Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
 
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
 
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!)  »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% . 
 
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice.  Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
 
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa  Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
 
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo! 
 
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212  in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.    
 
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije. 
 

Google še širše…

Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.

Laboratorijske igrice…
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.

Še nekaj o habilitacijah…

kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.

Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.

Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.

Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.

Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«

Zanimiva primerjava:

Preračunal sem celoten proračun dveh švicarskih univerz, najbogatejše ETH Zürich in najrevnejše v Freiburgu, na vpisanega študenta. Dodal sem izračun še za našo univerzo. Kritikom seveda takoj povem, da se zavedam spornosti te primerjave, ker gre za »celoten proračun« in ta je seveda pri izrazito raziskovalno močni ETH Zürich izjemno bogat. Res pa je tudi, da seveda obseg raziskav vpliva na kvaliteto študentskega učnega okolja določene univerze, zato primerjava povsem od muh tudi ni!

Proračun ETH Zuerich: 1.000.000.000 SF t. j. 150 milijard SIT; 12.000 študentov; 12,5 milijona SIT/študenta.

Proračun Freiburg: 200.000.000 SF t.j. 30 milijard SIT; 9.000 študentov; 3,3 milijona SIT/študenta.

Proračun Univerze v Ljubljani: 35 milijard SIT; 50.000 študentov; 700.000 SIT/študenta.

Še nekaj misli ob bolonjski reformi

Razočaran ugotavljam, da potem ko je Ministrstvo za šolstvo in šport sicer ustanovilo svoj forum o Bolonjskem procesu zelo mačehovsko skrbelo zanj in zdaj ga je celo umaknilo iz najave na prvi strani svojega spleta.

V bolonjskih reformnih pripravah bi bilo v tem času najpomembneje, ko bi že bili vsaj v obrisih znani kriteriji akreditacije, saj je pri oblikovanju programa koristno poznati pravila, ki bodo uporabljena v njegovi presoji. Stara je resnica, da hudič tiči v detajlih. Slovensko visoko šolstvo je obremenjeno z resnimi težavami in nekatere iščemo lahko prav v podrobnostih. Reforme običajno spremljajo pričakovanja večjih korakov in so zato lahko posebno dobra pot v reševanje izzivov. Omogočajo po pravilu tehtnejše spremembe, ki jih sprotno aktualiziranje običajno ne zagotavlja. In prinesejo lahko vsaj dvoje koristi: omogočajo uvajanje novosti torej zagotavljajo posodobitve in pripomorejo k popravljanju prepoznanih obstoječih težav. Že resnejša standardizacija poti v kvaliteto visokošolskega pouka bi povečala učinkovitost in tudi privlačnost študijskega procesa. Kolegialna hospitacija, metode aktivnega pouka, uvajanje virtualnega pouka, učinkovitejše metode preverjanja znanja, posodobitev praktičnega učnega procesa so samo nekatere reformne vsebine, ki nam jih lahko ponudi t.i. bolonjski proces (BP).

Eden ključnih problemov je določitev pravil in načinov prehodnosti med programi, v horizontalnem in vertikalnem prehodu; ponekod razpravljajo celo o priznavanju usposobitev, ki izvirajo iz neuniverzitetnega okolja, za dopolnjevanje kreditnega nabora. Ta določila bi morala seveda biti enotna, vsaj kot izhodišča na ravni države in ob upoštevanju vključevanja v EHEA. To prav kliče po določitvi nosilca vzpodbud in usmeritev. Švicarska praksa je npr. taka, da je država naložila skrb za oblikovanja enotnih izhodišč in realizacijo reforme švicarskima konferencama - univerzitetni (SUK) in rektorski (CRUS).

