Bolonjska prenova… kdaj?

Pravzaprav ne verjamem, da bo sploh kdo prebral tole pisanje, ki sem ga odložil tudi na strani SDVD foruma. Poskus bolonjskega foruma je zamrl, preden je bil sploh rojen. Pa vendar, današnja izkušnja mi ne da miru, da se ne bi oglasil, potem ko sem se pred časom že zarekel, da bom odnehal govoriti o tej temi. Udeležil sem se namreč predstavitve in okrogle mize o bolonjsko reformiranih programih, ki jih je predložila skupina družboslovnih fakultet, posvet pa je realizirala Ekonomska fakulteta. Predstava mi je namreč zapustila tak vtis, da sem odhajal slabe volje in to zavoljo številnih razlogov. Naj jih nekaj nanizam.

Najprej o organizatorju: odgovornost organizatorja je, da ne glede na cilje, ki jih sledi, korektno dovoli in enakovredno omogoči odtehtano razpravo vsem sodelujočim. Poslušalcu pa je ostal vtis, da so bili prednostno puščeni k besedi tisti, ki so zagovarjali stališča organizatorja. Državni sekretar za šolstvo je bil prepogosto prekinjan v besedi, pri nekaterih udeležencih, celo najbolj uglednih kot je npr. prorektor univerze, so sploh spregledali, da so se javili k besedi. Ocena organizatorju: negativno. Zdaj pa k sodelujočim. Zlasti zamerim tistim, ki izkoristijo priložnost, da povedo svoja stališča potem pa zaradi razloga, ki vsekakor ni korekten, predčasno odidejo in ne dovolijo, da bi se lahko sploh kdo v dvorano z repliko obregnil ob njegova stališča. Govorim o predsedniku Sveta za visoko šolstvo, ki je svoj predčasen zelo hiter odhod opravičil z obvezo v tujini. Predpostavljam, da je za te obveze vedel prej, preden je dal soglasje za svojo udeležbo na današnjem posvetu. In mimogrede mi je nekdo med organizatorji celo omenili, da bi ob ustreznem opozorilu bili pripravljeni čas posveta tudi prestaviti. Tudi v tem primeru ocena: negativno za vabljenega gosta.

Zdaj pa splošne zamere. Posvet me je samo utrdil v prepričanju, da se je država lotila bolonjske prenove na nesprejemljiv način. In da je tu izhodišče vseh težav. Težav, ki jih imajo »prvopristopniki« in težav, ki jih bomo imeli ostali, ki jim sledimo. Poglavitna kritika seveda velja najprej prejšnji državni administraciji. Žal sedanja nova administracija, ki bi lahko veliko napako predhodnikov odlično unovčila, neustrezno obravnavo tega evropskega projekta nadaljuje. Strinjam se z dekanom EF, da gre morda za najbrž najpomembnejše reformno dogajanje, ki je »zadelo« Evropo v desetletjih, obravnavamo pa ga žal popolnoma politično. In tega ne počnemo nespretno samo Slovenci, vendar mi to uspemo storiti še poudarjeno. Ko se je leta nazaj podpisovala bolonjska deklaracija so takratni naši »opolnomočenci« zelo lahkotno podpisali dokument, ker so na eni strani s tem želeli izpričati svojo evropskost in na drugi strani ugajati Veliki Evropi. Nato pa smo pustili, da je pričela zorano polje preraščati trava. Redki so vendarle skušali polje obdelovati še naprej, pa vsak po svoje, neusklajeno, ker pač ni bilo širših soglasnih in z državno regulativo urejenih izhodišč. Kasneje je sledil zakon, ki pa ni ujel evropske zamisli in prakse in tudi ne lokalnih posebnosti. In nato pride do predloga treh fakultet, ki so zaradi njim znanih razlogov pohitele s prenovo in v akreditacijo vložijo programe, ki jim je najbrž mogoče očitati marsikaj, priznati pa tudi pogum. Seveda je zopet mogoče očitati državi, da ni, ko je postalo jasno, da bo to potrebovala, oblikovala akreditacijskega organa po evropskih normah. In programi so bili akreditirani!

Veliko očitkov o pomanjkljivostih, ki jih ima zdaj na te programe država je torej večkratno zakrivila sama, nekaj pa je pomislekov, ki pa so hujše, sistemske narave. Zlasti lahko te skrbijo druge visokošolske ustanove v Sloveniji, ki še niso tako daleč kot so tri »prvopristopnice«. Ustavil bi se zgolj pri eni, ki sem jo sam začutil kot poglavitno, seveda pa si ne domišljam, da sem pravilno ujel bistvo problema, kot ga morda čutijo stranke v sporu. EF je namreč predlagala način, s katerim bodo prenovili študije v enkratnem koraku za ves dvostopenjski obseg. Tu so seveda ubrali unikatno pot in upam si trditi, da je ta njihov korak predvsem neevropski. Nisem zelo izobražen v tej tematiki vendar kolikor vem je večina evropskih držav šla po poti postopnega prenavljanja. Izjemoma nekatere dopuščajo takojšen prehod za študente, ki se tako odločijo pod posebnimi pogoji.Tu me seveda argument enega od razpravljavcev, da je predlagana cenejša pot, ne prepriča. Težko si namreč predstavljam, da bi se evropske države upale izpostaviti kritiki, da ravnajo pri svojih prenovah neracionalno. Problem, ki bo ob uveljavitvi predloženega modela nastal, bo seveda rodil vrsto novih. Najprej, kako se naj obnašajo vsi tisti, ki bodo v prenovi sledili, nato kako živeti z neenotnostjo v nacionalnem prostoru in še naprej, kako bo to lahko prestregla država s svojimi načini financiranja javnega visokega šolstva. Opozorilo in prošnja, da je treba podpreti predlagatelje, ker so orali ledino ima seveda nekaj teže, nikakor pa ne na temelju argumentov, ki so bili omenjeni v razpravi. Da so namreč te fakultete istočasno tiste, ki imajo največji delež mednarodnih stikov. Najprej v to dvomim, ker je v naravoslovju, medicini, tehniki in biotehniki zelo veliko mednarodnega sodelovanja vezanega na raziskovalno delo univerzitetnih ustanov, ki plemenitijo izobraževalni proces v naslednjem koraku. In drugič: v »trdih« vedah je izobraževalno izmenjavo precej težje realizirati, ker je težko npr. v naše neaktualne učne laboratorije privabiti študente iz evropskih razvitih okolij in še težje pridobimo npr. na »sabbatical« v naše ustanove ugledne učitelje, ki bi seveda radi svoj čas kar najučinkoviteje izkoristili v okoljih, učinkovito podprtih z analitsko in informacijsko infrastrukturo. Nikakor ni podcenjevanje doseženega, če predpostavim, da je kabinetno raziskavo v družboslovju ali humanistiki mogoče tudi v mednarodnih okvirih precej ceneje realizirati kot neko raziskavo npr. v sodobni molekularnobiološki infrastrukturi.

Zdaj pa naj preskočim, ker tak epilog na podobnih srečanjih pogrešam in naj zaključim v slogu znanih besed rimskega Catona Starejšega. Namreč: : »Ceterum censeo…, da prave bolonjske prenove ne bo brez povečanega vložka javnih (in drugih) sredstev v naš podhranjen visokošolski sistem«.