Google Scholar še boljši...

Kot nas obvešča Gary Price v svojem blogu Resource Shelf, so pri Google Scholarju dodali v rubriki izboljšanega iskanja Advanced Scholar Search tudi možnosti izbire iskanja po datumu, avtorju ter naslovu in imenu publikacije. In priporočljivo si je prebrati navodila za tak poglobljen iskalni manever.

"Poplava" digitalizirane pisne dediščine

Tole, boste rekli, je zastarela vest. Res, samo dan kasneje, ko je Google objavil svoj načrt virtualne veleknjižnice (o čemer pišem tudi 17. decembra v tem blogu) , so 15. decembra letos tudi pri Internet Archive sporočili svetu svoj načrt, da so sklenili dogovor z desetimi (!) velikim svetovnimi knjižnicami o digitaliziranju knjižnih zalog, ki niso (več) predmet avtorske zaščite in njihovi sprostitvi v Odprti dostop na spletu. Ti dve prvovrstni novici bosta gotovo označili konec leta 2004 kot dogodka najodmevnejše teže.

Časovni trak Odprtega dostopa - Open Access Timeline

Bliža se konec leta in na vseh področjih delovanja pripravljajo obračune. Prof. Peter Suber, ki ga upravičeno pogosto omenjam v tem blogu, je to bilanco pripravil za gibanje Odprtega dostopa, še več, časovni trak je raztegnil v zgodnja obdobja te ideje, ki sega v čas devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bilanca je markantna, dogodki zadnjega leta pa tudi zelo spodbudni in res nerazumljiva je kritična ocena nekaterih tržnih založnikov, ki razglašajo, da Odprtemu dostopu pojenjujejo moči. Pregled dokazuje prav nasprotno! Srečno Novo velja zaželeti Odprtemu dostopu in vsem, ki ga podpirajo, tudi v letu 2005. In seveda pridno bomo prebirali Suberjev blog.

The New Year is approaching and in all areas one is preparing balances of the past. Prof. Peter Suber, legitimately very frequently mentioned in my blog, has prepared such a yearly balance for the Open Access (OA) Movement, and even more, he stretched the timeline into the early starting of the OA in the nineties of the last century. The whole balance is remarkable, also the results in the last year are very stimulative, and it is impossible to agree with some publishers on the market who are claiming that the idea of the OA is losing momentum. The review proves differently. So, a Happy New Year to Open Access and to all its’ protagonists. And we shall meet in Suber's blog.

In še ena na temo Berlinske deklaracije

Ali se bodo slovenske univerze kaj zganile, če jim povem, da je 32 rektorjev italijanskih univerz 5. novembra letos podpisalo t. i. Mesinsko deklaracijo, kjer se pridružujejo izhodiščem Berlinske deklaracije. In malo za tem, 11. novembra, se je Berlinski d. pridružila tudi avstrijska rektorska konferenca. In tudi to je zanimivo: 25. oktobra so udeleženci konference ruske Narodne knjižnice podpisali St. Peterburško deklaracijo z jasno izraženo podporo načelom Odprtega dostopa.

Čas pa mineva

Berlinska deklaracija o Odprtem dostopu do znanja v znanosti in humanistiki je 22. oktobra letos dopolnila že svoje prvo leto, podpisovanje podpore, ki sledi splošnemu pozivu v zaključku deklaracije pa ne pojenjuje. Zadnji podpis npr. je z datumom 15. december letos, ko se je iniciativi pridružila Univerza Zuerich. Spomnimo se takratnega poziva, ki so ga zapisali v Deklaracijo: »Vabimo vlade, univerze, raziskovalne institute, raziskovalne agencije, fundacije, knjižnice, muzeje arhive, strokovna in znanstvena združenja, ki jim je skupna vizija izražena v Berlinski deklaraciji o Odprtem dostopu do znanja, da se pridružijo podpisnikom deklaracije«. In prav nerazumljivo je, da med dosedanjimi 53 podpisniki najdemo predstavnike ustanov iz praktično vseh držav nekdanje petnajsterice Evropske skupnosti, pa nobene podpisnice iz deseterice novopristopnic. In vendar bi prav pri teh državah lahko pričakovali izrazito soglasje z vizijo in cilji Odprtega dostopa, ko s pospešenimi koraki poskušamo dohiteti druge v Evropskem raziskovalnem in Evropskem izobraževalnem prostoru. Ali pa morda ne verjamemo v deklarativno izražanje načrtov in priložnosti, ki nam jih skušajo dopovedati drugi…?

Googlova veleknjižnica

Komentarji o najnovejšem projektu Googla, ko želijo prenesti v digitalno obliko in ponuditi bralcem v spletu 15 milijonov knjig iz zalog petih pomembnih svetovnih akademskih knjižnic, ne ponehajo. Od trdih, kritičnih razmišljanj z očitki o trženjski naravnanosti, kot jih najdemo v članku v Library Juice, do razmišljanj o vizionarski dimenziji tega projekta, kot jih je zapisal Bob Caylor v uvodniku časnika News Sentinel. In čeprav opazovalca najbrž prešine vznemirljivo pričakovanje nečesa res velikega, kot je to mogoče začutiti tudi iz besed Ronalda Milneja iz Univerze Oxford, ki jih citira Financial Times: ..."To bi lahko bilo pomembno, kot je bila iznajdba tiska v smislu, da bo ogromno količina znanja z lahkoto ponujena bralcem po svetu." Pa vendarle velja še počakati s končno oceno, vsaj do trenutka ko bo po rezultatih mogoče oceniti tudi uporabnost.

S CABI v nove čase...

Kako se z novimi izzivi časa, označenimi z digitalizacijo informacij in virtualizacijo medijev, spopadajo v preteklosti s klasičnimi modeli močno uveljavljeni vzdrževalci informacijskih baz in znanstveni založniki, izdaja intervju z dvema direktoricama iz vodilne britanske hiše kmetijske informatike, iz Commonwealth Agricultural Bureaux International – CABI, ki je bil objavljen v reviji Research Information .

... in šli bomo v harvardsko in še katero knjižnico...

To, da nas zdaj pri Googlu že skoraj dnevno presenečajo z vedno novimi informacijskimi orodji me sili, da ga znova omenjam v tem blogu. Naj torej potolažim bralce, da nisem plačan od Googlovih, da bi jim delal nekritično reklamo, le njihovi koraki me tako navdušujejo, da o tem pišem. Tokrat o novem projektu Google Print , ki ga načrtujejo med drugim z univerzo Harvard, kjer so začeli z digitalizacijo 40.000 tekstov od skupne zaloge 15 milijonov volumnov, Google pa bo materiale, ki so v javnem dostopu (public domain) ponudil v splošno uporabo na spletu. Ob tem bo omogočeno tudi tekstovno preiskovanje materialov, ki so avtorsko zaščiteni. Več o tem si je mogoče prebrati na spletni strani univerzitetne knjižnice Harvard z odgovori na vprašanja o tem projektu. Podobne projekte načrtuje v prihodnje Google še z nekaterimi ustanovami (uni. Oxford, uni. Stanford, uni. Michigan in New York Public Library). Kdaj bodo radovednežem na voljo prvi rezultati projekta, še ni znano.

veliko branja o Odprtem dostopu

Posebna številka revije Serials Review letnika 2004 (vol. 30, zvezek 4, strani 257-381) je v celoti posvečena Odprtemu dostopu (Open Access) in tudi založnik Elsevier je zanjo velikodušno dovolil odprti dostop. Ponujena nam je obilica relevantnega branja o tem aktualnem fenomenu, ki buri duhove raziskovalcev in informatikov v zadnjih letih in obeta, da bo
s časom spremenil globalno dostopnost znanstvene publicistike.

Kdaj dostop do vsega znanja

Ker sem bil opozorjen, da bo jutri predaval Brewster Kahle, digitalni knjižničar in spletni informatik, soustanovitelj Internet Archive, še prej pa lastnik Alexe in razvijalec WAISa, na temo "Universal Access to All Knowledge" na Library of Congress, sem pobrskal po spletu in našel video clip njegovega predavanja na isti lokaciji na podobno temo izpred dveh let. Imel sem lep večer ob poslušanju in gledanju prepričljivega vizionarja virtualnega posredovanja znanja, užitek, ki ga priporočam vsakomur.

in se Google Suggest

Koristno dodatno pomoč pri spletnem iskanju, zlasti v neznanem področju, ponuja nova izvedenka iskalca z imenom Google Suggest. Z zaporednim dodajanjem črk v izbranem geslu nam iskalec prikaže število zadetkov za vsak vnos v naraščajoči besedi, kadar ta predstavlja samostojno geslo.

Pri višjih oblikah guglanja (iskanja z Google iskalcem) je lahko zelo koristna tudi aplikacija GAPS - Google API Proximity Search. Določimo lahko namreč največjo razdaljo med dvema gesloma oz. drugače: ugotovimo lahko katere različne besede (od maksimalno treh) ležijo med dvema gesloma.

O Google Scholarju zares kritično

Zelo neprizanesljivo presojo novega iskalca Scholar Google je na osnovi temeljitega preskusa pripravil Peter Jacso.

Odprti dostop pri NIH

Predsednik Bush je preteklo sredo podpisal zakon o proračunu javnih ustanov, kar pomeni tudi 28,5 milijarde dolarjev za Nacionalne Inštitute za zdravje (NIH) in znotraj tega tudi pokritje Zerhounijevega predloga o financiranju Odprtega dostopa za vse raziskave financirane z javnimi sredstvi. Brez dvoma pomemben dogodek za zagovornike učinkovitega pretoka znanja.