Zaradi didaktičnih razlogov bi bilo potrebno konkretneje zarisati možnosti uveljavitve novih učnih tehnologij, umeščanje učnih modulov in utemeljitve izpitnega režima ipd. v programih narejenih po bolonjski shemi. Ne pozabimo, da prav logistika učnih vsebin določa pripravo urnikov, je pogoj za načrtovanje učnih vsebin ter za presojo razpoložljivosti učiteljskih in kapacitet sodelavcev ipd., idr., kar v končni fazi pomeni tudi presojo materialnega okvira reforme. Najbrž je jasno, da s samim administrativnim ukrepom določitve dolžine študijskega leta in na socialno kočljivem skrajševanju trajanja študija ne bo že kar tudi povečana prehodnost študentskih populacij v študijskem procesu. Evropa na temelju dosedanjih izkušenj opozarja, da poenostavljena zamenjava nalepk brez dodatnih materialnih vložkov ne zagotavlja uspešne reforme. Govorijo o vsaj 15% dodatnem finančnem zalogaju. Ne delajmo si utvar, da bo že sama vključenost v BP presegla presojo, ko je vrednot izobrazbe bistveno povezana z imenom šolske ustanove. Da pa je določeni šoli pripisovana vrednost vedno posledica kvalitete, ki v znatni meri temelji na materialnih temeljih ustanov pa je tudi znano.

Pomembno bi bilo določiti značilne vzorce učnih blokov, najprej zaradi načrtnejšega izkoriščanja znotrajuniverzitetne učne ekspertize, nato zaradi meduniverzitetne izmenljivosti v nacionalnem okviru in seveda zaradi učinkovite vključitve v Evropski visokošolski prostor. Vsekakor bi kot vstopni podatek v reformo na ravni vsake od univerz, še bolje pa na ravni vseh slovenskih univerz morali doreči, ker tega ni eksplicitneje izrekla Novela zakona, kakšen naj bo pretežni model stopnjevanosti študija. Sedanja stihijnost omogoča načrtovanje kvečjemu konsekutivno oblikovanih programov, je pa daleč od tega, da bi lahko med fakultetami prilagajali kapacitete zlasti v podiplomskih programih. Otežena je dalje priprava povezanih (joint) programov in zelo bo moteno načrtovanje in usklajevanje t. i. Erasmus Mundus programov.

Še nekaj kratkih operativnih nalog bi bilo prav tako vredno opraviti: pripraviti terminološki besednjak za pojme, uporabljane v BP – za osnovo bi bila koristna predvsem naslonitev na dokumenta Tuning akcije; druga reč je, da bi dobili enoten slovenski in angleški formular za predstavitev predmetov – zopet je smiselna osnova najbrž Tuning dokument. Za opredelitev modularnih smotrov je potrebno pripraviti še opisne tekste za posamezne ciljne elemente modulov, letnikov in stopenj.

V panelni diskusiji Free Science na berlinski konferenci Wizards of OS 3 me je k razmisleku vzpodbudil Gradmannov komentar, ko se opredeljuje do pojmov »svobodnega« in »odprtega«, ki ju vzporedno navaja kot pogoja za delovanje znanosti. Svobodo naj bi pri tem določal prost dostop do objavljenega materiala, prav tako kot tudi do primarnih podatkov in postopkovnih metod. In kar se mi zdi še posebno pomembno je da, cit: »Odprto mora biti tudi sinonim za transparentne, korektne in učinkovite metode zagotavljanja kvalitete in presojo vpliva znanstvenega dela«. Posebno tehten se mi zdi poudarek, ki je namenjen ugotavljanju vpliva, ki ni a priori zapostavljen ocenjevanju kvalitete, ampak je predvsem namenjen priznavanju vpliva (»impact«). Tega lahko ima katerakoli ugotovitev, celo taka, ki je nerodno formulirana, v delih še nedorečena, včasih celo jezikovno slabo interpretirana, da le pri vrstnikih sproža novo iskanje in s časom vodi v novo znanje. Pomembno je, da je sporočena in da lahko postane vir, ne zaradi izpolnjevanja formalnih pogojev presoje, ampak ker je pomembna v svoji kontinuiteti. Torej tudi slabše formuliran rezultat, da je le razumljen in vsebinsko tehten in predvsem kadar sproža novino, torej je reproduktiven, je že lahko kazalec vreden odprtega pretoka. Vendarle pa bi se znanstveno sporočanje brez redakcije sprevrglo v kaotično poplavo materiala vprašljive kvalitete, obilje bi vodilo do povratnega učinka, ko bi se tudi sprožilno učinkovit material izgubil v obilju vsakovrstnega nekoristnega šuma. Toliko bolj je zato potrebno zagovarjati izčiščenje s pomočjo redakcijski postopkov, kjer pa skoraj ni boljše metode kot je ocenjevanje z vrstniki.

