Knowledge Exchange

Kot je mogoče razbrati iz obvestila fundacije SURF načrtujejo štiri evropske organizacije sodelovanje z imenom The Knowledge Exchange:
• JISC (Joint Information Systems Committee), UK
• SURF (SURF Foundation), Nizozemska
• DEF (Denmark's Electronic Research Library), Danska in
• DFG (Deutsche Forschungsgemeinschaft), ZR Nemčija.

Mrežo bo koordinirala osrednja pisarna Knowledge Exchange Office, ki bo prva tri leta locirana v Copenhagenu na danski DEFF. Začetek delovanja je predividen za poletje leta 2005. Več o delovanju lahko preberemo na strani DEF .

Iz ciljev pobude, kjer pravijo, da je The Knowledge Exchange (KE) vznemirljivo in izzivalno sodelovanje ključnih nacionalnih agencij, ki so zadolžene za "razvoj infrastrukture and storitev v podporo IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije) v terciarnem izobraževanju in raziskovanju" se takoj porodi misel, kako bi bilo koristno, ko bi podobno strokovno telo imeli tudi v našem prostoru. Agencija, ki bi povezala vse (zdaj razdrobljene in neučinkovite) kapacitete na slovenskih univerzah, v administracijah vladnih resorjev in v študentskih organizacijah, bi vsekakor bila zelo dobrodošla. Če se trenutno državna administracija trudi, da bi del sredstev nekdanjih študentskih servisov preusmerila v štipendiranje, bi bilo vsaj tako koristno, ko bi droben tok tega denarja porabili tudi za vzpostavitev nacionalne agencije tega tipa.

Harnad se je znova razjezil

Guru Odprtega dostopa (OA) prof. Harnad se je znova razjezil. Znano je, da v Veliki Britaniji na štiri leta ocenjujejo kvaliteto visokošolskih ustanov s pomočjo zelo široko zastavljene (in drage!?) nacionalne ocene njihovega preteklega dela. Gre za prakso t. i. Research Assessment Exercise - RAE. V najnovejši številki THES revije poročajo o pozivu nekaterih starejših uglednih predstavnikov akademske sfere, da naj v naslednji RAE leta 2008 univerze zmanjšajo težo pri priznavanje odličnosti na temelju objav v najuglednejših znanstvenih revijah, kot so npr. Nature in Science, ker naj bi to šlo na škodo drugih načinov presoje raziskovalne kvalitete kot so patentne objave in konferenčni prispevki. Vendar je Harnadova zavrnitev takega razmisleka zelo odločna in tehtna. Na eno strani opozarja, da je prestiž določenih revij visoko koreliran s selektivnostjo revij in s standardi presoje kvalitete z raziskovalnimi vrstniki (peer-review), torej s kvaliteto objave in neredko tudi s citacijskim vplivom. Svari, da če zavržejo to, ne bodo imeli nadomestnega merila. Na drugi strani pa bi rešitev, ko bi celotno presojo znanstvenega opusa prepustili v ponovljeno presojo z vrstniki, tokrat v vlogi posamaznih članov RAE komisij, pomenila obsežno a nepotrebno delo. Harnad predlaga, da če je že v razpravi opustitev dosedanje prakse, potem je to priložnost, da bi npr. pričeli neporedno meriti citacijsko pogostost, npr. z orodji, kot jih ponuja CiteBase Search.

Harnadovo reakcijo je mogoče razumeti tudi v luči njegovega dosedanjega obsežnega zavzemanja za OA, ko so mu nasprotniki v zgodnjem obdobju promoviranja te oblike razširjanja znanstvenih informacij očitali, da bo ta koncept oslabil avtoriteto mehanizem ocenjevanja z vrstniki. Harnad je že takrat odločno zavračal take napovedi in je ves čas svoje kampanje vedno tudi zagovor OA nujno povezoval z zagovorom "peer review" ocene.