Odprti dostop v novembru

Po reviji SPARC Open Access Newsletter, zvezek #80
povzemam pregled dogodkov na temo Odprtega dostopa v mesecu novembru, kot jih komentira Peter Suber. To je npr. vest o sprejemu načrta ameriških National Institues of Healths (NIH), da zagotovijo objavljanje raziskovalnih dosežkov oz. člankov iz takega dela v načinu Odprtega dostopa. Zdaj bo s sprejemom proračuna v kongresu v prejšnjem tednu to zares omogočeno. Vest je toliko bolj pomembna, če vemo, da bodo NIH največji javni plačnik biomedicinskih raziskav v svetu z vsoto 28 milijard dolarjev v letu 2005. Toliko bolj nenavaden in nerazumljiv pa je sklep britanske vlade v tem mesecu, ko je zavrnila predlog posebne parlamentarne komisije, da zagotovi prost dostop do raziskovalnih rezultatov iz javnega financiranja tudi v Veliki Britaniji . V novembru je bilo sporočenih tudi več nacionalnih iniciativ iz konteksta Odprtega dostopa, med odmevnejšimi so tiste iz Nizozemske, Avstralije, Italije, Indije, Namibije; Danske, Velike Britanije in Avstrije. Največji britanski naročnik biomedicinskih raziskav The Wellcome Trust načrtuje, da bo zavezal k Odprtemu dostopu celotno objavljanje, ki je rezultat njihovega financiranja in za ta namen bodo financirali tudi razvoj posebnega projekta t. i. "European PubMed Central" po ameriškem vzoru. In v novembru so objavljeni prvi predhodni rezultati obsežnejše študije Kaufmanove in Willsove o gospodarnosti objavljanja v modelu Odprtega dostopa; rezultati dajejo trdno in realno podporo tej obliki znanstvenega objavljanja. In še: v novembru je izšel novi obetaven spletni iskalec za raziskovalno rabo: Google Scholar; po napovedih naj bi Schoogle (kot mu hudomušno rečejo) močno podprl zagovornike, da ne rečem vernike Odprtega dostopa. Sicer pa sem o marsičem od tega obveščal že sproti pa vendar še več o vsem tem najdete v zgoraj citiranih novicah SPARC, ki se k nam vračajo vsak mesec in kjer najdete tudi obilje koristnih povezav.

Izgon GSR iz raja

Članek v The Scientistu opozarja, da je Nemčija s sprejemom novega zakona o gensko spremenjenih poljščinah postala dežela z najstrožjo tovrstno zakonodajo v Evropi. Zahteve zakona presegajo strogost Evropske direktive, posebno sporno pa je po mnenju raziskovalcev tega področja določilo, po katerem kmetovalec, ki goji gensko spremenjene rastline (GSR) jamči tudi za materialno škodo, ki jo s svojo prakso povzroči na sosednjih gensko nespremenjenih kulturah pa čeprav upošteva setvena navodila in ustrezno drugo zakonodajo. Komentatorji opozarjajo, da bo ta zakonodaja, ki predstavlja zmagoslavje za Zeleno stranko nemške vladne koalicije, pregnala iz države tako raziskave kot razvoj v segmentu rastlinske biotehnologije.

Schoogle...posrečeno, ali ne?

Scholar Google je, komaj se je pojavil, sprožil poplavo reakcij in komentarjev. Večinoma pohvalnih, vse do tega, da mu nekateri pripisujejo lastnosti revolucionarnega "premika paradigme". Informatik T. J. Sonderman mu je posvetil samostojen blog On Google Scholar, ki ga bo, sodeč po dosedanji vsebini, vredno slediti. Njegov kolega P. Jacso pa je oblikoval spletno stran za preskušanje z drugimi iskalci. Posebno mi je všeč, kako je Sonderman v naslovu svojega bloga duhovito okrajšal ime iskalca: pravi mu Schoogle; morda se bo pa to ime celo prijelo.

Učitelje "nategujejo", mar ne...

Z uveljavljanjem aktivnega pouka v naših visokošolskih programih na eni strani in z vse učinkovitejšim dostopom do kvalitetnih informacij preko spleta se med študentsko populacijo povečuje tudi »razvada« plagiatorstva. V delu je to pojav, ki temelji na nepoštenosti, deloma pa leži razlog, upajmo, da pretežno v nepoučenosti. Pogosto namreč študenti, ki uporabljajo spletne internetne vire menijo, da pri teh zaradi njihove vsesplošne dostopnosti ni potrebno navajati vira informacije in njenega avtorja. Problem je v svetu prepoznan kot zelo resen, saj ga kot značilno kategorijo goljufije zlasti na univerzah v tujini obravnavajo med hujšimi kršitvami študentskega etičnega kodeksa in ga tudi strogo kaznujejo. Dober uvod v tematiko si lahko pridobimo na izčrpni spletni strani o tem problemu, ki jo ureja prof. Lou Bloomfield, profesor fizike na Univerzi Virginia v ZDA. Na njegovem spletu najdete tudi brezplačen software za preverjanje tekstovne skladnosti različnih virov, kar je učinkovit način za odkrivanje plagiatov. Težave bodo seveda tam, kjer plagiator uporablja vir v jeziku, ki ni identičen jeziku njegovega izdelka; rešitev za tistega, ki preverja pristnost v tem primeru, je prevod krajšega odlomka, kar pa seveda zmanjša učinkovitost iskanja.

Nekaj dodatnih koristnih nasvetov in povezav do podobnih orodij najdete tudi na spletni strani Centra za informatiko in računalništvo pri The Higher Education Academy ali pa vam bo do prave poplave namigov pomagal Googlov iskalni poskus .

Vabim učitelje, da se tega problema temeljiteje lotijo, ne nazadnje, ker se moramo zavedi da tudi pri goljufanju velja tista slovenska: »Česar se je Janezek naučil, Janez zna« (vir. S. Prek: Ljudska modrost).

Kaj pravi razvijalec "Scholarja"

O Google Scholarju je zdaj mogoče prebrati nekaj misli, ki jih je prispeval njegov razvijalec Anurag Acharya in tudi koristne vtise Barbare Quint v njenem članku za Information Today, Inc.

Oglasil se je tudi urednik revije Search Engine Watch, Danny Sullivan in koristno komentiral novo pridobitev, napoti pa vas tudi na forumsko stran, ki zbira komentarje uporabnikov novega iskalca.

Priporočam tudi, da preberete, katere pomanjkljivosti novemu iskalcu očita Jay Bhatt na weblogu STLQ .

Še o Google Scholar-ju in Odprtem dostopu

V petkovem forumu o Odprtem dostopu v organizaciji revije American Scientist se je na objavo novega Googlovega iskalca Google Scholar z besedami odobravanja odzval tudi prof. S. Harnad iz Univerze v Southamptonu pač v luči pričakovanj, ki naj bi jih naj novi iskalec izpolnil pri nadaljnji uveljavitvi Odprtega dostopa (OA). Veliki guru OA Harnad pa opozarja, da ne smemo verjeti, kako bo nova storitev sama po sebi zagotavljala usluge OA. Jih bo le učinkoviteje posredovala, če bomo raziskovalci v čim večji meri objavljali po tem modelu. Vsekakor bo Googlova novost v povečani meri zagotavljal vidnost objav in jim tudi povečevala njihovo citacijsko odmevnost. Pogoj pa je, da jih objavljamo v OA. Po današnji oceni je v svetovnem merilu dostopnih v OA komaj do 20% revijalnih člankov: (1), (2), (3). Želimo si pač, da bi ob drugih vzvodih tudi Scholar pripomogel k osvojitvi preostalih 80%!

Za lažje razumevanje celotnega projekta OA morda ne bo odveč, če si ogledamo nekaj pomembnejših prispevkih Foruma omenjene revije v zadnjih petih letih, kot jih svetuje prof. Harnad:

"What Provosts Need to Mandate" (2003)

"University policy mandating self-archiving of research output" (2004)

"Mandating OA around the corner?"

"Guide for the Perplexed: Re: UK Select Committee Inquiry"

"Critique of PSP/AAP Critique of NIH Proposal"

"Critique of STM Critique of NIH Proposal"

In še nekaj dodatnih:

"Citation-Linking" (1999)

"Economic effects of link-based search engines on e-journals" (2000)

"A Search Engine for Searching Across Distributed Eprint Archives"

"Testing the citation-ranking search engine: Citebase" (2002)

"Scientometric OAI Search Engines"

"Need for systematic scientometric analyses of open-access data"

"How to compare research impact of toll- vs. open-access research" (2003)

"Measuring cumulating research impact loss across fields and time"

"Do Open-Access Articles Have a Greater Research Impact?"

"Early Download Impact Predicts Later Citation Impact"

"Self-Archiving Incentives: Download Impact Counts"

Google tudi za znanost...

Raziskovalci in informatiki, še posebno pa zagovorniki Odprtega dostopa (OA) smo se razveselili uvedbe novega iskalca, ciljno namenjenega pregledovanju in iskanju znanstvenih in strokovnih zapisov. Hiša Google je namreč v javno in brezplačno rabo sprostila iskalec Scholar Google, ki je trenutno še v beta verziji. Na sceni preiskovanja znanstvenega objavljanja je v zadnjem času tako prišlo do pravega prerivanja. Doslej je bilo za te namene najbolj popularno iskanje v Web of Science (WoS), ki pa je bila žal plačljiva usluga, zato smo zlasti naravoslovci radi posegali predvsem po uslugah zastonjskega NCBI PubMed-a. Kasneje smo vse več uporabljali tudi iskalec Scirus, ki ga je v odprti rabi ponujala založniška hiša Elsevier. In ta založnik nas je letos presenetil še s komercialno verzijo splošnega iskalca, z imenom Scopus. Scopus naj bi predvsem postal trda konkurenca WoS zaradi širšega zajema revijalnega fonda (WoS odbira iz 8.700 najbolj odličnih revij po ključu Thomsom ISI; Scopus pa iz 13.600 ocenjevanih revij svojega izbora) in zaradi možnosti citacijskega ocenjevanja.

