idejo naj bi napajala rešitev, kot jo je uporabil Google za svoj PageRank in tudi zato predlaga Harnad ime "CiteRank". Pri Googlu so rešitev, zanimivo, razvili iz ISIjevega citacijskega rangiranja člankov, jo nadgradili, vendar ta izboljšava ni našla poti nazaj k ISI-ju predvsem zaradi tržno političnih razlogov, saj bi tak izračun najbrž ključnim, večjim revijam, ki predstavljajo hrbtenico ISIjeve baze, zmanjšal njihove faktorje vpliva. Sicer pa naj bi podobno rekurzivno načelo uporabljali tudi pri drugem citacijskem servisu, namreč pri Citeseeru.

Nadaljevanje Harnadovega predloga zadeva dodatno preštevanje uporabe informacijskih virov. Njegov doktorand Tim Brody je namreč ugotovil, da so spletni dostopi oz. kopiranja (»downloads«) skupaj s številom citatov boljši napovednik vpliva kot samo seštevanje citiranja, zlasti pa je tak način koristen za ugotavljanje zgodnje odmevnosti. Harnad dodaja še, da bi v celovit izračun vrednotenja vključili tudi anketno pridobljene podatke o člankih, ki bi jih raziskovalni vrstniki v preteklem letu ocenili kot najbolj vplivne. Nekaj, kar nas spominja na rešitev, kot jo BioMed Central ponuja v servisu Faculty of 1000 . In potem Harnad predlaga še, da bi vključili v kompleksno regresijsko enačbo za presojo raziskovalnega vpliva tudi utež dobljeno iz kocitacijskega faktorja, razen tega pa opozarja, da je treba skrbno preveriti motnje, ki jih vnaša samocitiranje, ne zgolj avtorjev, ampak tudi revij.

Zanimiv informacijski pripomoček

Opozoril bi vas rad na zanimiv in koristen spletni pripomoček. Kot opisuje svoj izdelek avtor Richard Cameron, podiplomski študent na Univerzi v Manchestru je »…CiteULike brezplačna spletna podpora za akademsko srenjo s katero lahko raziskovalci shranjujejo, organizirajo in si posredujejo članke, ki jih prebirajo. Ko najdete na spletu članek, ki vas zanima, ga zgolj z enim klikom shranite v svojo osebno knjižnico. CiteULike samodejno izbere podrobnosti citata, tako, da vam jih ni treba ročno vnašati – vse opravite iz svojega spletnega iskalca in brez posebnega dodatnega softwarea. Ker je vaša knjižnica shranjena na Spletu je dostopna iz vsakega povezanega računalnika in ugotovite lahko tudi kdo prebira iste članke kot vi. Odkrivate literaturo, ki je drugače morda ne bi zasledili«. Slabost orodja, ker je pač še v beta verziji, je v tem, da pokriva ta trenutek šele del spletnih bibliografskih portalov, a nekatere res pomembne (npr.: Association for Computing Machinery (ACM) portal, American Geophysical Union, American Meteorological Society, arXiv.org e-Print archive, CiteSeer, IngentaConnect, JSTOR, MetaPress, PLoS Biology, PubMed, PubMed Central, ScienceDirect in Wiley InterScience), vendar avtor pridno dodaja nove. Za učinkovitejšo orientacijo pri delu svetujem, da si preberete članek D. Chudnova in J. Frumkina o njunih izkušnjah z novo spletno pridobitvijo.

SciX se uveljavlja

Prof. Dr. Bob Martens iz dunajske Univerze je s svojim odložiščem ELPUB Digital Repository v katerem po principu Odprtega dostopa torej v polnem tekstu hrani konferenčne članke od leta 1997, izvrstno dokazal uporabnost SciX tehnologije tudi za podporo znanstvene in visokošolske informatike. Spomnili se bomo, da je pri razvoju tega orodja imel pomemben delež prof. dr. Žiga Turk iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ljubljanske Univerze, saj je projekt Evropske skupnosti na to temo tekel pod njegovim vodstvom. Žal ostaja ta koristen informacijski pripomoček doma neizkoriščen, ali pa me bo bolje obveščen bralec lahko poučil, da se motim? Bil bi vesel tega.