K trenutni dilemi se je oglasil tudi prof. Suber, ki vidi v novi RAE politiki morda dodatno priložnost za uveljavitev OA, saj bi morda novi standardi vzpodbudili objavljanje v revijah OA, ki še nimajo primerljivih dejavnikov vpliva (IF), kot ga dosegajo tradicionalne revije in večjo težo bi pridobilo tudi samoarhiviranje, ki po poti obširnejše možnosti citiranja v značilni meri povečuje vpliv med znanstvenimi vrstniki.

Še enkrat o NIH in OA

NIH objavlja izčrpno promocijsko prezentacijo o svoji pobudi arhiviranja raziskovalnih objav, ki jih financirajo, v arhivu PubMed Central - o tem se pisal tudi že 28. aprila letos "Uradno"....

Informacijska pismenost

Premostitev "digitalnega razkoraka" (angl.: digital divide) zagotavljamo med drugim z osvojitvijo "informacijske pismenosti" (I-p) (angl.: information competence, information literacy). Zares toplo lahko zato priporočim obisk spleta na švicarski KUB Freiburg, kjer si velja ogledati projekt Biblio, zlasti pa svetujem skok na spletno stran knjižnice na nemški Univerzi Konstanz, na splet Informationskompetenz, kjer ob obilju dragocenih informacij o I-p najdemo vzorce učnih modulov za posredovanje vedenj o I-p v različnih disciplinarnih okoljih, prav tako pa se seznanimo z univerzitetnim portalom za e-učenje ILIAS. Izjemno!

"Kvazi" odprti dostop

Po današnjem Suberjevem blogu povzemam vest, da so pri Bepress (Berkeley Electronic Press) ponudili novo obliko odprtega dostopa, t. i. kvazi odprti dostop (“quasi-open” access). Ta temelji na možnosti, da bralec, ki želi prebrati članek v reviji tega založnika, preden dobi možnost dostopa do polnega teksta, izpolni poseben vprašalnik. Ob naslonitvi na podatke iz vprašalnika lahko nato založba seznani knjižnico o interesu bralca in predlaga knjižnici naročilo revije. Postopek bo pravzaprav dobrodošel za knjižničarje, ki pogosto nimajo najboljšega pregleda, kolikšen je obseg interesa za določene revije.

Presenečen pa sem bil, kako novi Slovenski pravopis sloveni besedo "kvazi". Namenja ji namreč slabšalen pomen "laži-"; npr. SP pojasnjuje zvezo "kvazistrokovnjak" z besedo "lažistrokovnjak". Sam bi v našem primeru raje govoril o "navideznem" odprtem dostopu?

Učni materiali odprtega dostopa

Potem ko je iniciativa na MITju, njihov OpenCoursware projekt, še vedno eden najimenitnejših vzorcev novega pristopa v virtualizacijo učnega procesa s pomočjo učnih materialov, ki so na voljo v odprtem dostopu (OA), se krog zagovornikov in razširjevalcev novega "gibanja" širi. Kar brez zadrege priznavajo inspiracijo dobljeno pri MITju v podobnem projektu predstavljenem nedavno na Univerzi Tufts (UT), še na eni od uglednih ameriških visokošolskih ustanov v državi Massachusetts. Govorim o projektu Tufts OpenCourseWare, ki že ponuja nekatere zanimive učne vsebine na področjih humane, dentalne in veterinarske medicine ter prehranskih ved. Zaradi lastne profesionalne usmeritve sem se z zanimanjem ustavil na mikrobioloških spletnih vsebinah njihove medicinske šole in našel kopico dobrodošlih pobud za lastne korake v tej smeri.

Ob tej priliki velja opozoriti tudi na zelo kvalitetno delo knjižnične in informacijske službe na UT, kjer je eden od odmevnih projektov tudi njihova TUSK baza (the Tufts University Sciences Knowledgebase).

