Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
 
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
 
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!)  »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% . 
 
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice.  Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
 
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa  Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
 
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo! 
 
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212  in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.    
 
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije.