torek, junij 01, 2004

V četrtek, 27. 5. sem se udeležil posveta o ECTS kreditnem sistemu in slovenski bolonjski reformi, ki ga je organizirala agencija CMEPIUS . Žal sem šele danes uspel najti čas, da zapišem nekaj vtisov s tega srečanja, zato so tudi občutki že nekoliko obledeli (predvsem pa je prvotna jeza že nekoliko izpuhtela…). Dopoldanski čas posveta je bil namenjen splošnejšim, uvodnim temam. Minister dr. Gaber je kot uvodničar v svoji, sicer jezikovno kultivirani maniri predstavil izhodišča slovenske bolonjske reforme, kot jih okvirja pravkar sprejeta nova visokošolska zakonodaja. Informiranim žal ni povedal nič novega in tudi takoj po nastopu je odšel (pač pogosto videna oblika obnašanja najvišjih predstavnikov državne administracije...). Tako tudi nisem mogel potrošiti vprašanj, ki sem si jih pripravil za to priliko prejšnji večer. Porabil sem jih sicer nato v Bolonjskem forumu na spletni strani MŠZŠ pa sem prepričan, da tudi tam ne bom dočakal odgovorov iz resorja. Ob nadaljnjih, dokaj bledih referentih je v dopoldanskem programu posveta izstopal le prof. Zgaga. V nastopu, za katerega se je pripravil baje v zadnjem trenutku, ker sploh ni bil predviden kot referent, nam je vendarle s svojimi vtisi iz delovanja evropskega projekta Tuning povedal daleč največ uporabnega. Za konec je dodal še nekaj prav dobrih osebnih predlogov k reformi. Res škoda, da na Univerzi njegove ekspertize ni konkretneje čutiti, zlasti, ker je mogoče prav v svežih materialih omenjenega projekta, ki so mimogrede na posebni spletni strani Pedagoške fakultete UL, najti veliko dobrih izkušenj in poročil o tem kako poteka reforma v Evropi, vključno s težavami.

Za nas »reformne operativce« je bil živahnejši popoldanski del posveta, ki je bil izveden v obliki delavnic. Žal ob katastrofalno zredčeni udeležbi. Res je žalostno: v avditoriju ni bilo videti nikogar iz resorja, tudi nobenega tretjerazrednega uradnika iz ministrstva in nikogar od tistih, ki npr. na UL skrbijo za reformna dejanja. Tako so tudi res številne in zelo konkretne pripombe in kritike naše visokošolske reforme za katere je v največji meri odgovoren prav resor izzvenele kot samopomilovalno jadikovanje žrtvovanih. Prijetno presenečenje so bile izkušnje, ki so jih o reformnih pripravah predstavili kolegi iz mariborske in primorske univerze. Razumljivo, oni vidijo v reformi mnogo večjo priložnost za promocijo; UL pa kot da počiva na lovorikah. Le na kakšnih…

Obeta se vendarle, da se bo v reformno dogajanje, zlasti v svetovanje aktivneje vključila služba CMEPIUS, tako nam je vsaj obljubila direktorica g. Širokova. Tako pomoč bi res krvavo potrebovali, zlasti ker so trenutni koraki precej kaotični. Na eni strani smo v mednarodnem povezovanju v večini na samem začetku, čeprav bi moralo to biti izhodišče. In manjka tudi cela vrsta drobnih dogovorov na ravni znotraj in med slovenskimi univerzami, ki bi šele zagotovili, da bi v polni meri zaživela izbirnost. Jasno bi morali dogovoriti tudi načelo sprotnega študija, pa nove oblike izpitnega režima, saj novi študij seveda ne bo več prenesel »večnih študentov, potrebno bo pogumnejše in bolj avtonomno uvajanje novih učnih metod in posodabljanje učnih vsebin … In zakon žal ni rešil bistvene dileme slovenske reforme, da bi namreč za osnovni tip sheme v stopnjevanosti določil shemo 3 + 2 , kot to načrtuje največji del evropskih univerz. Povsem odprt je tudi koncept financiranja novih programov, saj Uredba o paketnem financiranja brez dodatnih in jasnih določil o razporejanju sredstev med programi ne rešuje ničesar.

Ni komentarjev:

Objavite komentar