No, učni material OA je danes mogoče najti še na nekaterih drugih šolah; do njih nam pomaga spletni iskalec OCWFinder.

Odličnost univerz

Spomnili se bomo leta 2003, ko so raziskovalci na univerzi Shanghai Jiao Tong prvič objavili indikatorje odličnosti svetovnih univerz. Takrat se je tudi ljubljanska Univerza znašla na listi 500-tih najuglednejših univerz na 485. mestu. Žal sta naše veselje oz. ponos bila kratkotrajna, saj nas na listi naslednje leto že ni več. In čeprav se s kriteriji presoje in z doseženim rezultatom morda nismo strinjali, najbrž nihče ni zlahka z roko zamahnil, saj je bilo v svetu in tudi pri nas veliko sklicevanja na to razvrstitev.

V zadnji številki revije The Scientist pa se je pojavil nov in zanimiv poskus nekoliko drugačnega vrednotenja univerz in sicer na podlagi kvalitete njihove prisotnosti na medmrežju. Kot vsa »webometrika« se bo seveda tudi ta način presoje šele moral uveljaviti; najbrž bo tudi moral doživeti še marsikatero prilagoditev. Prisotnost na spletu je seveda zelo specifična oblika pojavnosti univerz, vendar izbrani kriteriji sedanjega ocenjevanja so tudi signal univerzam, na kaj naj bi posebej pazile na svojih spletih, zlasti če želijo tudi po tej poti zapustiti zaznavno sled. Avtorji študije iz univerze v Madridu so povedali po katerih kazalcih so ocenjevali visoke šole: po obsegu prisotnosti na spletu, merjenem z številom objavljenih spletnih strani, po vidnosti glede na število povezav na spletih drugih spletnih domen in po številu t. i. »bogatih« strani kot so vsebine namenjene trajnejši rabi, npr. strani v formatih Adobe Acrobat – pdf, PostScript – ps, MS Word – doc, MS PowerPoint – ppt in MS Excel – xls. Napotek je torej jasen: poslej bo potrebno na univerzah prisotnost na spletu načrtovati tudi ob upoštevanju morebitne presoje na osnovi rezultatov spletnih iskalnih orodij.

Na spletni strani »World Universities' ranking on the Web« so Aguillo in sod. objavili rezultate uvrstitve 2000 svetovnih univerz in Univerza v Ljubljani se je uvrstila na ugodno 332. mesto (med evropskimi je na 123. mestu), Univerza v Mariboru pa je na 733. mestu. Zanimivo je, da so uvrstitve na prvih mestih po obeh metodah merjenja, šanghajskem in madridskem, zadovoljivo primerljive: Harvard je prvi oz. peti, Stanford drugi oz. tretji, Berkeley četrti oz. drugi, MIT peti oz. prvi in podobno. Na obeh listah so seveda v prevladi ameriške univerze, posebno izrazito je to v madridski študiji kjer je med prvimi sto univerzami kar 72 ameriških (prvih 25 je njihovih) in 6 kanadskih, prva evropska je ETH Zuerich na 26. mestu in Švica ima v tej družbi še eno - ETH Lausanne, nato pa je v stotici še 7 britanskih, štiri švedske in zgolj po ena finska, nemška in avstrijska univerza! Naslednja ugotovitev je, da so po webometrični primerjavi tehnološko usmerjene univerze v rahli prednosti.

Katalogi e-knjig

Med novičkami v zadnji številki elektronskega biltena FreePint je zlasti koristna tista Sama Vaknina (zanimivo, mož je med drugim do nedavna bil tudi ekonomski svetovalec makedonske vlade...) o zbirkah elektronskih povezav do številnih katalogov in baz, kjer se med drugim lahko oskrbimo z elektronskimi knjigami, bodisi takimi, kjer zapadle avtorske pravice že omogočajo njihov prost dostop ali pa so to knjige, ki jim je odprti dostop sicer dovoljen. Preberite si prispevek. Sicer pa je koristno redno spremljanje FreePint časnika, ki se pravzaprav predstavlja kot "globalna mreža 73.644 raziskovalcev v informatiki" in novičke vam, če se nanje naročite, pošiljajo dnevno v elektronski pošti.