K pomembnim pogojem za ustvarjanje nove vednosti bi vsekakor dodal časovno komponento, torej hitrost njenega posredovanja uporabnikom. Na to pa lahko npr. pomembno vpliva tudi učinkovitost uporabljenega ocenjevalnega sistema presoje z vrstniki (»peer review«). Tudi tu lahko koncept Odprtega dostopa (»Open Access«) zaradi možnosti učinkovite izrabe z IT podprte komunikacije močno skrajša čas razširjanja novega znanja v raziskovalni srenji in je zato dodatno relevanten. Vesel bi bil, tudi ko bi se kdo oglasil z nestrinjanjem.

Čeprav sem spodnji tekst prvotno namenil informaciji za intranetno občestvo na oddelku, menim, da je v njem morda nekaj ugotovitev in predlogov, ki bi lahko zanimali še koga. Res da se nekatere informacije pojavljajo že v mojih prejšnjih dnevniških vnosih, pa morda to vendar ne bo preveč moteče:

» Med dokumentalisti, knjižničarji in tudi med raziskovalci v svetu odmeva zadnje dni odločitev velezaložbe Reed Elsevier, da bo poslej dovoljevala objavljanje pri njih natisnjenih člankov tudi na osebnih spletnih straneh avtorjev ali v t. i. institucionalnih depozitnih arhivih. Članka sicer ne smemo objaviti v obliki .pdf dokumenta, ki bi ga sneli npr. s ScienceDirecta in tudi zgolj »linka« ne smemo uporabiti, ampak ga lahko odložimo v tekstovni obliki. Pomagamo si lahko s svojo kopijo zadnje verzije članka, ki smo jo poslali v založniško redakcijo in to nato dodatno dopolnimo s korekturami, ki so rezultat pripomb recenzentov. Gre torej za t. i. predodtis (»preprint«), ki je nato popravljen ali pa govorimo o poodtisu (»postprint«), ki si ga avtor pripravi sam (npr. enostavno tudi tako, da uradni .pdf dokument prekopira v svoj .doc dokument. In še nekaj: kadar potem tak članek objavite, kot rečeno na svoji spletni strani ali v arhivski depozitni zbirki, je potrebno navesti tudi povezavo do elektronskega deponiranega članka v Elsevierjevi bazi, torej v ScienceDirectu (ali kakorkoli se bo vse to v prihodnje že imenovalo, saj krožijo govorice, da Elsevier pripravlja veliko reorganizacijo svojega arhiva revij v globalno bazo s karakteristikami ISI-jeve Web of Knowledge).

