Še o "poučevanju v tujem jeziku"

Razprava o "poučevanju v tujem jeziku" se nadaljuje, spletni portal Metina lista je objavil "Odprto pismo Znanstvenih svetov Kemijskega inštituta in Nacionalnega inštituta za biologijo v podporo možnosti poučevanja v tujem jeziku na univerzah". Skušal sem komentirati prispevek pa mi žal oddaja komentarja (zaenkrat) ni uspela in jo zato objavljam tukaj: 

S tem delom vašega zapisa se pri najboljši volji ne morem strinjati:

»Naj ob tej priložnosti omenimo, da je ob vsakoletnem razpisu raziskovalnih projektov žal zaman porabljenih tisoče ur dela najboljših strokovnjakov zaradi formalne potrebe po slovenski verziji prijave, katere resnici na ljubo ne prebere nihče. ARRS bi zato morala zahtevo po oddajanju verzij projektov v slovenskem jeziku odpraviti.«

Kdor v svojem maternem jeziku ne zna pripraviti projektnega predloga me pač preseneča, zlasti če mu ta del naloge predstavlja posebno težaven korak. Zamisliti pa se velja, da so pogosto angleške verzije prijav pripravljene z zelo skromnim obvladovanjem tujega jezika, kar pa samo kaže da problem leži drugje: jezikovno korektno verzijo predloga v angleščini je treba zagotoviti tudi z ustreznim lektorskim posegom.

Se pa lahko strinjam z zadnjim odstavkom vašega pisanja, le zamisliti je treba, kako bomo zagotovili »slovenščini več samozavesti«, če je ne bomo uporabljali in krepili tudi v njeni strokovni dorečenosti.

Sicer pa imam v tej tematiki tudi nekatere robne razloge, s katerimi skušam zagovarjati uporabo slovenščine v akademski rabi in sem jih skušal utemeljiti v dveh zapisih na svojem blogu ( >1;  >2 ):

 

Proverbiarium 435

Senes bis pueri.
Starci so drugič otroci.

Senex psittacus negligit ferulam.
Star papagaj se ne meni za šibo.

Vetus amor non sentit rubiginem.
Stare ljubezni rja ne gane.

Kolega Kanič, hvala!

Takšne počastitve kot sem jo doživel danes pa nisem ne pričakoval in ne zaslužil. Kolega in prijatelj Janez Kanič me je v zapisu Bloger, blogar in blogerat na svojem blogu Bibliotekarska terminologija povzdignil kar v starosto slovenskih blogeratov in tviteratov. Ponavadi starejši ne slišimo radi namigovanja na našo starost, ampak v uporabljenem kontekstu mi je pa kar všeč. In čeprav, kot rečeno, si je nikakor ne zaslužim, saj je v naših mrežnih skupnostih kar nekaj tako starejših kot imenitnejših sodelavcev, mi godi :).  In zato, kolega Janez, hvala! Seveda sem se takoj lotil tega zapisa, tudi zato, da ne zamudim tedenske obveze, s katero skušam služiti bloganju.

SCHOLIX - smo radovedni!

Scholix (iz Scholarly Link Exchange) naj bi postal globalni informacijski ekosistem, ki bi povezal založnike revij, podatkovne centre in globalne ponudnike informacijskih storitev, predvsem naj bi uporabnikom olajšal iskanje povezav med znanstveno literaturo in raziskovalnimi podatki. Hvala dr. Kotarjevi za izvirno info. 

Uporablja(j)te figshare?!

Vse večkrat se raziskovalci odločajo za spletno odlaganje ne zgolj svojih pisnih raziskovalnih prispevkov, ampak tudi raziskovalnih podatkov, slik ipd. Servis figshare je namenjen prav temu, objavljanju raziskovalnih podatkov, ki so dosegljivi, sledljivi in jih je mogoče citirati. Kot primer naj služi odprtodostopna objava posterjev z letošnje konference Evolution2016. Res odlična priložnost za promoviranje raziskovalnega dela.

