Razprave okrog odpovedi in krčenj konzorcijskih pogodb z založbo Elsevier (na rešetu so tudi nekatere druge založbe) na najodličnejših ameriških univerzah: U. California, Cornell, MIT…, ne pojenjajo. Komentarji so različni, od odobravanja, previdne skepse, do iskanja alternativnih rešitev. Mislim, da bi bil čas, da se tudi pri nas v akademskih krogih prične razprava, kako naprej v tem vprašanju. Ko se zalotim pri primerjalnem vprašanju, kako lahko raziskovalci v hišah s kalibrom omenjenih univerz shajajo brez Elsevierjevih revij in kaj ovira nas, da jim morda v uporu ne bi sledili, sem presenečen nad našo neodločnostjo. Ali smo res toliko bolj odvisni od revijalike »izkoriščevalskih« komercialnih velezaložnikov? Ali nimamo razvitih alternativnih pristopov in mrež, ki bi zapolnile izpad (morda z urejenim sistemom medknjižnične izposoje)? In v kolikšni meri se lahko naslonimo na vse močnejšo infrastrukturo založnikov iz kroga t. i. odprtega dostopa (Open access)? In koliko pravzaprav sami prispevamo k razraščanju tega zelo obetavnega modela? Z včlanjevanjem vanj, z objavljanjem v revijah tega kroga! In končno, v tem konceptu so na voljo tudi druge rešitve, ki omogočajo kvalitetno izmenjavo znanja: arhivi avtorskih prispevkov, institucionalni arhivi t. i. postprintov iz klasičnih revij ipd. Čemu smo torej občepeli kot nemočne kokoške?