Čemu je vse to pomembno in pomembno je zelo! Najprej, ker po poti dodatno arhiviranih kopij na spletnih straneh, ki jih indeksirajo danes zelo popularni in učinkoviti iskalci, npr. Google in Yahoo, postane vaš članek neprimerno bolj viden, kot je bil doslej, ko je bil na voljo le tistim, ki so imeli dostop do plačljivih baz (in ki jih Google ne pregleduje!). Posledično lahko pričakujemo, da bo ob večji vidnosti tudi pogosteje citiran in tako nam zatrjujejo tudi raziskave informatikov (Lawrance, 2002). Druga velika prednost je, da z vzpostavljanjem inštitutskih depozitnih zbirk, in te bodo nujnost, pridobimo orodje za aktualno objavljanje celotne raziskovalne in strokovne intelektualne produkcije neke ustanove. To so okna v svet v pravem pomenu besede. In še več; to je osnova tudi za arhiviranje celotnih podatkovnih baz raziskovalnih rezultatov, kar omogoča hitro in učinkovito sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih konzorcijih, povečano hitrost priprave skupnih objav, organiziranje virtualnih konferenc, recenzijskih sestankov, ipd. Da ne govorim o posebnem in ključnem pomenu tega za sodoben visokošolski pedagoški proces. Institucije bodo seveda zdaj morale pohiteti z ustanavljanjem svojih depozitnih zbirk in dober argument in vzpodbuda je prav omenjena akcija založbe Elsevier. Njeno eksplicitno in ekskluzivno dovoljenje za objavljanje le v inštitutskih bazah namreč onemogoča za te namene uporabiti nekatere že obstoječe nacionalne virtualne knjižnične sisteme, kot je v našem prostoru npr. COBISS. In vendar, ker naj bodo te inštitutske zbirke dogovorno oblikovane po standardih, ki jim omogočajo mrežno prepoznavo in popolno interaktivnost (s pomočjo t. i. metapodatkov), lahko virtualno nemoteno vstopajo v globalne sisteme izmenjave informacij. Eden takih standardov je zdaj že zelo uveljavljen standard OAI (Open Access Initiative), za katerega je mogoče na Spletu tudi pridobiti brezplačen software. Upam torej, da bomo pri nas na fakulteti dovolj hitro prepoznali pomembnost trenutnega dogajanja na področju pretoka informacij. Ta resda poteka rahlo v ozadju bolj očitnega vsakodnevnega aktualnega raziskovanja, ki pa mu šele razširjanje vednosti med raziskovalne vrstnike in druge uporabnike, ob posredovanju po sodobnih informacijskih poteh, zagotavlja pravo vrednost.«

Prejšnji teden je zagovornike Prostega dostopa (Open Access) razveselila vest, ki jo je sporočil največji komercialni založnik znanstvene periodike Reed Elsevier. Poslej bodo namreč dovoljevali avtorjem odlaganje njihovih člankov bodisi na osebnih spletnih straneh ali na spletnih straneh njihovih ustanov. Pri tem avtor ne sme uporabiti originalnega Elsevierjevega pdf dokumenta ali povezave na spletne strani založnika, ampak sam pripravi dokument na osnovi svoje kopije (preprinta ali postprinta), ki jo ustrezno dopolni s korekturami recenzentov in založnika do oblike objavljenega članka. Drugje kot na omenjenih dveh lokacijah naj bi člankov ne bilo mogoče odlagati, torej bodo v prihodnje ustanove morale poskrbeti, da bodo na svojih spletih organizirale tudi urejene arhivske strani za dela svojih raziskovalcev. Če bodo seveda ti arhivi tudi ustrezno dokumentacijsko podprti (z metapodatki), bo vidnost takih del v svetovnem prostoru vsekakor večja. To pa bo v pomoč promociji tako avtorjev kot raziskovalnih ustanov. Za vzpostavljanje takih podatkovnih baz je na voljo kar nekaj brezplačnih software-skih paketov, kot je npr. tisti, ki ga ponuja ameriški MIT v svojem Dspace projektu, ali pa tisti, ki je na voljo na Univerzi v Southamptonu. In ne nazadnje, tudi v Sloveniji so na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v okviru Projekta SciX razvili programska orodja za ta namen.

