Ali je Ingelfinger še (u)pravičen?

Nedavno smo se v krogu razpravljalcev dotaknili nevarnosti, ki jih prinaša stališče, da naj bi kongresnih nastopov, pa čeprav gre za integralne tekste, kadar se objavljajo v znanstvenih revijah oz. v njihovih dodatnih zvezkih (t. i. suplementih) ne izenačevali z znanstvenimi teksti, ki jih zadevne revije sicer objavljajo. To možnost objave naj bi namreč podredili stališču, da kongresnih objav v splošnem ne upoštevamo v naboru objav, ki se upoštevajo pri presoji nacionalne znanstvene odličnosti (metodologija ARRS). Izza te stroge presoje je predpostavka, da avtorji kvalitetnih kongresnih tekstov te slej ko prej ponudijo v redno objavo revijam, ki uporabljajo klasične kriterije presoje publikacij z znanim dejavnikom vpliva (IF). Seveda je tehten pomislek, da pri objavah kongresnega materiala težko objektivno ugotovimo, ali so kriteriji presoje ("peer review") v tem primeru enakovredni siceršnji uredniški politiki, kot jo revija uporabljajo za redno izdajo. Vendar pa apriorno zavračanje vrednosti teh objav skriva drugo nevarnost, namreč krivično obravnavo avtorja zaradi nevarnosti uveljavljanja t. i. Ingelfingerjevega pravila. F. J. Ingelfinger, založnik ugledne revije New England Journal of Medicine, je namreč pred nekako tridesetimi leti oblikoval stališče, da njegova revija ne bo objavljala člankov, ki so bili pred tem že objavljeni drugje. Po tem pravilu, ki ga je medtem osvojila večina uglednih znanstvenih revij, torej avtor članka, ki ga je organizator kongresa objavil v kongresnem zborniku ali v dodatku neke druge revije, tega ne bi mogel več objaviti kot originalno delo. Ne glede na to, da je Ingelfinger imel v mislih zelo tehtne razloge za svojo odločitev, lahko v drugih okvirih razmišljanja to predstavlja tudi pomembno motnjo.