Čeprav sem spodnji tekst prvotno namenil informaciji za intranetno občestvo na oddelku, menim, da je v njem morda nekaj ugotovitev in predlogov, ki bi lahko zanimali še koga. Res da se nekatere informacije pojavljajo že v mojih prejšnjih dnevniških vnosih, pa morda to vendar ne bo preveč moteče:

» Med dokumentalisti, knjižničarji in tudi med raziskovalci v svetu odmeva zadnje dni odločitev velezaložbe Reed Elsevier, da bo poslej dovoljevala objavljanje pri njih natisnjenih člankov tudi na osebnih spletnih straneh avtorjev ali v t. i. institucionalnih depozitnih arhivih. Članka sicer ne smemo objaviti v obliki .pdf dokumenta, ki bi ga sneli npr. s ScienceDirecta in tudi zgolj »linka« ne smemo uporabiti, ampak ga lahko odložimo v tekstovni obliki. Pomagamo si lahko s svojo kopijo zadnje verzije članka, ki smo jo poslali v založniško redakcijo in to nato dodatno dopolnimo s korekturami, ki so rezultat pripomb recenzentov. Gre torej za t. i. predodtis (»preprint«), ki je nato popravljen ali pa govorimo o poodtisu (»postprint«), ki si ga avtor pripravi sam (npr. enostavno tudi tako, da uradni .pdf dokument prekopira v svoj .doc dokument. In še nekaj: kadar potem tak članek objavite, kot rečeno na svoji spletni strani ali v arhivski depozitni zbirki, je potrebno navesti tudi povezavo do elektronskega deponiranega članka v Elsevierjevi bazi, torej v ScienceDirectu (ali kakorkoli se bo vse to v prihodnje že imenovalo, saj krožijo govorice, da Elsevier pripravlja veliko reorganizacijo svojega arhiva revij v globalno bazo s karakteristikami ISI-jeve Web of Knowledge).

Čemu je vse to pomembno in pomembno je zelo! Najprej, ker po poti dodatno arhiviranih kopij na spletnih straneh, ki jih indeksirajo danes zelo popularni in učinkoviti iskalci, npr. Google in Yahoo, postane vaš članek neprimerno bolj viden, kot je bil doslej, ko je bil na voljo le tistim, ki so imeli dostop do plačljivih baz (in ki jih Google ne pregleduje!). Posledično lahko pričakujemo, da bo ob večji vidnosti tudi pogosteje citiran in tako nam zatrjujejo tudi raziskave informatikov (Lawrance, 2002). Druga velika prednost je, da z vzpostavljanjem inštitutskih depozitnih zbirk, in te bodo nujnost, pridobimo orodje za aktualno objavljanje celotne raziskovalne in strokovne intelektualne produkcije neke ustanove. To so okna v svet v pravem pomenu besede. In še več; to je osnova tudi za arhiviranje celotnih podatkovnih baz raziskovalnih rezultatov, kar omogoča hitro in učinkovito sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih konzorcijih, povečano hitrost priprave skupnih objav, organiziranje virtualnih konferenc, recenzijskih sestankov, ipd. Da ne govorim o posebnem in ključnem pomenu tega za sodoben visokošolski pedagoški proces. Institucije bodo seveda zdaj morale pohiteti z ustanavljanjem svojih depozitnih zbirk in dober argument in vzpodbuda je prav omenjena akcija založbe Elsevier. Njeno eksplicitno in ekskluzivno dovoljenje za objavljanje le v inštitutskih bazah namreč onemogoča za te namene uporabiti nekatere že obstoječe nacionalne virtualne knjižnične sisteme, kot je v našem prostoru npr. COBISS. In vendar, ker naj bodo te inštitutske zbirke dogovorno oblikovane po standardih, ki jim omogočajo mrežno prepoznavo in popolno interaktivnost (s pomočjo t. i. metapodatkov), lahko virtualno nemoteno vstopajo v globalne sisteme izmenjave informacij. Eden takih standardov je zdaj že zelo uveljavljen standard OAI (Open Access Initiative), za katerega je mogoče na Spletu tudi pridobiti brezplačen software. Upam torej, da bomo pri nas na fakulteti dovolj hitro prepoznali pomembnost trenutnega dogajanja na področju pretoka informacij. Ta resda poteka rahlo v ozadju bolj očitnega vsakodnevnega aktualnega raziskovanja, ki pa mu šele razširjanje vednosti med raziskovalne vrstnike in druge uporabnike, ob posredovanju po sodobnih informacijskih poteh, zagotavlja pravo vrednost.«