Še Sredozemska univerza

Običajno svojega bloga ne zlorabljam za komentiranje dnevnih notranjepolitičnih novic. Vendar ko sem danes prebiral v Delu zapis o obisku vlade v Slovenski Istri in na Krasu se mi je oko ustavilo na članku o načrtih za Sredozemsko univerzo. Vznejevoljilo me je, ko sem bral, da gre pri uresničitvi tega načrta za »eno prednostnih nalog Slovenije med predsedovanjem Evropski uniji«. In čeprav najdem v novinarjevem citatu ministrovih besed zagotovilo, da »ne gre za konkurenco našim univerzam«, me to ne pomiri. Spomnim se namreč v tem istem dnevniku na nedavno pisanje prorektorja ljubljanske Univerze prof. dr. Petra Mačka v rubriki Beseda strokovnjaka (Delo, ponedeljek 19. marca 2007, str. 12), ki je z enostavno analizo razmerja študentov in učiteljev na slovenskih univerzah kritično a še kako objektivno opozoril na eno ključnih težav slovenskega visokega šolstva. Ko namreč ta razmerja presodimo skozi primerjavo z uglednimi evropskimi univerzami postane lahko tudi manj poučenemu jasno, kakšna je lahko pričakovana kvaliteta učnega procesa in kakšne delovne pogoje imajo študenti in učitelji na naših visokih šolah. In misel takoj pohiti dalje, do načrtov o desetih slovenskih univerzah, preko načrtov o ustanovitvi ljubljanske Politehnike do kroničnih prostorskih težav na nekaterih članicah UL in do zadreg pri uveljavljanju bolonjske prenove, kjer kot vse kaže močno kasnimo. Pri tem mi pa v ušesih odzvanjajo opozorila, ki jih dnevno poslušamo na članicah UL kako bodo poslej javna sredstva za izvajanje prenovljenih (!!!) programov manjša. Ko berete te vrstice najbrž zmajujete z glavo: sam zmajujem z glavo še zaradi nečesa drugega. Namreč zaradi žalosti, ko pomislim, da je večina načrtovalcev sedanje visokošolske politike iz vrst t. i. alumnov ljubljanske Univerze. Kdor pozna to v tujini spoštovano prakso in idejo zavezanosti diplomantov visoke šole svoji ustanovi, bo težko razumel odsotnost te naklonjenosti v našem prostoru. Najbrž smo krivi učitelji, ker ne uspemo v študentih prebuditi čustva pripadnosti svoji šoli. In takoj nato se lahko tudi vsak od nas vpraša kako smo pravzaprav lahko sami pripadni svoji ustanovi, kjer zaman pričakujemo izpolnitev svojega ključnega poslanstva, namreč zagotavljanja kvalitete poučevanja. Pa SMO pripadni in zato smo žalostni: ker bi želeli udejanjenje napredka, ki ga je obetala »Bologna«, ker bi želeli pridobiti mesto v družbi najboljših evropskih ustanov in predvsem ker bi želeli, da tisti, ki jih izobražujemo najdejo mesto med najboljšimi v svoji generaciji Evropejcev. Tako pa sem torej le žalosten pa kljub temu želim prihajajoči Sredozemski univerzi, da ji bodo botri zagotovili ugodnejše razmerje učitelj:študent.