Ali znanstveni članek res umira, kot nam napovedujeta Michael Seringhaus in Mark Gerstein v sveži številki The Scientista. Naj v skrajšani obliki povzamem njune misli in prepuščam bralcu, da si oblikuje mnenje.
"Kljub tradicionalni uveljavljenosti, znanstveni članek danes ne zadovolji več potreb sodobnega laboratorijskega raziskovanja: zaradi ogromnih količin podatkov, ki jih rojevajo npr. genomske raziskave ali drugi zmogljivi laboratorijski analizni sistemi okvir znanstvenega rokopisa poka po šivih. Številnih dobljenih podatkov predvsem pa negativnih rezultatov ne objavlja nihče. Vse bolj se uveljavlja odlaganje anotiranih raziskovalnih podatkov v digitalni obliki v ustreznem iskalnem programskem okolju. Danes so v nekaterih znanstvenih nišah (genomska in proteinska struktura) podatkovne baze poglavitni vir informacijskega pretoka.
Kako se danes poprečni bralec oskrbuje s podatki: običajno najprej pregleda splošnejše novice, priročnike in učbenike preden prične s preiskovanjem zbirk z abstrakti kot so PubMed, konferenčni zborniki in online baze. Izmenjava informacij je danes večizvorna, kar znanstvenemu članku daje mesto zgolj ene od možnosti, lahko ga pa uporabnik celo pogreša. Možnost preiskovanja indeksiranih podatkovnih baz monografij (NCBI Bookshelf), ki te povezujejo tudi z abstraktnimi bazami (PubMed) na eni strani in dostop do baz učinkovito podprtih z bioinformacijskimi orodji in do laboratorijskih spletnih strani, je raziskovalcu lahko dovolj. Pogosto ostaja znanstveni članek zadnji vir, ki si ga ogleda.
Netradicionalna izmenjava informacij torej sili v ospredje, kar pa je seveda tudi obžalovanja vredno: znanstveni članek je poglavitni izdelek s katerim znanstvenik pridobiva priznanje in ugled; v podatkovnih bazah trenutno ni nadomestka za poplačilo zaslug.
Revije morajo danes poskrbeti več kot samo za natis člankov; poskrbeti morajo za različne oblike dodane vrednosti k osnovnim podatkom (spletna dostopnost, računalniška pregledljivost ipd.) ob tem, da je zagotovljena kvalitetna ocena (peer review). To nujno vodi v preobrazbo revij v drugačno obliko ponudbe znanstvenih vsebin, predvsem pa naj bi omogočale preiskovanje preko enotnega portala. Navidez to danes že srečujemo v obstoječih rešitvah kot je npr. NCBI Entrez. Njegova bistvena razlika do prihodnjih rešitev je v monolitnosti; to, da imamo ves material združen na enem mestu ni realistično in ne želeno; povezovanje podatkov mora voditi v sodelovanje revijalnih založb na ravni decentraliziranih informacij, do katerih je mogoče osrednji dostop. Seveda bo tak centralni portalni indeks pridobil vrednost če bo opremljen z ustreznimi orodji kataloga in povezovanja: nabor podatkov naj ne bo povezan zgolj do sorodnih člankov, ampak tudi do predhodnih podatkov, popularnih objav v različnih medijih, preglednih vsebin in zvočnih ter slikovnih prispevkov avtorjev. Sprotno komentiranje materiala v javnosti bo dodalo vrednost k osnovnemu ocenjevanju z vrstniki.
Prihodnost znanstvenih podatkov je torej v digitalnem odlaganju in dostopu. Potrebno je zato pristopiti k dograjevanju načinov akademskega objavljanja v smeri opuščanja preživelih rešitev "ročnega" urejanja ne oziraje se na v začetku morebitne večje stroške."
Ni komentarjev:
Objavite komentar