V četrtek, 27. 5. sem se udeležil posveta o ECTS kreditnem sistemu in slovenski bolonjski reformi, ki ga je organizirala agencija CMEPIUS . Žal sem šele danes uspel najti čas, da zapišem nekaj vtisov s tega srečanja, zato so tudi občutki že nekoliko obledeli (predvsem pa je prvotna jeza že nekoliko izpuhtela…). Dopoldanski čas posveta je bil namenjen splošnejšim, uvodnim temam. Minister dr. Gaber je kot uvodničar v svoji, sicer jezikovno kultivirani maniri predstavil izhodišča slovenske bolonjske reforme, kot jih okvirja pravkar sprejeta nova visokošolska zakonodaja. Informiranim žal ni povedal nič novega in tudi takoj po nastopu je odšel (pač pogosto videna oblika obnašanja najvišjih predstavnikov državne administracije...). Tako tudi nisem mogel potrošiti vprašanj, ki sem si jih pripravil za to priliko prejšnji večer. Porabil sem jih sicer nato v Bolonjskem forumu na spletni strani MŠZŠ pa sem prepričan, da tudi tam ne bom dočakal odgovorov iz resorja. Ob nadaljnjih, dokaj bledih referentih je v dopoldanskem programu posveta izstopal le prof. Zgaga. V nastopu, za katerega se je pripravil baje v zadnjem trenutku, ker sploh ni bil predviden kot referent, nam je vendarle s svojimi vtisi iz delovanja evropskega projekta Tuning povedal daleč največ uporabnega. Za konec je dodal še nekaj prav dobrih osebnih predlogov k reformi. Res škoda, da na Univerzi njegove ekspertize ni konkretneje čutiti, zlasti, ker je mogoče prav v svežih materialih omenjenega projekta, ki so mimogrede na posebni spletni strani Pedagoške fakultete UL, najti veliko dobrih izkušenj in poročil o tem kako poteka reforma v Evropi, vključno s težavami.

Za nas »reformne operativce« je bil živahnejši popoldanski del posveta, ki je bil izveden v obliki delavnic. Žal ob katastrofalno zredčeni udeležbi. Res je žalostno: v avditoriju ni bilo videti nikogar iz resorja, tudi nobenega tretjerazrednega uradnika iz ministrstva in nikogar od tistih, ki npr. na UL skrbijo za reformna dejanja. Tako so tudi res številne in zelo konkretne pripombe in kritike naše visokošolske reforme za katere je v največji meri odgovoren prav resor izzvenele kot samopomilovalno jadikovanje žrtvovanih. Prijetno presenečenje so bile izkušnje, ki so jih o reformnih pripravah predstavili kolegi iz mariborske in primorske univerze. Razumljivo, oni vidijo v reformi mnogo večjo priložnost za promocijo; UL pa kot da počiva na lovorikah. Le na kakšnih…

Obeta se vendarle, da se bo v reformno dogajanje, zlasti v svetovanje aktivneje vključila služba CMEPIUS, tako nam je vsaj obljubila direktorica g. Širokova. Tako pomoč bi res krvavo potrebovali, zlasti ker so trenutni koraki precej kaotični. Na eni strani smo v mednarodnem povezovanju v večini na samem začetku, čeprav bi moralo to biti izhodišče. In manjka tudi cela vrsta drobnih dogovorov na ravni znotraj in med slovenskimi univerzami, ki bi šele zagotovili, da bi v polni meri zaživela izbirnost. Jasno bi morali dogovoriti tudi načelo sprotnega študija, pa nove oblike izpitnega režima, saj novi študij seveda ne bo več prenesel »večnih študentov, potrebno bo pogumnejše in bolj avtonomno uvajanje novih učnih metod in posodabljanje učnih vsebin … In zakon žal ni rešil bistvene dileme slovenske reforme, da bi namreč za osnovni tip sheme v stopnjevanosti določil shemo 3 + 2 , kot to načrtuje največji del evropskih univerz. Povsem odprt je tudi koncept financiranja novih programov, saj Uredba o paketnem financiranja brez dodatnih in jasnih določil o razporejanju sredstev med programi ne rešuje ničesar.