Google je že dalj časa usposabljal svoj splošni iskalec za potrebe rešerširanja znanstvene publicistike in zadeva je končno dozorela v iskalec, ki poleg preiskovanja po načinu znanem že v klasičnem iskalcu, predstavlja tudi citacijsko bazo. Ponuja med rezultati namreč tudi število objav, ki citirajo najdeni dokument in od teh je nekatere mogoče tudi priklicati. Marsikdo bo obžaloval, da iskanja ni mogoče omejiti zgolj na objave, ki bi bile preverjene z oceno vrstnikov (peer review), drugi pa to zopet ocenjujejo kot prednost. Išče pa iskalec seveda vse objave, ki so dostopne v kateremkoli načinu Odprtega dostopa, kar bo nedvomno dodatna vzpodbuda, da se bodo avtorji še lažje odločali za objavljanje v tem načinu. Na nekaj slabosti novega iskalca pa nas vendar že opozarjajo tudi prvi ocenjevalci videnega, preberite npr. komentar v reviji Resource Shelf.

Črni ponedeljek za Odprti dostop

Vsem tistim v znanstveni srenji v Veliki Britaniji (posledično pa vsem njihovim številnim somišljenikom v svetu), ki so se v zadnjih letih trudili za uveljavitev Odprtega dostopa je odgovor britanske vlade ta ponedeljek prisolil krepko klofuto. Vlada je namreč zavrnila
priporočila v analizi posebnega odbora britanskega predstavniškega doma (House of Commons - HoC), ki je nastala v dolgotrajnem in študioznem delu številnih sodelujočih. Po besedilu proročila o analizi: »Scientific Publications: Free for all?« (o njej sem že pisal 20. julija letos tudi v tem blogu) naj bi v prihodnje znanstvene objave, ki so rezultat javnega financiranja, bile obvezane k javnemu objavljanju v odprtih arhivih znanja. Pobudi, ki jo je podpirala tudi britanska izobraževalna agencija JISC z uvajanjem alternativnih modelov publiciranja skozi več zadnjih let in ki naj bi bila izrazito koristna za vse udeležence v britanskih (in globalnih) raziskovalnih in izobraževalnih okoljih, se s tem seveda zelo slaba piše. V ozadju odklonilnega vladnega stališča, ki ga je med drugimi v dobrem delu pripravilo ministrstvo za trgovino in industrijo je najbrž pritisk lobijev profitnih založniških hiš, ki jih seveda prodor Odprtega dostopa zelo prizadeva, če ne celo ogroža. Natančen potek dogajanja je mogoče povzeti tudi iz parlamentarne spletne strani.

Kdo Vas posluša?

Če imate svojo spletno stran ali morda samo (web)log, vas bo morda zanimala možnost, kako lahko spremljate od kod prihajajo tisti, ki jih zanimajo vaše misli, vaši zapiski; zlasti še če s svojimi sporočili naslavljate mednarodno skupnost bralcev. Za ta namen lahko uporabite spletno orodje HitMaps, ki vam v zelo prijetni grafični ali bolje geografični obliki prikaže, od kod prihajajo »zadetki« dostopov do vašega spletnega naslova.

Če boste še malo bolj radovedni se sprehodite še po spletu razvojne skupine Knowledge Media Institute (KMI), kjer boste na strani Projects našli vrsto zanimivih softwareskih pripomočkov za kompleksno informacijsko podporo pri različnih opravilih (profesionalnih in razvedrilnih). In vsi ti pripomočki so uporabnikom prosto dostopni!

Ponovno kritično o IF

Znova je po objavi uredniškega komentarja 16. oktobra letos v ugledni reviji British Medical Journal – BMJ v znanstveni javnosti oživela razprava o ustreznosti Thomson ISIjevega dejavnika vpliva (Impact factor – IF ) kot oblike priznavanja odličnosti znanstvenega publiciranja. Do danes se je na uredniško kolumno odzvalo že 26 bralcev v glavnem s pomisleki do tega v marsičem spornega scientometričnega orodja.

Nacionalne vključitve v zlati Odprti dostop

Potem ko je pred dvemi leti britanska agencija informacijske tehnologije v visokem šolstvu JISC kolektivno vplačala članarino za vse britanske univerze v BioMed Central, lahko v letošnjem letu opazujemo še dve nacionalni pobudi celostnega nakupa članstva tega največjega elektronskega založnika znanstvene periodike. V oktobru sta tudi Norveška in Danska omogočili svojim raziskovalcem, da bodo poslej lahko brez plačila objavljali v zdaj že preko 150 uglednih revijah s področij biomedicinski in naravoslovnih ved (tretjina jih je zdaj tudi že vključena v ISIjevo merjenja dejavnika vpliva - IF).

Video intervju s prof. Harnadom

Bodisi s klicno, še bolje pa s širokopasovno povezavo (npr. ADSL) lahko prisluhnete in si tudi ogledate intervju znanega britanskega novinarja Richarda Poynderja s prof. Stevenom Harnadom, najbolj znanim zagovornikom zdaj že svetovno "razvpite" iniciative Odprtega dostopa (Open Access - OA). Opozorim naj, da za ogled potrebujete program Windows Media Player.

Zgovorni profesor Harnad nam v 25 minutah razloži obe osnovni paradigmatični obliki odprtega dostopa, t. i. zlati OA in zeleni OA, njun pomen in poskus napovedi prehoda druge oblike v prvo, ko bomo, kot upa prof. Harnad, kmalu v prihodnosti priče 100% OA. Sicer pa lahko njegovo uvodno vabljeno predavanje na isto temo najdete kot prezentacijo na letošnji oktobrski konferenci Symposium on Open Access to Knowledge and Scholarly Communication v Zuerichu (tam najdete v odprtem dostopu tudi ostale konferenčne prispevke) .

Nova OA revija v mikrobiologiji

Z veseljem sem ugotovil, da se je med novimi revijami, ki stopajo na vse bolj popularno pot odprtega dostopa (Open Access - OA) tudi mikrobiološka revija. Govorim o reviji International Microbiology - IM, ki je uradna publikacija španskega mikrobiološkega društva - SEM. Nikakor ne gre za novo revijo, saj je pričela izhajati že leta 1947 kot Microbiologia Espanola in je od leta 1998 med bralci pod sedanjim naslovom. Objavlja v angleškem jeziku znanstvene članke različnih kategorij iz vseh področij mikrobiologije in je indeksirana v številnih svetovnih bazah, med drugim tudi v odlični španski bazi elektronske znanstvene online knjižnice SciELO pa tudi v dveh bazah iz okolja Thomson-ISI: BIOSIS in CC/ABES.

Z letošnjo septembrsko (tretjo) številko vstopa IM v krog revij odprtega dostopa in o Odprtem dostopu so uredniki v tem zvezku pripravili tudi izvrsten uvodni članek o odprtem dostopu.

Kvadratne "bakterije"...

Potem ko smo jih doslej poznali zgolj po mikroskopskih slikah vzorcev iz naravnih okolij, je zdaj avstralskim mikrobiologom uspelo tudi vzgojiti kvadratne "bakterije". Te je prvi opisal že leta 1980 A.Walsby, ki je govoril še o bakterijah. Vendar je prva izolacija mikroorganizmov, gre pravzaprav za haloarheje v prav zares kvadratni obliki, uspela D. Burnsu šele leta 2002 iz avstralskih slanih jezer, zdaj pa je to tudi objavljeno v FEMS Microbiol. Lett. Kot pravi vodja raziskovalne skupine M. Dyall-Smith, uspevajo ti organizmi v vodah, skoraj zasičenih s soljo.

Forum visokošolske didaktike

Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko (SDVD) je k svojemu siceršnjemu virtualnemu stiku s člani in prijatelji društva po poti spletne strani zdaj dodalo še spletni forum. Kot pravi tajnik društva doc. dr. B. Mihevc, naj bi bil "Forum visokošolske didaktike" za člane SDVD, univerzitetne učitelje, asistente in tudi študente ter druge, ki se čutijo odgovorne za razvoj poučevanja in študija v slovenskem visokem šolstvu nova možnost za razpravo o vprašanjih, ki jih prinaša univerzitetna reforma, znana kot "bolonjska".

Pripravljen je genetski zemljevid goveda.

Sporočili so, da je uspelo gensko kartiranje goveda. Prvi grobi genski zemljevid so pripravili v mednarodnem konzorcijskem projektu, s težiščno vlogo na Baylor College v Houstonu (Texas, ZDA), za govedo pasme Hereford, pridružili pa se mu naj bi kmalu tudi zemljevidi drugih pasem.

Springer bo zavaroval dediščino...

Založnik Springer načrtuje, da bi odložil na spletu celotno vsebino svojih 1250 znanstvenih revij, vse do najstarejših iz leta 1886. Med njimi so npr. tudi članki Alberta Einsteina o teoriji relativnosti. Reuters poroča, da so se Springerjevi lastniki (Cinven&Candover) odločili v projekt vložiti 18 milijonov $.