WWW virtualne knjižnice

Avtorji švicarskega Infobrokerjevega bloga Recherchen-blog so nas v ponedeljkovem pisanju opozorili na sicer klasičen pa še vedno dragocen internetni informacijski vir, namreč na WWW virtualne knjižnice (WWW-VL). Pripravili so zanimiv nabor anotacij nekaterih zanimivejših katalogov:

• e-revije, povezave do elektronskih časnikov na najrazličnejših področjih;
• elektronske reference - akademsko citiranje in standardizacija internetnih virov;
• vrednotenje informacijskih virov;
• splošni viri (enciklopedije, slovarji...);
• oblikovanje informacij in informacijsko upravljanje;
• informacijska pismenost;
• kvaliteta virtualnih informacij;
• mreža upravljanja z informacijskimi viri - KMNetwork;
• knjižnični viri v humanistiki in družboslovju za potrebe visokošolskega raziskovanja in izobraževanja.
  

Nujni klic - pobuda

Brskanje po blogih povezanih z nedavnimi tragičnimi dogodki v Londonu me je pripeljalo tudi do strani britanske nacionalne zdravstvene službe NHS in do zanimive in zares koristne pobude, ki bi jo veljalo uveljaviti tudi pri nas. Nasvet je na kratko tak: danes, ko ima vsakdo pri sebi mobilni telefon, bi bilo koristno v njegov telefonski imenik vnesti kratico ICE in telefonsko številko osebe (ali številke oseb), ki bi jo(jih) reševalci lahko poklicali in ki bi jim o ponesrečencu lahko posredovala koristne podatke. Najbrž bi bilo najbolje, da tudi pri nas ostanemo kar pri angleški kratici ICE (od "In Case of Emergency"), saj nam to potem lahko pomaga tudi v tujini! Vprašanje je, kdo bi pri nas lahko najhitreje uveljavil to pobudo: povprašal bom pri AMZS ali imajo oni kakšno idejo.

Novo pri Thomson ISI: Current Web Contents®

Če povzamem po blogu eprintblog so pri Thompson ISI pripravili novo informacijsko storitev Current Web Contents - CWC. Omogoča povezave do depozitnih arhivov odprtega dostopa (repozitorijev), ki izpolnjujejo kriterije kvalitete: uglednost, natančnost, razširjenost, oblika in upravljanje, uporabnost, področje, vrsta uporabnikov in kvaliteta pisanja. Nekaj primerov najdete v izboru urednika. Žal je storitev, kljub temu da ponuja odprtodostopne vsebine, plačljiva! Naročniki Current Contents Connect® bodo lahko uporabljali tudi novo storitev CWC.

Odmevi na sklep RCUK

Seveda je bilo mogoče pričakovati različne odzive na nedavni sklep britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) o njihovem najnovejšem koraku pri uveljavitvi odprtega dostopa v britanskem javno financiranem raziskovanju, o čemer pišem že v svojem blogovskem prispevku "Odprti dostop še bližji" dne 28. junija 2005. Sicer pa je v zadnjih dneh o tem mogoče najti kar več prispevkov v Suberjevem blogu.

Posebno me je pritegnil odziv, ko se je pravzaprav pričakovano oglasil tudi Graham Taylor, direktor združenja Publishers Association, v Guardianovem prispevku, kar je nato izzvalo prof. Harnada k temeljiti analizi in kritiki Taylorjevega zavračanja RCUK ukrepa. Oboje je vredno branja, ne nazadnje zaradi učinkovite Harnadove demonstracije vzpostavljanja sodobne polemične razprave, podprte z možnostmi, ki jih dovoljuje IKT okolje.