Tako v znanstveni javnosti kot med znanstvenimi založniki v obliki najrazličnejših komentarjev še vedno odmeva raziskava fundacije The Welcomme Trust iz konca letošnjega aprila. Po rezultatih te študije z naslovom »Costs and business models in scientific research publishing« naj bi založništvo znanstvenih revij bilo gospodarno tudi v modelu tako imenovanega Odprtega dostopa (Open access), kjer avtorji plačujejo za objavo svojih člankov. In pri tem naj bi bilo tako izdajanje tudi do 30% cenejše od sedanjega, še vedno prevladujočega naročniško temeljenega znanstvenega založništva. Komercialni založniki seveda izražajo tej študiji močne pomisleke, tudi s poskusi diskreditacije, ko odprtemu dostopu odrekajo nepristranost ocenjevanja z vrstniki (t.i. peer review).

Kogar zanima "bloganje" (ali bomo lahko tako slovenili angleški "blogging" ???) mu priporočam, da si prebere virtualni intervju objavljen v Online Journalism Review z naslovom "Scholars Discover Weblogs Pass Test as Mode of Communication". Kaže, da se odpira vse več resnih akademskih razprav o tem tipu spletne komunikacije in da se utemeljuje celo "veda" blogologije.

Vzpodbudna za zagovornike odprtega dostopa (Open Access) je nedavna študija hiše Thomson ISI, ki je z analizo dejavnikov vpliva (Impact Factor) na 191 revijah odprtega dostopa med 8,700 revijami iz celotnega nabora Web of Science pokazala, da ni bistvene razlike v odmevnosti med članki ene ali druge oblike znanstvenega objavljana. To bo najbrž odvzelo dober del pomislekov in strahu tistim, ki so doslej kolebali, ali ne bo njihovo znanstveno delo z objavljanjem v elektronskih revijah iz nabora odprtega dostopa morda deležno manjše pozornosti in obravnave.

V naslednjem tednu, natančneje 20. aprila 2004, bo z zaključnim seminarjem v Ljubljani sklenil krog projekt SciX, ki ga je za 24 mesecev financirala EU, koordinirala pa ga je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v partnerstvu še z: Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-podjetniško firmo Indra (Španija), Technical University of Vienna (Avstrija) in University of Salford (UK). Neumorni prof. dr. Ž. Turk je poleg vodenja projekta zagotovil tudi promocijo Odprtega dostopa (Open Access) v slovenskem prostoru in pripravil nastavke za njegovo nadaljnjo uveljavitev. Na lanski delavnici so se predstavili vsi pomembnejši zagovorniki in izvajalci te iniciative v slovenskem prostoru (več o tedanjem srečanju lahko preberete v SciX Novicah).


On 20th April 2004, the project SciX, a 24 month project with an EU funding, co-ordinated by the FGG Institute at University of Ljubljana (Slovenia) and with partners including Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-business company Indra (Spain), Technical University of Vienna (Austria), and University of Salford (UK), will conclude with the Final Review. Prof. Dr. Ž. Turk succeeded not only to manage the project but also to strongly promote the Open Access idea in Slovenia and hopefully launch its’ stronger startup. At last year’s SciX workshop all Slovenian OA stakeholders presented their activities (more on that in SciX Newsletters)

Morda že v nekaj mesecih lahko pričakujemo v iskalcu Google novo, dodano možnost iskanja predvsem znanstvenih vsebin. Google se je namreč povezal z znano univerzo MIT in še s 16 univerzami po svetu, da bi pripravili učinkovit iskalni algoritem, ki bo predvidoma vključen v t. i. dodatni nabor iskalca (advanced-search page) . Ob kopičenju najrazličnejših podatkov na Googlu je namreč vse težje najti tiste, ki so pomembni za znanstveno sfero. Načrtujejo, da bi z novim pristopom preiskovali predvsem t. i. superarhive, ki jih v vse večjem številu ustanavljajo univerzitetne hiše. Ne nazadnje se je ta trend uveljavil tudi zaradi gibanja Odprtega dostopa in ker je že pred časom MIT razvil in ponudil v brezplačno uporabo programsko opremo za vzpostavljanje takih superarhivov. Ta t. i. DSpace je prevzelo danes že 125 univerz po svetu; manjkalo pa je doslej iskalno orodje za brskanje po arhiviranih kopijah raziskovalnih člankov, po osnutkih objav in podatkovnih bazah raziskovalnega opusa in po tehničnih poročilih ter drugih dragocenih materialih univerzitetnih sodelavcev.

