Nerad uporabljam ta blog za obravnavo pol(iti)(emi)čnih tem, vendar včerajšnje Omizje mi je dvignilo temperaturo do ravni, ko moram povedati svoje mnenje. Upam, da sodelavci Univerze v Ljubljani ne bomo občepeli kot polite kokoši v poplavi diskvalifikacij (o nekvaliteti UL oz. njenih članic in ob banaliziranju očitnih mednarodnih uspehov te šole), ob pavšaliziranju ukrepov (predpostavka, da je model privatne šole predestiniran za oblikovanje elit), ob obilju ciničnega posmeha (»…saj nam UL s svojimi ukrepi pomaga pri našem uveljavljanju…«) in ob nespretnem argumentiranju polresnic (o možnostih realizacije javno zasebnega partnerstva v tem trenutku v našem prostoru). Ključni ton oddaje sem najbrž ustrezno začutil: trenutno reformiranje visokošolske scene naj bi nam skozi privatne šole zagotovilo nacionalno elito (ki nas bo najbrž znova popeljala v svetlo bodočnost). Če bi skušal videti razpravljavce (ves čas bom govoril le o moškem delu vabljenih gostov) kot model nacionalne elite, bi se mi ob upoštevanju položajev, ki jih zasedajo in vehemenci njihovega nastopanja, že zlomila prva iluzija. Ob tako avtoritarni in nespoštljivi obravnavi edine dame v njihovi sredi mi je seveda hudo za perspektivo načrtovane slovenske elite.
Najbrž je odveč razpravljavce spomniti na globlji pomen besede »Universitas«, ki je v večini definicij razumljena kot skupnost učiteljev in učencev. Da odličnost šole pomeni odličnost učiteljev in učencev in da se skozi odličnost slednjih izpriča odličnost prvih, je gotovo uporaben kriterij za presojo kvalitete. Najbrž veliko boljši kot način »fenotipske« presoje: »… kdo je dober učitelj se takoj vidi, se takoj ve…« . Blagor njim, ki mislijo, da obvladajo tak poenostavljen način presoje za tako občutljivo kategorijo kvalitete.
Sprašujem se tudi, kako so sprejeli včerajšnjo predstavitev svoje šole kot »monopolnega mastodonta« študenti UL. Seveda me mika, da bi razpredal še o usodi koncepta oblikovanja peščice majhnih visokošolskih ustanov za peščico »prihodnje elite«, medtem ko vso ostalo ukaželjno populacijo pustimo, da odide na evropske in druge tuje univerze ali pa da se sprijaznijo z zatočiščem na hirajočih preostalih domačih javnih visokih šolah, ki bodo ostale na pogorišču privatizacijske reforme. Ali pa tole: kaj je bolje za avtonomnost šole in učitelja, da je privezan na »državne jasli« (seveda v demokratični družbi!) ali pa da je izpostavljen kapitalskim interesom svojega zasebnega partnerja?
In da ne bom predlog, ker računam, da se bodo oglasili na to temo še drugi z boljšimi argumenti in boljšimi podatki, naj izpostavim samo še en podatek. Ko je nemška vlada pred časom sklenila zagotoviti razvoj peščice elitnih visokih šol, sta ji bili v cilju dve izhodišči: izbrala je predvsem med javnimi univerzitetnimi ustanovami in storila je to PREDVSEM s krepko dodatno injekcijo proračunskih sredstev. Zaman iščem podobnosti v pristopu!