Proverbiarium 434

Tempora labuntur, tacitisque senescimus annis.
Čas odhaja, mi pa se tiho staramo.

Terra usus mortalium semper ancilla.
Zemlja je vedno služabnica človeških potreb.

Testis unus, testis nullus.
Ena priča ni nobena priča.  

eLife ostaja v konkurenci

Prispevek v THE skuša oceniti uspešnost biomedicinske revije eLife, ki so jo kot izziv eminentnim revijam Science, Nature, Cell... pričeli izdajati pred štirimi leti kot odprtodostopno tekmico. Konkurentk doselj sicer še ni presegla, vendar je že podatek, da so se sponzorji odločili, da nadaljujejo s podporo do leta 2022, dovolj izpoveden podatek.  

Nova odprtodostopna revija mSphere

Ameriško mikrobiološko društvo (ASM) je pričelo izdajati novo revijo, ki deluje po načelu odprtega dostopa.  mSphere je multidisciplinarna revija, ki želi z objavami temeljnih spoznanj pokrivati najširši spekter vsebin v mikrobioloških vedah.

Odprto recenziranje

Dr.  Mojca Kotar poroča z delavnice o odprtem recenziranju, ki je bila 7. junija 2016 v Göttingenu (Nemčija). Poročilo je dostopno na tej povezavi.

Proverbiarium 433

Alienis delectari malis voluptas inhumana.
Naslajati se nad nesrečo drugih je nečloveški užitek.

Alienis gloriari bonis.
Kititi se s tujim perjem.

Alienos agros irrigas tuis sitientibus.
Namakaš tuja polja, tvoja pa so žejna.

  

Želje po odprtem znanju so stare...

Gleen Moody svoj prispevek "Odprti dostop: vse človeško znanje je tukaj - torej zakaj ni vsakomur dostopno?" v reviji ars technica UK pričenja s citatom dela iz nagovora Anthonyja Panizzija, knjižničarja Britanske knjižnice, ki je leta 1836 nagovoril parlamentarni odbor:"... želim si, da bi imel siromašen študent enako možnost za razvajanje svoje učne radovednosti, pri doseganju svojega razumskega razvoja, pri iskanju nasveta pri istih avtoritetah, pri poglabljanju v spoznanja kar jih lahko zagotavljajo knjige, kot najbogatejši mož v kraljestvu in trdim, da je vlada zavezana, da mu zagotovi splošno in popolno pomoč na poti k temu cilju..." Vizionarsko je spregovoril o obvezah, ki jih žal tedanje možnosti niso zagotavljale, če ne zavoljo drugega že zaradi logističnih razlogov to ni bilo mogoče. Vendar današnja tehnika digitaliziranja teksta in internet pa to omogočata. In vendar Panizzijev skoraj dve stoletji star cilj še vedno ni dosežen, ozadja razlogov pa nam razkriva Moodyijev daljši in izčrpen zapis.  

Materinščina da, a tudi dvojezičnost...

Če sem v prejšnjem tekstu skušal poudariti pomen v akademski rabi uporabljenega maternega jezika za njegovo učinkovito vključitev v strojno prevajalno prakso, bi obdelal še neko drugo, pravzaprav zelo drugačno tezo.

Namreč uporabil bi rad kot argument oz. kot zagovor slovenščine možnost in nujnost njenega mesta v uveljavljanju dvojezičnosti. In to ne zgolj kot možnost ohranjanja materinščine, ampak kot vzvod oz. kot učinkovito vzgojno in izobraževalno orodje, ko zagotavlja dvojezičnost človekovo intelektualno in osebnostno rast. Številne raziskave v novejšem času namreč nedvoumno dokazujejo, da je odraščanje v dvojezičnem ali celo večjezičnem okolju izjemno učinkovito za kognitivni razvoj mladega organizma. In če se oprimemo te teze, moramo na glavo postaviti trenutne cilje prestrukturiranja jezikovne prakse v našem šolstvu. Ko namreč ni več toliko pomembno, na kateri stopnji internacionaliziramo šolstvo, ampak kako in kdaj se sploh lotimo internacionalizacije jezikovnega sporazumevanja. In zopet ne prednostno zaradi komunikacije, ampak zaradi izjemne vloge jezika v njegovi izobraževalni vlogi potenciranja intelektualne rasti in socialne umestitve. To pa pomeni, da postane jezik kot posrednik znanja sekundarni cilj, izza vzgojnoizobraževalnega. 