Harnadovih deset let borbe za OA

Svobodni novinar Richard Poynder je v nedavnem članku "Deset let kasneje" v reviji Information Today hvalevredno obeležil desetletno zavzemanja prof. Stevana Harnada iz Univerze v Southamptonu (UK) za idejo Odprtega dostopa (Open access). Obletnica je vsekakor vredna omembe in občudovanja vztrajnosti najvidnejšega med borci za prost dostop do znanstvenih informacij v vseh različnih izvedbenih oblikah, ki jih je v teh letih predlagal.

Dodatna podpora NIH OA predlogu...

V septembru so predlog ameriških NIH o odprtem dostopu, potem ko ga je v avgustu podprlo 25 nobelovcev (o tem sem v tem blogu pisal 30. 8. letos), pisno podprli še: 9. septembra ameriška Gospodarska zbornica, 16. septembra Nacionalna akademija znanosti in 27. septembra Združenje ameriških univerz. O vsem tem obširneje piše prof. P. Suber v današnjem SPARC Open Access Newsletter, št. 78.

Živahen forum o Odprtem dostopu

Mreža GPGNet gosti diskusijski forum o Odprtem dostopu (Open Access); vanj se lahko tudi aktivno vključite. Tekst forumskih prispevkov predstavlja žametno pot do osnovnih vedenj o tej obetavni iniciativi, vključno s povezavami do najpomembnejših zalog znanja s tega področja. Kdor želi zgolj spremljati razpravo mu svetujem skok na stran s kazalom prispevkov in odmevov dosedanjih razpravljalcev.

Odprti dostop povečuje citiranost

Potem ko je Lawrence leta 2001 v reviji Nature zelo odmevno zatrdil, da podatki kažejo, kako imajo publikacije v odprtem dostopu (OA) večji vpliv (ocenjeno po citiranosti) od tistih v revijah s klasičnim dostopom, so si sledile številne objave s podobnimi ugotovitvami. Koristna bibliografija izpod peresa Steva Hitchcocka o tem je dostopna, seveda v odprtem dostopu, na spletni strani OpCit projekta.

Bo UL dobila digitalno knjižnico?

Zelo me je razveselila vest, da se je tudi ljubljanska univerza (UL) odločila zastaviti projekt digitalne knjižnice. Pri tem pa bo seveda zelo pomembno, da bodo najbrž skromno odmerjena sredstva skrbno izkoriščena, da bo zagotovljena najširšemu krogu uporabnikov UL manjkajoča infrastruktura najširše uporabnosti, da bodo izkoriščene že znana rešitve, ki jih je dovolj in da bodo rešitve usklajene z globalno usklajenim konceptom Odprtega dostopa. Torej, da bo kar najmanj časa in sredstev porabljenega za razvijanja novega programja, zlasti preden ne izkoristimo vsega uporabnega, kar je bodisi razvito v doslej še neizkoriščenih domačih programskih rešitvah kot jih je npr. ponudil projekt SciX ali kar je na voljo v zbirkah odprtokodnega programja. Značilna primera tega sta programski opremi, ki ju nudi budimpeštanska iniciativa Odprtega dostopa ali pa programje digitalne knjižnice pri MIT, na kateri temelji baza DSpace. Upam, da tudi ne bo izpuščena priložnost, da istočasno vzpostavimo učinkovit in enoten univerzitetni sistem poučevalnega/učnega materiala in IT procesov, ki bi ga bilo seveda smiselno graditi na izhodiščih t.i. Knowledge based systems (KBS). Posrečene možnosti v tej smeri ponuja npr. odprto programje Drupal.

WIKIPEDIA dosegla rekord...

Katera je najobsežnejša svetovna enciklopedija? Britannica...? Encarta...? Napačno! Za največjo svetovno enciklopedijo velja Wikipedia, elektronska enciklopedija Odprtega dostopa. Še več, koncept njenega sestavljanja temelji na sistemu za spletno soustvarjanje, na t. i. Wiki-ju in o tem še nekaj misli tukaj.

Da je Wikipedia res obsežna dokazuje obvestilo, da je pravkar dosegla milijon člankov. In ali ste vedeli, da imamo tudi slovensko izdajo; pojdite na splet Wikipedija in se prepričajte, morda se tudi odločite, da boste sodelovali pri njenem nastajanju. Kot rečeno, ne samo da lahko to enciklopedijo berete, lahko jo tudi sestavljate. In slovenska izdaja sploh ni najslabša med raznojezičnimi vrstnicami.

JISC je obnovil abonma...

Britanski odbor The Joint Information Systems Committee (JISC) s funkcijo agencije za podporo uveljavljanja uporabe informacijske tehnologije v visokem šolstvu, je za leto dni obnovil kolektivni abonma vseh britanskih univerz za BioMed Central (BMC), največjo založbo Odprtega dostopa v svetu. BMC izdaja preko 150 elektronskih revij za objavljanje originalnih raziskav, ki so vse v polnem tekstu dostopne bralcem brez omejitve in za objave revijalnih preglednih člankov, za katere je zahtevana naročnina. Stroške objave originalnih raziskav pokrije avtor sam s pavšalnim plačilom 500 €, lahko pa jih prevzamejo ustanove za svoje raziskovalce-avtorje v obliki letnega abonmaja. Objava o JISCovi finančni odločitvi pomeni tudi simbolno podporo parlamentarnega načrta, da bi rezultati javno financiranega raziskovanja našli nemoteno pot do vseh zainteresiranih bralcev.

Iniciativa NIH "gre naprej"...

Pretekli četrtek zvečer je Predstavniški dom ameriškega Kongresa s prepričljivo večino sprejel zakon o financiranju ministrstev javnih dejavnosti in tako med drugim tudi predlog direktive o dostopu do raziskovalnih rezultatov, kar pravzaprav pomeni uzakonitev načela Odprtega dostopa. Sledi samo še glasovanje v Senatu.

Potočnik na čelu evropske znanosti

Z obsežnim komentarjem se je na načrtovano imenovanje dr. Janeza Potočnika, evropskega komisarja iz Slovenije, na mesto "evropskega ministra za znanost", nemudoma odzval tudi osrednji časnik aktualnih znanstvenih novic The scientist. Predvsem je v članku poudarjen izziv, ki ga bo novemu komisarju predstavljala uveljavitev Lizbonske strategije, v okviru dokončne utrditve Evropskega raziskovalnega prostora pa pomembne organizacijske spremembe, ena med večjimi je gotovo ustanovitev evropske znanstvene agencije (European Research Council).

Servis SCOPUS

Peter Jacso nam je v Thomson/Gale-ovem septembrskem revialnem komentarju ponudil koristno študijo o novem Elsevierjevem abstraktnem/indeksnem servisu Scopus, ki ga primerja z znanimi lastnostmi baze Web of Science. Kritično isto podatkovno bazo obdela tudi Jill O’Neill iz NFAIS.

Zlate in zelene poti k odprtemu dostopu

Pod gornjim naslovom so mi v Znanosti, prilogi dnevnika Delo, 2. septembra letos objavili prispevek v katerem predstavljam obe odmevni pobudi o nadalnji uveljavitvi Odprtega dostopa v ZDA in Veliki Britaniji. Integralni tekst ( z delujočimi povezavami) najdete na strani Doc20 osebnega spleta

Kemijske znanstvene revije

Zanimivo pomoč za orientacijo pri objavljanju v kemijski znanstveni periodiki najdemo na knjižnični spletni strani univerze Lehigh pod naslovom Chemistry Journal Trends avtorja Brian-a Simboli-ja.
V povezavah spoznamo nabor kemijskih revij s podatki o založniških kriterijih, o cenah, o specifičnih vsebinskih težiščih revij in podobnem, pri čemer pa ni opredeljevanja do kvalitete vsebine.
Zelo koristno in upamo lahko samo, da se bodo po tem vzoru pojavile še informacije o revijah na drugih disciplinarnih področjih!

Odprto pismo nobelovcev...

26. avgusta letos je 25 Nobelovih nagrajencev s področij naravoslovja in ved o življenju naslovilo na ameriški Predstavniški dom odprto pismo v katerem i z r a z i t o p o d p i r a j o nedavni predlog naslovljen Nacionalnim inštitutom zdravja (NIH), da omogočijo davkoplačevalcu odprt dostop do celovitih elektronskih tekstov vsakega manuskripta, ki poroča o delu podprtem z dotacijami ali pogodbami s strani NIH tako, da jih posredujejo v bazo PubMed Central.

Odprti dostop (OA) se nezadržno širi…

Po zadnjih obvestilih prof. Harnada se je s prehodom Royal Society of Chemistry(RSC) preko »zelene meje«, število zelenih revij po načinu avtorskega arhiviranja povečalo na 92% (8272 od 8996). Od tega je 71% samoarhiviranja poodtisov (»zelene«); 21% samoarhiviranja predodtisov (»bledozelene«); 8% pa ostaja »sivih« po barvni lestvici OA. Baza ROMEO te spremembe že upošteva.

K večji odličnosti MEDLINE revij po poti OA?

