Bolonjski proces v britanskem visokem šolstvu
 
Zaslišanje novega direktorja Urada za visoko šolstvo (Higher Education Directorate) na britanskem izobraževalnem ministrstvu (Department for Education and Skills - DfES), profesorja Sira Alana Wilsona, pred Komisijo za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 22. marca 2004, je med drugim razkrilo precej nedorečenost pri uveljavljanju bolonjske reforme v evropskem prostoru in zlasti v Veliki Britaniji. Iz poročila o zaslišanju naj povzamem zgolj poglavja, ki obravnavajo bolonjski proces.
 
Poglavje 5 obravnava harmonizacijo v strukturi bolonjskih stopenj, ki velja za eno od spornejših točk evropske reforme. Kot prednostna je vendarle označena formula 3 leta (“bachelor”) + 2 leti (“master”) + 3 leta (doktorat), kar pa povzroča v Veliki Britaniji skrb, ker pri njih prevladuje na stopnji »master« enoletno izobraževanje. Ob tem dodatno vse bolj silijo v ospredje integrirani štiriletni programi “bachelor/master” zlasti v inženirskih in fizikalnih vedah (MChem in MPhys).
 
Poglavje 6: Na Inštitutu za fiziko (The Institute of  Physics - IOP) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) in na Kraljevskem kemijskem društvu (Royal Society of Chemistry – RSC) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) so še posebej zaskrbljeni, ker se bojijo, da taki štiriletni programi ne bodo priznani v Evropi kar bi seveda omejevalo zaposljivost britanskih diplomantov in ogrozilo tržišče izobraževanja tujih študentov. Ministrstvo sicer pomirja zaskrbljene s pojasnilom, da pravzaprav Evropa prehaja na britanski model in da zaskrbljenost ni potrebna. Obe ustanovi, tako IoP kot RSC pa vztrajata, da je spremljanje dogajanja potrebno in da je nujno z vladno akcijo sprožiti dialog med  univerzami, ki trenutno niso posebej dejavne. Društvi tudi zamerita vladi, da bolonjski proces niti z besedico ni  omenjen v sicer zelo odmevni vladni Beli knjigi  o visokošolskem izobraževanju iz leta 2003.
 
Presenetljivo je v poročilu poglavje 7, ko je zasliševani kandidat  prostodušno priznal slabo poznavanje bolonjskega procesa in se s tem izpostavil trdi kritiki Komisije. Ko je skušal zagovarjati stališče, najprej, da je prav sistem Velike Britanije najbližji splošni evropski skladnosti in dalje, da štiriletni integrirani programi niso ogroženi, so ga zavrnili, da to, da ne bo večjih sprememb še ne pomeni, da spremembe vendarle niso potrebne. In zgolj upanje, da britanski štiriletni integrirani programi niso ogroženi ne pomeni, da je mogoče biti brezskrben. Javnost upravičeno pričakuje od ministrstva jasne usmeritve in Komisija je tudi posebej svetovala, da je o tej temi potrebno sprožiti splošno razpravo med univerzami in ukrepati, kjer bo potreba razvidna.