Razprave okrog odpovedi in krčenj konzorcijskih pogodb z založbo Elsevier (na rešetu so tudi nekatere druge založbe) na najodličnejših ameriških univerzah: U. California, Cornell, MIT…, ne pojenjajo. Komentarji so različni, od odobravanja, previdne skepse, do iskanja alternativnih rešitev. Mislim, da bi bil čas, da se tudi pri nas v akademskih krogih prične razprava, kako naprej v tem vprašanju. Ko se zalotim pri primerjalnem vprašanju, kako lahko raziskovalci v hišah s kalibrom omenjenih univerz shajajo brez Elsevierjevih revij in kaj ovira nas, da jim morda v uporu ne bi sledili, sem presenečen nad našo neodločnostjo. Ali smo res toliko bolj odvisni od revijalike »izkoriščevalskih« komercialnih velezaložnikov? Ali nimamo razvitih alternativnih pristopov in mrež, ki bi zapolnile izpad (morda z urejenim sistemom medknjižnične izposoje)? In v kolikšni meri se lahko naslonimo na vse močnejšo infrastrukturo založnikov iz kroga t. i. odprtega dostopa (Open access)? In koliko pravzaprav sami prispevamo k razraščanju tega zelo obetavnega modela? Z včlanjevanjem vanj, z objavljanjem v revijah tega kroga! In končno, v tem konceptu so na voljo tudi druge rešitve, ki omogočajo kvalitetno izmenjavo znanja: arhivi avtorskih prispevkov, institucionalni arhivi t. i. postprintov iz klasičnih revij ipd. Čemu smo torej občepeli kot nemočne kokoške?

Ta trenutek zainteresirani za »odrti dostop« z zanimanjem spremljamo delo komisije britanskega parlamenta, ki skuša ugotoviti učinkovitost sedanjega modela financiranja znanstvenega revialnega tiska v Veliki Britaniji. Razumljiva je polarizacija treh akterjev: velikih založnikov, majhnih založnikov in založnikov tako imenovanega »open accessa«. Čeprav so seveda interesi deloma različni tudi med prvima dvema skupinama, obe odrekata trajnostno prihodnost tretjemu ponudniku torej revijam odprtega dostopa. Med majhnimi založniki so posebno ogrožene založbe profesionalnih in znanstvenih društev in združenj, ki del ostanka iz založniške dejavnosti uporabljajo za podporo svoje kongresne aktivnosti, podporo raziskovalne dejavnosti, zagotavljanje zmerne društvene članarine in podporo izobraževanja znanstvenega podmladka. Sicer si je pa mogoče originalni zapis zaslišanja prebrati na parlamentarnih spletnih straneh 1 in 2

Založniki odprtega dostopa seveda zavračajo napovedi netrajnostne prihodnosti svojega modela.

Na sceni indeksiranja znanstvene periodike in znanstvenih bibliografskih servisov se obeta zanimiv spopad med monopolnim Thomson ISI in mega zalozbo Elsevier, ki zeli svoje ogromne profite iz zaloznistva vloziti v nov posel. Ali se bodo opekli...? Bomo videli.
Vec o tem na strani
Na spletu je tudi ze pripravljena spletna stran novega servisa

Tega še nisem povedal; moja hči Nada, ki trenutno živi v San Franciscu je navdušena amaterska fotografinja. Nekaj njenih slik lahko najdete na spletu The Magic of Light

Nedavno objavljena studija nemskega zveznega solskega ministrstva "Bachelor und Master in Deutschland" ugotavlja, da na novih reformiranih studijskih programih nemski studenti hitreje koncujejo studij in visoke sole so konkurencnejse tudi v mednarodnih povezavah. Kogar studija podrobneje zanima jo najde na spletu.

Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.

Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.

Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.

Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.

V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.

Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.

Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.

V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.