Nedavni predlog v ameriškem Predstavniškem domu, po katerem naj bi avtorji znanstvenih člankov, kjer so kakršenkoli del stroškov v raziskavi prispevali tudi Nacionalni instituti zdravja (NIH), obvezno deponirali ta dela tudi v arhivsko (depozitno) zbirko PubMed Central in to potem, ko so bila dela sprejeta v formalni oceni vrstnikov (peer review) v revijah iz spiska baze PubMed pri Nacionalni medicinski knjižnici (NLM). To bo dalo dodatno težo tudi presoji odličnosti znanstvenih revij, ki jih NLM vključuje v svoj indeks MEDLINE na osnovi izbranih kriterijev. Baza Medline indeksira okoli 4700 revij, ki bodo poslej zaradi Odprtega dostopa(OA) vsebin še bolj dostopne bralstvu. To zanje pomeni tudi večjo opaznost, kar dokazujejo dosedanje raziskave, po katerih »online« dostop do polnega teksta raziskovalnim objavam močno povečuje njihovo citiranost (Lawrence, 2001). Končno odločitev o usodi NIH OA načrta lahko pričakujemo med letošnjima septembrom in novembrom.

Načrti v Evropskem raziskovalnem prostoru (ERA)

Načrtovalce evropske znanosti čakata z jesenjo vsaj dva velika izziva: pričetek razprave o 7. Okvirnem programu (7OP) in razprava o vzpostavljanju Evropskega znanstvenega sveta (ERC) z nalogami agencije za financiranje usklajenega evropskega znanstvenega programa. V dosedanjih odmevih na razpravo o 7OP so zaznavni pomisleki k dosedanji praksi Mrež odličnosti zaradi njihove velikosti in kompleksnosti in so zato glasne pobude podpore krajšim, manj obsežnim projektom. ERC bo najbrž spremljalo težavno rojevanje, saj razpravljavci opozarjajo, da je potrebno najprej v primerjalni analizi presoditi učinkovitost financiranja obstoječih nacionalnih raziskovalnih programih, preden se oblikuje evropska agencija.

PubMed priročnik

na spletu ameriške Nacionalne medicinske knjižnice (NLM) najdete posodobljen priročnik PubMed. Mimogrede za nepoučene: PubMed® je najbogatejši sistem za iskanje informacij (bibliografskih in faktografskih) v področju ved o življenju ("life sciences") in ga vzdržuje NLM. Priročnik za delo v zbirki PubMed je prirejen prednostno za delo z Microsoftovim iskalnikom Internet Explorer®, ki mora biti povezan z slikovnim predstavitvenim orodjem "Flash™ player". Tega lahko brezplačno dobite na spletu firme Macromedia® ()

Cell Press se odpira

Cell Press najavlja, da bo arhiv vseh devetih revij tega založnika od 1. januarja 2005 na voljo v odprtem dostopu, torej v polnem tekstu (z izjemo zadnjih dvanajst mesecev) in sicer vse od leta 1995.

Knjige v Odprtem dostopu

Prodor weblogov in gibanje za Odprti dostop sta našla zanimivo stično točko. Potem ko je nedavno guru odprtega pretoka kreativne misli Lawrence Lessig svojo knjigo »Free Culture« ponudil tudi v elektronski obliki na internetu, je zdaj svojo knjigo »We the Media: Grassroots Journalism by the People, for the People« , v kateri se ukvarja s prihodnostjo in vplivom "blogosfere", v odprti spletni dostop ponudil tudi publicist Jan Gilmore. Knjigo si lahko torej naložite, avtorjevi prijatelji pa svetujejo, da si knjigo tudi kupite, na voljo je preko Amazon.com.

Avtorji so ključ do Odprtega dostopa

O Odprtem dostopu (»Open Access«) še vedno premalo govorimo, saj kažejo ankete, da celo med raziskovalci ta iniciativa še ni dovolj sprejeta. Nedavno je E. Pelizzari v reviji Libri (povzemam vpis iz bloga dr. P. Subra z dne 8. 8. 2004) objavil rezultate ankete med raziskovalci v družboslovju na Univerzi v italijanski Brescii o možnostih arhiviranja raziskovalnih del v odprtem dostopu . Res je 44% tistih, ki so odgovorili na anketo, poznalo to možnost, vendar pa so komaj 4% uporabili možnosti takega arhiviranja in le 33% raziskovalcev je v arhivih odprtega dostopa tudi iskalo informacije. Je pa 61% raziskovalcev potrdilo, da so pripravljeni svoja dela arhivirati v institucionalnih depozitnih arhivih (imenovanih tudi repozitorijih), ko bodo ti izpolnjevali njihova pričakovanja. Pisec ugotavlja, da torej ključno vlogo pri uveljavitvi institucionalnega shranjevanja intelektualnega opusa nosijo raziskovalci-avtorji.

Deset let mikrobiologije na BF Univerze v Ljubljani

Končno so v FEMS Circular-ju (julij 2004, št. 56, str. 3 in 4 ) objavili kratko informacijo, v kateri sem predstavil desetletne izkušnje, odkar na fakulteti izvajamo dodiplomski študij mikrobiologije. In zdaj ko smo pred korakom, da študijski program v okviru bolonjske prenove nekoliko posodobimo, bi to morda lahko učinkovito storili v obliki evropske ali regionalne mreže mikrobioloških študijskih programov. Ne zgolj zavoljo obletnice, tudi zato, da bi morda taka pobuda našla odprta ušesa še kje, sem v FEMSovem časopisu spregovoril o jubileju našega študija.

Bolonjski proces v britanskem visokem šolstvu
 
Zaslišanje novega direktorja Urada za visoko šolstvo (Higher Education Directorate) na britanskem izobraževalnem ministrstvu (Department for Education and Skills - DfES), profesorja Sira Alana Wilsona, pred Komisijo za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 22. marca 2004, je med drugim razkrilo precej nedorečenost pri uveljavljanju bolonjske reforme v evropskem prostoru in zlasti v Veliki Britaniji. Iz poročila o zaslišanju naj povzamem zgolj poglavja, ki obravnavajo bolonjski proces.
 
Poglavje 5 obravnava harmonizacijo v strukturi bolonjskih stopenj, ki velja za eno od spornejših točk evropske reforme. Kot prednostna je vendarle označena formula 3 leta (“bachelor”) + 2 leti (“master”) + 3 leta (doktorat), kar pa povzroča v Veliki Britaniji skrb, ker pri njih prevladuje na stopnji »master« enoletno izobraževanje. Ob tem dodatno vse bolj silijo v ospredje integrirani štiriletni programi “bachelor/master” zlasti v inženirskih in fizikalnih vedah (MChem in MPhys).
 
Poglavje 6: Na Inštitutu za fiziko (The Institute of  Physics - IOP) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) in na Kraljevskem kemijskem društvu (Royal Society of Chemistry – RSC) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) so še posebej zaskrbljeni, ker se bojijo, da taki štiriletni programi ne bodo priznani v Evropi kar bi seveda omejevalo zaposljivost britanskih diplomantov in ogrozilo tržišče izobraževanja tujih študentov. Ministrstvo sicer pomirja zaskrbljene s pojasnilom, da pravzaprav Evropa prehaja na britanski model in da zaskrbljenost ni potrebna. Obe ustanovi, tako IoP kot RSC pa vztrajata, da je spremljanje dogajanja potrebno in da je nujno z vladno akcijo sprožiti dialog med  univerzami, ki trenutno niso posebej dejavne. Društvi tudi zamerita vladi, da bolonjski proces niti z besedico ni  omenjen v sicer zelo odmevni vladni Beli knjigi  o visokošolskem izobraževanju iz leta 2003.
 
Presenetljivo je v poročilu poglavje 7, ko je zasliševani kandidat  prostodušno priznal slabo poznavanje bolonjskega procesa in se s tem izpostavil trdi kritiki Komisije. Ko je skušal zagovarjati stališče, najprej, da je prav sistem Velike Britanije najbližji splošni evropski skladnosti in dalje, da štiriletni integrirani programi niso ogroženi, so ga zavrnili, da to, da ne bo večjih sprememb še ne pomeni, da spremembe vendarle niso potrebne. In zgolj upanje, da britanski štiriletni integrirani programi niso ogroženi ne pomeni, da je mogoče biti brezskrben. Javnost upravičeno pričakuje od ministrstva jasne usmeritve in Komisija je tudi posebej svetovala, da je o tej temi potrebno sprožiti splošno razpravo med univerzami in ukrepati, kjer bo potreba razvidna. 
 

Britanska parlamentarna razprava o OA
 
Po nekajmesečni odmevni parlamentarni razpravi je Komisija za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 20. julija objavila poročilo “Scientific Publications: Free for all?” za katerega zaradi  temeljitosti in izčrpnosti pri delu verjamejo, da bo imelo najširši odmev in vpliv na prihodnost modela odprtega dostopa pri znanstvenem objavljanju (tudi v svetu). Poročilo in dodatki so od danes dostopni na spletni strani.
 
