Nedavno objavljena studija nemskega zveznega solskega ministrstva "Bachelor und Master in Deutschland" ugotavlja, da na novih reformiranih studijskih programih nemski studenti hitreje koncujejo studij in visoke sole so konkurencnejse tudi v mednarodnih povezavah. Kogar studija podrobneje zanima jo najde na spletu.

Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.

Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.

Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.

Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.

V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.

Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.

Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.

V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.