RSS širi vpliv in uporabnost

RSS je svojevrsten neologizem (tudi ker naj bi njegov akronim skrival vrsto pojmov, npr.: Rich Site Summary ali RDF Site Summary ali Really Simple Syndication) in kot spletna tehnologija postaja vse bolj zanimiv tudi v posredovanju znanstvenih informacij, kot nam želijo pojasniti Hammond in sod. (2004) v decembrskem članku D-Lib Magazine-a. Popularnost RSS raste vzporedno z naraščanjem priljubljenosti blogov in wikijev, ki učinkovito izkoriščajo prednosti te zveze za učinkovito informacijsko povezljivost različnih spletnih medijev. Nekaj o njegovi prostrani raznolikosti lahko najdemo na DMOZ-ODP spletnem direktoriju. Kratka zgodovina RSS je taka.

Preživela steklino.

Nenavadna, a razveseljiva in vzpodbudna vest (in še ena vest in še druga vest) prihaja iz Wisconsina (ZDA), kjer so po 11 tednih iz bolnišnice odpustili 15 letno deklico, ki naj bi preživela steklino brez zaščitnega cepljenja, a ob podpori inovativne terapije, kar je prvi tak primer v svetovni zdravstveni literaturi, saj so vse druge ozdravitve uspele z uporabo specifične vakcinalne zaščite.

Google Scholar še boljši...

Kot nas obvešča Gary Price v svojem blogu Resource Shelf, so pri Google Scholarju dodali v rubriki izboljšanega iskanja Advanced Scholar Search tudi možnosti izbire iskanja po datumu, avtorju ter naslovu in imenu publikacije. In priporočljivo si je prebrati navodila za tak poglobljen iskalni manever.

"Poplava" digitalizirane pisne dediščine

Tole, boste rekli, je zastarela vest. Res, samo dan kasneje, ko je Google objavil svoj načrt virtualne veleknjižnice (o čemer pišem tudi 17. decembra v tem blogu) , so 15. decembra letos tudi pri Internet Archive sporočili svetu svoj načrt, da so sklenili dogovor z desetimi (!) velikim svetovnimi knjižnicami o digitaliziranju knjižnih zalog, ki niso (več) predmet avtorske zaščite in njihovi sprostitvi v Odprti dostop na spletu. Ti dve prvovrstni novici bosta gotovo označili konec leta 2004 kot dogodka najodmevnejše teže.

Časovni trak Odprtega dostopa - Open Access Timeline

Bliža se konec leta in na vseh področjih delovanja pripravljajo obračune. Prof. Peter Suber, ki ga upravičeno pogosto omenjam v tem blogu, je to bilanco pripravil za gibanje Odprtega dostopa, še več, časovni trak je raztegnil v zgodnja obdobja te ideje, ki sega v čas devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bilanca je markantna, dogodki zadnjega leta pa tudi zelo spodbudni in res nerazumljiva je kritična ocena nekaterih tržnih založnikov, ki razglašajo, da Odprtemu dostopu pojenjujejo moči. Pregled dokazuje prav nasprotno! Srečno Novo velja zaželeti Odprtemu dostopu in vsem, ki ga podpirajo, tudi v letu 2005. In seveda pridno bomo prebirali Suberjev blog.

The New Year is approaching and in all areas one is preparing balances of the past. Prof. Peter Suber, legitimately very frequently mentioned in my blog, has prepared such a yearly balance for the Open Access (OA) Movement, and even more, he stretched the timeline into the early starting of the OA in the nineties of the last century. The whole balance is remarkable, also the results in the last year are very stimulative, and it is impossible to agree with some publishers on the market who are claiming that the idea of the OA is losing momentum. The review proves differently. So, a Happy New Year to Open Access and to all its’ protagonists. And we shall meet in Suber's blog.