Prof. dr. Peter Suber (Earlham College, Richmond, ZDA) je povzel bistvena priporočila dokumenta in ker je ves čas skrbno spremljal delo Komisije je njegov pogled zelo izčiščen in naj zato v dobesednem prevodu predstavim njegove poudarke: 
(1) Vlada naj zagotovi sredstva, s katerimi bodo vse britanske univerze lahko vzpostavile institucionalne depozitne arhive v konceptu Odprtega dostopa (OA).
(2) Avtorji člankov, ki temeljijo na raziskavah iz javnih (vladnih) sredstev naj vložijo njihove kopije v svojih institucionalnih depozitnih arhivih.
(3) Vlada naj oblikuje “osrednje telo”, ki bo nadzorovalo vzpostavitev institucionalnih depozitnih arhivov, njihove potrebe pri omreževanju in njihovo skladnost s tehničnimi standardi, ki naj zagotavijo maksimalno funkcionalnost (predvidoma ob uporabi OAI metapodatkovnih protokolov). 
(4) Vlada naj pomaga pri vzpostavljanju sklada, ki bo pomagal avtorjem pri plačilu članarin za objave v revijah odprtega dostopa. Komisija še ne želi podpreti modela vnaprejšnjega financiranja OA revij (ki delujejo po načelu “avtor plača”) ampak želi to urejati preko sklada, tako da bi podprla nadaljnje preskušanje modela.
(5) Vlada naj razvija obsežno in trajno strategijo Odprtega dostopa, vključno z revijami OA,  in jo obravnava kot “nujno nalogo”.
(6) Univerze naj oblikujejo postopke za ravnanje z avtorskimi pravicami svojih sodelavcev, ki jih bodo ti v prihodnje v vse večji meri želeli zadržati.
(7) Vsi koraki morajo biti izvedeni na način, ki ne bo ogrožal "strogega in neodvisnega ocenjevanja objav s strani sovrstnikov - peer review". 
(8) Vlada naj financira British Library, da bo prevzela dolgoročno shranjevanje digitalne dediščine znanja.
(9) Ker je tržišče znanosti in znanja mednarodno, naj vlada z “dobrim zgledom deluje kot zagovornik sprememb na mednarodni sceni ". 

Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
 
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
 
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!)  »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% . 
 
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice.  Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
 
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa  Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
 
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo! 
 
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212  in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.    
 
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije. 
 

Google še širše…

Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.

Laboratorijske igrice…
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.

Še nekaj o habilitacijah…

kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.

Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.

Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.

Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.

Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«

Zanimiva primerjava:

Preračunal sem celoten proračun dveh švicarskih univerz, najbogatejše ETH Zürich in najrevnejše v Freiburgu, na vpisanega študenta. Dodal sem izračun še za našo univerzo. Kritikom seveda takoj povem, da se zavedam spornosti te primerjave, ker gre za »celoten proračun« in ta je seveda pri izrazito raziskovalno močni ETH Zürich izjemno bogat. Res pa je tudi, da seveda obseg raziskav vpliva na kvaliteto študentskega učnega okolja določene univerze, zato primerjava povsem od muh tudi ni!

Proračun ETH Zuerich: 1.000.000.000 SF t. j. 150 milijard SIT; 12.000 študentov; 12,5 milijona SIT/študenta.

Proračun Freiburg: 200.000.000 SF t.j. 30 milijard SIT; 9.000 študentov; 3,3 milijona SIT/študenta.

Proračun Univerze v Ljubljani: 35 milijard SIT; 50.000 študentov; 700.000 SIT/študenta.

Še nekaj misli ob bolonjski reformi

Razočaran ugotavljam, da potem ko je Ministrstvo za šolstvo in šport sicer ustanovilo svoj forum o Bolonjskem procesu zelo mačehovsko skrbelo zanj in zdaj ga je celo umaknilo iz najave na prvi strani svojega spleta.

V bolonjskih reformnih pripravah bi bilo v tem času najpomembneje, ko bi že bili vsaj v obrisih znani kriteriji akreditacije, saj je pri oblikovanju programa koristno poznati pravila, ki bodo uporabljena v njegovi presoji. Stara je resnica, da hudič tiči v detajlih. Slovensko visoko šolstvo je obremenjeno z resnimi težavami in nekatere iščemo lahko prav v podrobnostih. Reforme običajno spremljajo pričakovanja večjih korakov in so zato lahko posebno dobra pot v reševanje izzivov. Omogočajo po pravilu tehtnejše spremembe, ki jih sprotno aktualiziranje običajno ne zagotavlja. In prinesejo lahko vsaj dvoje koristi: omogočajo uvajanje novosti torej zagotavljajo posodobitve in pripomorejo k popravljanju prepoznanih obstoječih težav. Že resnejša standardizacija poti v kvaliteto visokošolskega pouka bi povečala učinkovitost in tudi privlačnost študijskega procesa. Kolegialna hospitacija, metode aktivnega pouka, uvajanje virtualnega pouka, učinkovitejše metode preverjanja znanja, posodobitev praktičnega učnega procesa so samo nekatere reformne vsebine, ki nam jih lahko ponudi t.i. bolonjski proces (BP).

Eden ključnih problemov je določitev pravil in načinov prehodnosti med programi, v horizontalnem in vertikalnem prehodu; ponekod razpravljajo celo o priznavanju usposobitev, ki izvirajo iz neuniverzitetnega okolja, za dopolnjevanje kreditnega nabora. Ta določila bi morala seveda biti enotna, vsaj kot izhodišča na ravni države in ob upoštevanju vključevanja v EHEA. To prav kliče po določitvi nosilca vzpodbud in usmeritev. Švicarska praksa je npr. taka, da je država naložila skrb za oblikovanja enotnih izhodišč in realizacijo reforme švicarskima konferencama - univerzitetni (SUK) in rektorski (CRUS).

Zaradi didaktičnih razlogov bi bilo potrebno konkretneje zarisati možnosti uveljavitve novih učnih tehnologij, umeščanje učnih modulov in utemeljitve izpitnega režima ipd. v programih narejenih po bolonjski shemi. Ne pozabimo, da prav logistika učnih vsebin določa pripravo urnikov, je pogoj za načrtovanje učnih vsebin ter za presojo razpoložljivosti učiteljskih in kapacitet sodelavcev ipd., idr., kar v končni fazi pomeni tudi presojo materialnega okvira reforme. Najbrž je jasno, da s samim administrativnim ukrepom določitve dolžine študijskega leta in na socialno kočljivem skrajševanju trajanja študija ne bo že kar tudi povečana prehodnost študentskih populacij v študijskem procesu. Evropa na temelju dosedanjih izkušenj opozarja, da poenostavljena zamenjava nalepk brez dodatnih materialnih vložkov ne zagotavlja uspešne reforme. Govorijo o vsaj 15% dodatnem finančnem zalogaju. Ne delajmo si utvar, da bo že sama vključenost v BP presegla presojo, ko je vrednot izobrazbe bistveno povezana z imenom šolske ustanove. Da pa je določeni šoli pripisovana vrednost vedno posledica kvalitete, ki v znatni meri temelji na materialnih temeljih ustanov pa je tudi znano.

Pomembno bi bilo določiti značilne vzorce učnih blokov, najprej zaradi načrtnejšega izkoriščanja znotrajuniverzitetne učne ekspertize, nato zaradi meduniverzitetne izmenljivosti v nacionalnem okviru in seveda zaradi učinkovite vključitve v Evropski visokošolski prostor. Vsekakor bi kot vstopni podatek v reformo na ravni vsake od univerz, še bolje pa na ravni vseh slovenskih univerz morali doreči, ker tega ni eksplicitneje izrekla Novela zakona, kakšen naj bo pretežni model stopnjevanosti študija. Sedanja stihijnost omogoča načrtovanje kvečjemu konsekutivno oblikovanih programov, je pa daleč od tega, da bi lahko med fakultetami prilagajali kapacitete zlasti v podiplomskih programih. Otežena je dalje priprava povezanih (joint) programov in zelo bo moteno načrtovanje in usklajevanje t. i. Erasmus Mundus programov.

Še nekaj kratkih operativnih nalog bi bilo prav tako vredno opraviti: pripraviti terminološki besednjak za pojme, uporabljane v BP – za osnovo bi bila koristna predvsem naslonitev na dokumenta Tuning akcije; druga reč je, da bi dobili enoten slovenski in angleški formular za predstavitev predmetov – zopet je smiselna osnova najbrž Tuning dokument. Za opredelitev modularnih smotrov je potrebno pripraviti še opisne tekste za posamezne ciljne elemente modulov, letnikov in stopenj.

V panelni diskusiji Free Science na berlinski konferenci Wizards of OS 3 me je k razmisleku vzpodbudil Gradmannov komentar, ko se opredeljuje do pojmov »svobodnega« in »odprtega«, ki ju vzporedno navaja kot pogoja za delovanje znanosti. Svobodo naj bi pri tem določal prost dostop do objavljenega materiala, prav tako kot tudi do primarnih podatkov in postopkovnih metod. In kar se mi zdi še posebno pomembno je da, cit: »Odprto mora biti tudi sinonim za transparentne, korektne in učinkovite metode zagotavljanja kvalitete in presojo vpliva znanstvenega dela«. Posebno tehten se mi zdi poudarek, ki je namenjen ugotavljanju vpliva, ki ni a priori zapostavljen ocenjevanju kvalitete, ampak je predvsem namenjen priznavanju vpliva (»impact«). Tega lahko ima katerakoli ugotovitev, celo taka, ki je nerodno formulirana, v delih še nedorečena, včasih celo jezikovno slabo interpretirana, da le pri vrstnikih sproža novo iskanje in s časom vodi v novo znanje. Pomembno je, da je sporočena in da lahko postane vir, ne zaradi izpolnjevanja formalnih pogojev presoje, ampak ker je pomembna v svoji kontinuiteti. Torej tudi slabše formuliran rezultat, da je le razumljen in vsebinsko tehten in predvsem kadar sproža novino, torej je reproduktiven, je že lahko kazalec vreden odprtega pretoka. Vendarle pa bi se znanstveno sporočanje brez redakcije sprevrglo v kaotično poplavo materiala vprašljive kvalitete, obilje bi vodilo do povratnega učinka, ko bi se tudi sprožilno učinkovit material izgubil v obilju vsakovrstnega nekoristnega šuma. Toliko bolj je zato potrebno zagovarjati izčiščenje s pomočjo redakcijski postopkov, kjer pa skoraj ni boljše metode kot je ocenjevanje z vrstniki.

