Še nekaj o habilitacijah…

kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.

Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.

Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.

Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.

Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«