Iracundiam qui vincit, hostem superat maximum.
(Kdor obvlada jezo, premaga največjega sovražnika.)
Iro pauperior.
(Siromašnejši kot Iro. "Iro": znan kot berač na Odisejevem dvoru.)
Is dives vocatur, qui sua sorte contentus est.
(Za bogataša velja, kdor je zadovoljen s svojo usodo.)
Ita diis placuit.
(Tako so hoteli bogovi.)
Pozdravljen, Franc
OdgovoriIzbrišiSem se kar sama povabila na tvoj blog. Z namenom, da pojasnim svoje "tikanje" na blogovju. Velja namreč nek vsesplošni tihi dogovor, (no, morda je to tudi celo kje zapisano) da se na blogih vsi tikamo. Vikanje namreč daje nek preformalen vtis, ki ne paše v ta čas, pravijo. :(
To, kar želim v zvezi s tem pojasniti s svojega stališča, (da ne bi bilo kakega nesporazuma), je to, da moje tikanje nikakor ne pomeni nespoštovanja ali manj spoštovanja - do kogarkoli. Ne glede na nekogaršnji bodisi status, titulo ali mnenje, ki ga zagovarja. Osebno spoštujem prav vse in vsakogar. Je pa res, da je moja vloga na blogih odraz moje narave, ki je včasih hudomušna in/ali sporočilna na nagajivi način, kar pa lahko marsikoga zmoti. Ker pa dobro poznam svoj namen, ki ni nikoli zlonameren, bom še naprej ostala taka kot sem. Iskrena in nagajiva.
Bom pa zelo vesela, če oz. ko se spet kdaj srečava na kakšnem blogu, da me tikaš tudi ti. Na človeka gledam ne tolikanj kot na telesno bitje, pač pa bolj kot na duhovno in v tej sferi tudi vsakogar doživljam, brez izjem in brez telesno-materialnih razlik. Upam, da vsaj približno razumeš kaj sem želela povedati? :)
No, pa še nekaj bi te rada povprašala. Včeraj si na Maatjazhevem blogu, med drugim, zapisal tole misel:
"Quisquis magna dedit, voluit sibi magna remitti." (Kdor veliko da, pričakuje tudi veliko povračilo.)
Zanima me tvoje mnenje o dajanju in pričakovanju. Ali ni tako, da, če človek nekaj zares od srca - torej z ljubeznijo da, da potem ne občuti nikakršnega pričakovanja povračila. Če pa da iz naslova preračunljivosti, potem pa, seveda (temu primerno) tudi pričakuje nekaj v vzvrat?
Bom vesela tvojega odgovora.
Želim ti lep dan, do naslednjega "slišanja."
Lp, Nagajivka
Odgovor na ta komentar, zlasti še razprava na temo vsebine latinskega pregovora bi najbrž v svoji nujni filozofski razsežnosti večino bralcev dolgočasila. V blogroli tega bloga je mogoče najti link do osebnega spleta, tam je najti tudi moj gmail naslov in lahko razpravo nadaljujeva tam. lp.
OdgovoriIzbrišiAd proverbium quartum Ita diis placuit. Tako je bilo bogovom pogodu, povšeči, morda tudi ustreženo; tovrstno ravnanje, govor ali misel je/so bogovom v zadovoljstvo.
OdgovoriIzbriši@ micro3: se strinjam, vaš prevod je bolj neposreden in na ta način pravilnejši. Moja razlaga je v nekem prenesenem smislu; ker so bogovi "uravnavali" svet in človeka je pravzaprav vsako njegovo dejanje odraz volje bogov...
OdgovoriIzbriši