K pomembnim pogojem za ustvarjanje nove vednosti bi vsekakor dodal časovno komponento, torej hitrost njenega posredovanja uporabnikom. Na to pa lahko npr. pomembno vpliva tudi učinkovitost uporabljenega ocenjevalnega sistema presoje z vrstniki (»peer review«). Tudi tu lahko koncept Odprtega dostopa (»Open Access«) zaradi možnosti učinkovite izrabe z IT podprte komunikacije močno skrajša čas razširjanja novega znanja v raziskovalni srenji in je zato dodatno relevanten. Vesel bi bil, tudi ko bi se kdo oglasil z nestrinjanjem.

Čeprav sem spodnji tekst prvotno namenil informaciji za intranetno občestvo na oddelku, menim, da je v njem morda nekaj ugotovitev in predlogov, ki bi lahko zanimali še koga. Res da se nekatere informacije pojavljajo že v mojih prejšnjih dnevniških vnosih, pa morda to vendar ne bo preveč moteče:

» Med dokumentalisti, knjižničarji in tudi med raziskovalci v svetu odmeva zadnje dni odločitev velezaložbe Reed Elsevier, da bo poslej dovoljevala objavljanje pri njih natisnjenih člankov tudi na osebnih spletnih straneh avtorjev ali v t. i. institucionalnih depozitnih arhivih. Članka sicer ne smemo objaviti v obliki .pdf dokumenta, ki bi ga sneli npr. s ScienceDirecta in tudi zgolj »linka« ne smemo uporabiti, ampak ga lahko odložimo v tekstovni obliki. Pomagamo si lahko s svojo kopijo zadnje verzije članka, ki smo jo poslali v založniško redakcijo in to nato dodatno dopolnimo s korekturami, ki so rezultat pripomb recenzentov. Gre torej za t. i. predodtis (»preprint«), ki je nato popravljen ali pa govorimo o poodtisu (»postprint«), ki si ga avtor pripravi sam (npr. enostavno tudi tako, da uradni .pdf dokument prekopira v svoj .doc dokument. In še nekaj: kadar potem tak članek objavite, kot rečeno na svoji spletni strani ali v arhivski depozitni zbirki, je potrebno navesti tudi povezavo do elektronskega deponiranega članka v Elsevierjevi bazi, torej v ScienceDirectu (ali kakorkoli se bo vse to v prihodnje že imenovalo, saj krožijo govorice, da Elsevier pripravlja veliko reorganizacijo svojega arhiva revij v globalno bazo s karakteristikami ISI-jeve Web of Knowledge).

Čemu je vse to pomembno in pomembno je zelo! Najprej, ker po poti dodatno arhiviranih kopij na spletnih straneh, ki jih indeksirajo danes zelo popularni in učinkoviti iskalci, npr. Google in Yahoo, postane vaš članek neprimerno bolj viden, kot je bil doslej, ko je bil na voljo le tistim, ki so imeli dostop do plačljivih baz (in ki jih Google ne pregleduje!). Posledično lahko pričakujemo, da bo ob večji vidnosti tudi pogosteje citiran in tako nam zatrjujejo tudi raziskave informatikov (Lawrance, 2002). Druga velika prednost je, da z vzpostavljanjem inštitutskih depozitnih zbirk, in te bodo nujnost, pridobimo orodje za aktualno objavljanje celotne raziskovalne in strokovne intelektualne produkcije neke ustanove. To so okna v svet v pravem pomenu besede. In še več; to je osnova tudi za arhiviranje celotnih podatkovnih baz raziskovalnih rezultatov, kar omogoča hitro in učinkovito sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih konzorcijih, povečano hitrost priprave skupnih objav, organiziranje virtualnih konferenc, recenzijskih sestankov, ipd. Da ne govorim o posebnem in ključnem pomenu tega za sodoben visokošolski pedagoški proces. Institucije bodo seveda zdaj morale pohiteti z ustanavljanjem svojih depozitnih zbirk in dober argument in vzpodbuda je prav omenjena akcija založbe Elsevier. Njeno eksplicitno in ekskluzivno dovoljenje za objavljanje le v inštitutskih bazah namreč onemogoča za te namene uporabiti nekatere že obstoječe nacionalne virtualne knjižnične sisteme, kot je v našem prostoru npr. COBISS. In vendar, ker naj bodo te inštitutske zbirke dogovorno oblikovane po standardih, ki jim omogočajo mrežno prepoznavo in popolno interaktivnost (s pomočjo t. i. metapodatkov), lahko virtualno nemoteno vstopajo v globalne sisteme izmenjave informacij. Eden takih standardov je zdaj že zelo uveljavljen standard OAI (Open Access Initiative), za katerega je mogoče na Spletu tudi pridobiti brezplačen software. Upam torej, da bomo pri nas na fakulteti dovolj hitro prepoznali pomembnost trenutnega dogajanja na področju pretoka informacij. Ta resda poteka rahlo v ozadju bolj očitnega vsakodnevnega aktualnega raziskovanja, ki pa mu šele razširjanje vednosti med raziskovalne vrstnike in druge uporabnike, ob posredovanju po sodobnih informacijskih poteh, zagotavlja pravo vrednost.«

Prejšnji teden je zagovornike Prostega dostopa (Open Access) razveselila vest, ki jo je sporočil največji komercialni založnik znanstvene periodike Reed Elsevier. Poslej bodo namreč dovoljevali avtorjem odlaganje njihovih člankov bodisi na osebnih spletnih straneh ali na spletnih straneh njihovih ustanov. Pri tem avtor ne sme uporabiti originalnega Elsevierjevega pdf dokumenta ali povezave na spletne strani založnika, ampak sam pripravi dokument na osnovi svoje kopije (preprinta ali postprinta), ki jo ustrezno dopolni s korekturami recenzentov in založnika do oblike objavljenega članka. Drugje kot na omenjenih dveh lokacijah naj bi člankov ne bilo mogoče odlagati, torej bodo v prihodnje ustanove morale poskrbeti, da bodo na svojih spletih organizirale tudi urejene arhivske strani za dela svojih raziskovalcev. Če bodo seveda ti arhivi tudi ustrezno dokumentacijsko podprti (z metapodatki), bo vidnost takih del v svetovnem prostoru vsekakor večja. To pa bo v pomoč promociji tako avtorjev kot raziskovalnih ustanov. Za vzpostavljanje takih podatkovnih baz je na voljo kar nekaj brezplačnih software-skih paketov, kot je npr. tisti, ki ga ponuja ameriški MIT v svojem Dspace projektu, ali pa tisti, ki je na voljo na Univerzi v Southamptonu. In ne nazadnje, tudi v Sloveniji so na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v okviru Projekta SciX razvili programska orodja za ta namen.

V četrtek, 27. 5. sem se udeležil posveta o ECTS kreditnem sistemu in slovenski bolonjski reformi, ki ga je organizirala agencija CMEPIUS . Žal sem šele danes uspel najti čas, da zapišem nekaj vtisov s tega srečanja, zato so tudi občutki že nekoliko obledeli (predvsem pa je prvotna jeza že nekoliko izpuhtela…). Dopoldanski čas posveta je bil namenjen splošnejšim, uvodnim temam. Minister dr. Gaber je kot uvodničar v svoji, sicer jezikovno kultivirani maniri predstavil izhodišča slovenske bolonjske reforme, kot jih okvirja pravkar sprejeta nova visokošolska zakonodaja. Informiranim žal ni povedal nič novega in tudi takoj po nastopu je odšel (pač pogosto videna oblika obnašanja najvišjih predstavnikov državne administracije...). Tako tudi nisem mogel potrošiti vprašanj, ki sem si jih pripravil za to priliko prejšnji večer. Porabil sem jih sicer nato v Bolonjskem forumu na spletni strani MŠZŠ pa sem prepričan, da tudi tam ne bom dočakal odgovorov iz resorja. Ob nadaljnjih, dokaj bledih referentih je v dopoldanskem programu posveta izstopal le prof. Zgaga. V nastopu, za katerega se je pripravil baje v zadnjem trenutku, ker sploh ni bil predviden kot referent, nam je vendarle s svojimi vtisi iz delovanja evropskega projekta Tuning povedal daleč največ uporabnega. Za konec je dodal še nekaj prav dobrih osebnih predlogov k reformi. Res škoda, da na Univerzi njegove ekspertize ni konkretneje čutiti, zlasti, ker je mogoče prav v svežih materialih omenjenega projekta, ki so mimogrede na posebni spletni strani Pedagoške fakultete UL, najti veliko dobrih izkušenj in poročil o tem kako poteka reforma v Evropi, vključno s težavami.

