Izobraževalni modeli

Dvakrat v preteklem tednu sem se zamislil nad obstoječimi izobraževalnimi vzorci, ne nazadnje ker je takemu razmisleku jesenski čas, ko se pričenja šolski proces, posebno naklonjen. In na videz med razmislekoma ni prave povezave, ali pa morda vendarle? Prvič sem se zalotil pri tem razmisljanju, ko sem na avstrijski televiziji gledal intervju dekleta Natasche Kampusch. Gre za tudi pri nas zelo odmeven tragični dogodek z vendarle srečnim koncem, ko je dekle moralo prisilno preživeti v ujetništvu psihopata obdobje med svojim desetim in osemnajstim letom življenja. Radovednost javnosti in medijev za srečen razplet s pobegom in povratkom dekleta k družini ima seveda različne poudarke, enoglasno pa je občudovanje njene intelektualne zrelosti, ki jo je zelo prepričljivo pokazala tudi v razgovoru z novinarjem. Prepričan sem, da se bo v nadaljevanju del psihološke obravnave dekleta ukvarjal tudi z oblikovanjem njene osebnosti, njenega čustvenega in intelektualnega zorenja. In nedvomno bodo pridobljene informacije, ki jih bo Natascha, prepričan sem, z razumevanjem pripravljena posredovati strokovnjakom, imele izjemen pomen tudi za raziskovalce v pedagogiki. Drugič sem se zalotil pri razmišljanju o možnostih preskoka v paradigmah izobraževanja, ko sem prebral članek o Šoli bodočnosti, ki so jo odprli v ameriški Philadelphiji. Gre za srednjo šolo, kjer je didaktični proces izrazito utemeljen na novih učnih tehnologijah. Seveda mi je jasno, da so projekti te vrste dragi in težko izvedljivi, vendar se sprašujem ali so našemu prostoru tudi povsem nedostopni in ostajajo samo v željah sanjačev? Ko spremljam trenutna prerekanja o ustreznih/neustreznih učbenikih, o težkih torbah, o velikih stroških šolanja, ki prizadevajo družinske proračune, bi vendarle želel, da bi nekdo, za začetek vsaj miselno, preigral možnost zamenjave klasičnih učnih pripomočkov s sodobnimi. Napoved projekta Origami  je najbrž sanjačem vlila novega upanja:  učenec bi bil opremljen zgolj s tabličnim računalnikom, ki bi ga skozi leta osveževali z novimi učnimi vsebinami in ki bi seveda omogočal tudi zelo interaktivne oblike pouka. Prav nič ne bom prizadet, če mi kdo argumentirano sesuje te moje iluzije. Trenutno iz iluzij gradim nezadovoljstvo, nestrinjanje z obstoječim, obžalovanje izgubljenih možnosti ipd. Morda sem krivičen zato bom hvaležen za odgovor, ki me bo postavil na realna tla.