In še nekaj za povrh; Harnadova kritika je tudi prvi sestavek v novem blogu na sceni Odprtega dostopa, ki ga bo urejal sam Harnad in ima obetavno ime: "Open Access Archivangelism" s pomenljivim podnaslovom "Maximizing Research Impact by Maximizing Research Access". Nedvomno nam ne bo dolgčas!

Kaj je eContentplus program?

V Uradnem listu Evropske unije je objavljen Sklep Evropskega parlamenta in Sveta št. 456/2005/ES z dne 9. marca 2005 o vzpostavitvi večletnega programa Skupnosti za boljšo dostopnost, uporabnost in izkoriščenost digitalnih vsebin v Evropi. Več o tem najdete na portalu eContentplus - slovenjeno kot eVsebineplus programa.

Ciljna uporabniška področja so informacije javnega sektorja, prostorski podatki, učne in kulturne, pa tudi znanstvene in akademske digitalne vsebine. Štiriletni program (2005–08) naj bi imel proračun 149 milijonov € za podporo organizacije izboljšanja dostopnosti in uporabnosti digitalnega materiala v večjezičnem okolju.

Odprti dostop na Finskem

Finsko v našem prostoru pogosto in upravičeno omenjamo, ko želimo poudariti učinkovito urejenost nacionalne znanosti. Del tega so nedvomno tudi uveljavljene oblike informacijske podpore raziskovalnega in visokošolskega procesa. Zanimiv pogled v to, kako na Finskem uveljavljajo Odprti dostop nam predstavlja povzetek konferenčnega nastopa S. Karjalainena, direktorja oddelka za znanost na finskem izobraževalnem ministrstvu na nedavni mednarodni konferenci »O strategijah in politiki Oprtega dostopa do znanstvenih informacij«, ki je bila v Pekingu med 22. in 24. junijem letos.

Naj ozadje finske znanosti osvetlijo nekateri podatki: v znanosti je zaposlenih okoli 73.000 ljudi; skupni strošek je 5 milijard €, od česar pokriva podjetniški sektor 70%; v letu 2004 je to pomenilo 3,5% GDP; delež celotnega raziskovalnega vložka Finske med državami OECD je 0,7%, v publikacijah pa 1%; imajo 20 univerz in 29 politehnik ter 19 sektorskih raziskovalnih inštitutov; letno zaključi šolanje 1400 doktorandov.

Predvidevajo, da je približno 15% letne finske akademske raziskovalne produkcije prosto dostopne na internetu. Za to so na voljo štirje arhivi Odprtega dostopa: VTT register objav; arhiv elektronskih disertacij na Tehnološki Univerzi v Helsinkih in še dva arhiva elektronskih publikacij na Univerzah Oulu in Joensuu.

Finska ima okoli 70 recenziranih revij in od teh je devet bolj ali manj dostopnih na internetu. Finska Elektronska Knjižnica (FinELib) je v letih 2004–2005 s pomočjo članstva v BioMed Central zagotovila objavljanje v revijah tega založnika brezplačno za ves finski javni sektor (univerze, politehnike in raziskovalne inštitute).

Na Finskem deluje od leta 2003 neformalno telo »The FinnOA working group«, ki promovira Odprti dostop do znanstvenih in učnih vsebin; v njem so predstavniki raziskovalcev, znanstvenih založnikov in knjižnic. Ta iniciativa je tudi pozvala vlado, da sprejme priporočila in izhodišča za uveljavitev Odprtega dostopa. In res je septembra 2004 Ministrstvo za izobraževanje in znanost imenovalo za to nalogo Odbor, sestavljen iz predstavnikov finančnih teles, univerz, politehnik, znanstvenih društev in knjižnic, ki bi naj svoja priporočila naslovil agencijam raziskovalnega financiranja, ustanovam izvajalkam raziskovanja in znanstvenim založnikom.