Za nas »reformne operativce« je bil živahnejši popoldanski del posveta, ki je bil izveden v obliki delavnic. Žal ob katastrofalno zredčeni udeležbi. Res je žalostno: v avditoriju ni bilo videti nikogar iz resorja, tudi nobenega tretjerazrednega uradnika iz ministrstva in nikogar od tistih, ki npr. na UL skrbijo za reformna dejanja. Tako so tudi res številne in zelo konkretne pripombe in kritike naše visokošolske reforme za katere je v največji meri odgovoren prav resor izzvenele kot samopomilovalno jadikovanje žrtvovanih. Prijetno presenečenje so bile izkušnje, ki so jih o reformnih pripravah predstavili kolegi iz mariborske in primorske univerze. Razumljivo, oni vidijo v reformi mnogo večjo priložnost za promocijo; UL pa kot da počiva na lovorikah. Le na kakšnih…

Obeta se vendarle, da se bo v reformno dogajanje, zlasti v svetovanje aktivneje vključila služba CMEPIUS, tako nam je vsaj obljubila direktorica g. Širokova. Tako pomoč bi res krvavo potrebovali, zlasti ker so trenutni koraki precej kaotični. Na eni strani smo v mednarodnem povezovanju v večini na samem začetku, čeprav bi moralo to biti izhodišče. In manjka tudi cela vrsta drobnih dogovorov na ravni znotraj in med slovenskimi univerzami, ki bi šele zagotovili, da bi v polni meri zaživela izbirnost. Jasno bi morali dogovoriti tudi načelo sprotnega študija, pa nove oblike izpitnega režima, saj novi študij seveda ne bo več prenesel »večnih študentov, potrebno bo pogumnejše in bolj avtonomno uvajanje novih učnih metod in posodabljanje učnih vsebin … In zakon žal ni rešil bistvene dileme slovenske reforme, da bi namreč za osnovni tip sheme v stopnjevanosti določil shemo 3 + 2 , kot to načrtuje največji del evropskih univerz. Povsem odprt je tudi koncept financiranja novih programov, saj Uredba o paketnem financiranja brez dodatnih in jasnih določil o razporejanju sredstev med programi ne rešuje ničesar.

Tako v znanstveni javnosti kot med znanstvenimi založniki v obliki najrazličnejših komentarjev še vedno odmeva raziskava fundacije The Welcomme Trust iz konca letošnjega aprila. Po rezultatih te študije z naslovom »Costs and business models in scientific research publishing« naj bi založništvo znanstvenih revij bilo gospodarno tudi v modelu tako imenovanega Odprtega dostopa (Open access), kjer avtorji plačujejo za objavo svojih člankov. In pri tem naj bi bilo tako izdajanje tudi do 30% cenejše od sedanjega, še vedno prevladujočega naročniško temeljenega znanstvenega založništva. Komercialni založniki seveda izražajo tej študiji močne pomisleke, tudi s poskusi diskreditacije, ko odprtemu dostopu odrekajo nepristranost ocenjevanja z vrstniki (t.i. peer review).

Kogar zanima "bloganje" (ali bomo lahko tako slovenili angleški "blogging" ???) mu priporočam, da si prebere virtualni intervju objavljen v Online Journalism Review z naslovom "Scholars Discover Weblogs Pass Test as Mode of Communication". Kaže, da se odpira vse več resnih akademskih razprav o tem tipu spletne komunikacije in da se utemeljuje celo "veda" blogologije.

Vzpodbudna za zagovornike odprtega dostopa (Open Access) je nedavna študija hiše Thomson ISI, ki je z analizo dejavnikov vpliva (Impact Factor) na 191 revijah odprtega dostopa med 8,700 revijami iz celotnega nabora Web of Science pokazala, da ni bistvene razlike v odmevnosti med članki ene ali druge oblike znanstvenega objavljana. To bo najbrž odvzelo dober del pomislekov in strahu tistim, ki so doslej kolebali, ali ne bo njihovo znanstveno delo z objavljanjem v elektronskih revijah iz nabora odprtega dostopa morda deležno manjše pozornosti in obravnave.

V naslednjem tednu, natančneje 20. aprila 2004, bo z zaključnim seminarjem v Ljubljani sklenil krog projekt SciX, ki ga je za 24 mesecev financirala EU, koordinirala pa ga je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v partnerstvu še z: Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-podjetniško firmo Indra (Španija), Technical University of Vienna (Avstrija) in University of Salford (UK). Neumorni prof. dr. Ž. Turk je poleg vodenja projekta zagotovil tudi promocijo Odprtega dostopa (Open Access) v slovenskem prostoru in pripravil nastavke za njegovo nadaljnjo uveljavitev. Na lanski delavnici so se predstavili vsi pomembnejši zagovorniki in izvajalci te iniciative v slovenskem prostoru (več o tedanjem srečanju lahko preberete v SciX Novicah).


On 20th April 2004, the project SciX, a 24 month project with an EU funding, co-ordinated by the FGG Institute at University of Ljubljana (Slovenia) and with partners including Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-business company Indra (Spain), Technical University of Vienna (Austria), and University of Salford (UK), will conclude with the Final Review. Prof. Dr. Ž. Turk succeeded not only to manage the project but also to strongly promote the Open Access idea in Slovenia and hopefully launch its’ stronger startup. At last year’s SciX workshop all Slovenian OA stakeholders presented their activities (more on that in SciX Newsletters)

Morda že v nekaj mesecih lahko pričakujemo v iskalcu Google novo, dodano možnost iskanja predvsem znanstvenih vsebin. Google se je namreč povezal z znano univerzo MIT in še s 16 univerzami po svetu, da bi pripravili učinkovit iskalni algoritem, ki bo predvidoma vključen v t. i. dodatni nabor iskalca (advanced-search page) . Ob kopičenju najrazličnejših podatkov na Googlu je namreč vse težje najti tiste, ki so pomembni za znanstveno sfero. Načrtujejo, da bi z novim pristopom preiskovali predvsem t. i. superarhive, ki jih v vse večjem številu ustanavljajo univerzitetne hiše. Ne nazadnje se je ta trend uveljavil tudi zaradi gibanja Odprtega dostopa in ker je že pred časom MIT razvil in ponudil v brezplačno uporabo programsko opremo za vzpostavljanje takih superarhivov. Ta t. i. DSpace je prevzelo danes že 125 univerz po svetu; manjkalo pa je doslej iskalno orodje za brskanje po arhiviranih kopijah raziskovalnih člankov, po osnutkih objav in podatkovnih bazah raziskovalnega opusa in po tehničnih poročilih ter drugih dragocenih materialih univerzitetnih sodelavcev.

Razprave okrog odpovedi in krčenj konzorcijskih pogodb z založbo Elsevier (na rešetu so tudi nekatere druge založbe) na najodličnejših ameriških univerzah: U. California, Cornell, MIT…, ne pojenjajo. Komentarji so različni, od odobravanja, previdne skepse, do iskanja alternativnih rešitev. Mislim, da bi bil čas, da se tudi pri nas v akademskih krogih prične razprava, kako naprej v tem vprašanju. Ko se zalotim pri primerjalnem vprašanju, kako lahko raziskovalci v hišah s kalibrom omenjenih univerz shajajo brez Elsevierjevih revij in kaj ovira nas, da jim morda v uporu ne bi sledili, sem presenečen nad našo neodločnostjo. Ali smo res toliko bolj odvisni od revijalike »izkoriščevalskih« komercialnih velezaložnikov? Ali nimamo razvitih alternativnih pristopov in mrež, ki bi zapolnile izpad (morda z urejenim sistemom medknjižnične izposoje)? In v kolikšni meri se lahko naslonimo na vse močnejšo infrastrukturo založnikov iz kroga t. i. odprtega dostopa (Open access)? In koliko pravzaprav sami prispevamo k razraščanju tega zelo obetavnega modela? Z včlanjevanjem vanj, z objavljanjem v revijah tega kroga! In končno, v tem konceptu so na voljo tudi druge rešitve, ki omogočajo kvalitetno izmenjavo znanja: arhivi avtorskih prispevkov, institucionalni arhivi t. i. postprintov iz klasičnih revij ipd. Čemu smo torej občepeli kot nemočne kokoške?

Ta trenutek zainteresirani za »odrti dostop« z zanimanjem spremljamo delo komisije britanskega parlamenta, ki skuša ugotoviti učinkovitost sedanjega modela financiranja znanstvenega revialnega tiska v Veliki Britaniji. Razumljiva je polarizacija treh akterjev: velikih založnikov, majhnih založnikov in založnikov tako imenovanega »open accessa«. Čeprav so seveda interesi deloma različni tudi med prvima dvema skupinama, obe odrekata trajnostno prihodnost tretjemu ponudniku torej revijam odprtega dostopa. Med majhnimi založniki so posebno ogrožene založbe profesionalnih in znanstvenih društev in združenj, ki del ostanka iz založniške dejavnosti uporabljajo za podporo svoje kongresne aktivnosti, podporo raziskovalne dejavnosti, zagotavljanje zmerne društvene članarine in podporo izobraževanja znanstvenega podmladka. Sicer si je pa mogoče originalni zapis zaslišanja prebrati na parlamentarnih spletnih straneh 1 in 2

Založniki odprtega dostopa seveda zavračajo napovedi netrajnostne prihodnosti svojega modela.

Na sceni indeksiranja znanstvene periodike in znanstvenih bibliografskih servisov se obeta zanimiv spopad med monopolnim Thomson ISI in mega zalozbo Elsevier, ki zeli svoje ogromne profite iz zaloznistva vloziti v nov posel. Ali se bodo opekli...? Bomo videli.
Vec o tem na strani
Na spletu je tudi ze pripravljena spletna stran novega servisa

Tega še nisem povedal; moja hči Nada, ki trenutno živi v San Franciscu je navdušena amaterska fotografinja. Nekaj njenih slik lahko najdete na spletu The Magic of Light

Nedavno objavljena studija nemskega zveznega solskega ministrstva "Bachelor und Master in Deutschland" ugotavlja, da na novih reformiranih studijskih programih nemski studenti hitreje koncujejo studij in visoke sole so konkurencnejse tudi v mednarodnih povezavah. Kogar studija podrobneje zanima jo najde na spletu.

Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.

Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.

Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.

Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.

V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.

Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.

Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.

V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.