SCI in IF potrebujeta prenovo

V nedavnem prispevku v forumu revije American Scientist o Odprtem dostopu nam prof. Harnad znova ponuja zanimiv predlog, ki tokrat zadeva izboljšavo ISI-jevega citacijskega indeksa (SCI), ki mu avtor očita grobost pri vrednotenju raziskovalnega vpliva. Harnad predlaga uvedbo »citacijskga ranga« (»CiteRank«), ki bi ga dobili po rekurzivni metodi vrednotenja citiranja. Po njegovem predlogu bi npr. članek, A, ki citira članek B ne vrednotili zgolj kot enoto, ampak kot mnogokratnik enote v odvisnosti od števila citiranj, ki jih prejme sam citirajoči članek A. Idejo naj bi napajala rešitev, kot jo je uporabil Google za svoj PageRank in tudi zato predlaga Harnad ime "CiteRank". Pri Googlu so rešitev, zanimivo, razvili iz ISIjevega citacijskega rangiranja člankov, jo nadgradili, vendar ta izboljšava ni našla poti nazaj k ISI-ju predvsem zaradi tržno političnih razlogov, saj bi tak izračun najbrž ključnim, večjim revijam, ki predstavljajo hrbtenico ISIjeve baze, zmanjšal njihove faktorje vpliva. Sicer pa naj bi podobno rekurzivno načelo uporabljali tudi pri drugem citacijskem servisu, namreč pri Citeseeru.

Nadaljevanje Harnadovega predloga zadeva dodatno preštevanje uporabe informacijskih virov. Njegov doktorand Tim Brody je namreč ugotovil, da so spletni dostopi oz. kopiranja (»downloads«) skupaj s številom citatov boljši napovednik vpliva kot samo seštevanje citiranja, zlasti pa je tak način koristen za ugotavljanje zgodnje odmevnosti. Harnad dodaja še, da bi v celovit izračun vrednotenja vključili tudi anketno pridobljene podatke o člankih, ki bi jih raziskovalni vrstniki v preteklem letu ocenili kot najbolj vplivne. Nekaj, kar nas spominja na rešitev, kot jo BioMed Central ponuja v servisu Faculty of 1000 . In potem Harnad predlaga še, da bi vključili v kompleksno regresijsko enačbo za presojo raziskovalnega vpliva tudi utež dobljeno iz kocitacijskega faktorja, razen tega pa opozarja, da je treba skrbno preveriti motnje, ki jih vnaša samocitiranje, ne zgolj avtorjev, ampak tudi revij.