Priporočila Odbora zadevajo celotno znanstveno publicistiko finskih avtorjev, torej objave v finskih medijih in v tujini, za katere avtorji ne morejo pričakovati plačila. Priporočila ne zajamejo visokošolskih učbenikov in popularnega znanstvenega tiska. Namen priporočil ni spremeniti uveljavljenih standardov vrednotenja znanstvenega publiciranja, ampak naj bi olajšala dostop, razširjanje, vidnost, uporabnost in koristnost publikacij.

V idealni obliki naj bi Odprti dostop znanstvenih izsledkov bil zagotovljen vsakomur:
- preko interneta s prijaznimi orodji pregledovanja, brezplačno in brez omejitev;
- v fomatu polnega teksta;
- takoj po publiciranju in trajno;
- brez zadržkov pri nadaljnji rabi in
- seveda tako, da ni kršena pravica avtentičnega posredovanja in priznavanja avtorstva.

Večina znanstvene produkcije bo tudi v prihodnjih letih objavljene v tradicionalnih naročniških revijah in v plačljivih zbornikih. Da bi se pa povečalo in izboljšalo razširjanje znanstvenih vsebin Odbor priporoča:
- da visokošolske ustanove in raziskovalni inštituti posamično ali povezano oblikujejo elektronske arhive odprtega dostopa, kjer lahko raziskovalci odložijo kopije svojih objav za prost dostop na spletu,
- da raziskovalce spodbujajo k vlaganju kopij svojih del v teh arhivih, da se ti ustrezno uveljavijo.
Agencije, ki financirajo raziskave naj:
- priznajo avtorjem kot strošek raziskave, kadar morajo raziskovalci objavo raziskave v revijah Odprtega dostopa plačati,
- finančno podprejo znanstvene založnike in objave s ciljem, da jih vzpodbudijo k zagotavljanju Odprtega dostopa.

Raziskovalne ustanove naj:
- svoje znanstvene objave, ki jih objavljajo v serijskih publikacijah odložijo tudi v arhive odprtega dostopa,
- priporočijo svojim raziskovalcem, da objavljajo v revijah Odprtega dostopa, kadar so take na njihovih področjih dela na voljo in so primerljive tradicionalnim naročniškim revijam.

Revije in znanstvena društva naj:
- omogočijo za članke objavljene v svojih serijskih publikacijah čim hitrejše odpiranje v Odprti dostop,
- dovolijo avtorjem člankov v njihovih revijah, da lahko čimprej vložijo kopije v arhive Odprtega dostopa.

Knjižnice naj zagotovijo:
- da se pod vodstvom nacionalne knjižnice podpre internetno razširjanje metapodatkov in polnega teksta materialov, ki so deponirani v online arhivih Odprtega dostopa in da zagotovijo dolgoročno shranjevanje teh arhivksih materialov in
- da se vzpodbuja odpiranje arhivov Odprtega dostopa, ki naj bodo skladni z mednarodnimi standardi za zajemanje metapodatkov.

Ministrstvo za izobraževan naj:
- podpira Odprti dostop, zagotavlja izvajanje priporočil Odbora v sodelovanju z drugimi ministrstvi in spremlja njihovo uveljavljanje in
- naj vzpodbuja ustanove visokega šolstva k sodelovanju za promocijo Odprtega dostopa.

Ker pač lahko vedno in povsod pričakujemo, da posamezni nosilci aktivnosti nimajo dovolj iniciative za spreminjanje trenutnega stanja velja vedno znova analizirati, kako je mogoče zadevi pomagati: npr. raziskovalcem je treba prikazati, kje je njihova korist pri odlaganju v odprte arhive, založnikom odprtega dostopa je treba zagotoviti ugledno pozicijo kot jo že imajo BioMed Central ali Public Library of Science. Na tej poti je pomembna tudi mednarodna uveljavitev tehničnega okolja, kot je to npr. OAI-Protocol for Metadata Harvesting.