Umestitev tega koraka je potemtakem tudi jasna; zgodi se naj čim hitreje, ko že v najzgodnejšem obdobju odraščanja soočimo otroka ob maternem vsaj še z enim tujim jezikom. To pridobljeno znanje bo nato vsekakor dobrodošlo po vsej izobraževalni vertikali. Saj nato na akademski ravni dodatno rešuje tudi posebne funkcije tujega, nematernega jezika, ki je v mislih in na jeziku vsem razpravljavcem v trenutnem popularnem dialogu. Namreč zaradi posebne vloge, ko zagotavlja jezik prenos inovativnega govora in sporazumevanja v znanstvenem okolju obvladovanem (danes še) z edinstveno linguo franco, ki jo predstavlja angleščina. Namreč »danes še«, že jutri s povsem drugačno pragmatiko, kot jo napovedujejo učinkovita strojnoprevajalna komunikacijska orodja, ki bodo izničila morebitne segregacijske dileme.

Proverbiarium 432

Vita hominum nil est aliud quam fabula quedam.
Človeško življenje ni nič drugega kot neka pripovedka.

Vitiosum est ubique, quod nimium est.
Napaka je kjerkoli je nekaj odveč.

Vitium capiunt, ni moveantur, aquae.
Vode se usmradijo, če stojijo.  

Koristni wikiji

V direktoriju odprtega dostopa (Open Access Directory - OAD) najdete spisek wikijev (Research Wikis) različnih raziskovalnih področij in tem. V istem direktoriju najdete tudi spisek wikijev o odprtem dostopu (Wikis about OA).

Materinščina je ena...

V zadnjih tednih se je v medijih okrepila razprava o pomenu maternega jezika, konkretno slovenščine, v našem akademskem okolju. Tematika, v ozadju sicer trajno prisotna, je močneje stopila v ospredje zaradi najavljene prenove univerzitetne zakonodaje, ki naj bi bolj na široko kot doslej odprla vrata tujim jezikom, predvsem seveda angleščini, v naše visokošolske predavalnice. Temo so v nekaj zaporednih prispevkih v dnevnem časopisju obdelovali tako člani akademske skupnosti, posebno izrazito slovenisti pa predstavniki resornega ministrstva, a vrh razprave je vsekakor bil obsežnejši prispevek rektorja ljubljanske Univerze v SP časnika Delo.

Tema je nedvomno pomembna, zadrežna pa zato, ker je kljub notranji konfliktnosti mogoče pritrjevati argumentom obeh strani.  Prav zaradi tega se ne želim ujeti v past kritik, saj nimam absolutnih ugovorov.

Najbrž bi bila koristnejša od trde kritike predvidenih ukrepov v novem zakonu s strani posameznih razpravljavcev njihova ponudba alternativnih rešitev za sporne ukrepe pri sicer smiselnih ciljih, ki jih želi zakon uveljaviti. Po svojem razumevanju npr. ne morem ugovarjati predavanjem (tudi v obsežnejšem penzumu) eminentnih raziskovalcev iz tujine na naših univerzah v njihovem maternem  jeziku pa če je ta angleščina, francoščina ali kitajščina. Kot se mi na drugi strani zdi sporno predavanje slovenskega predavatelja v angleščini, ko je ne obvlada na ravni »drugega maternega jezika«, torej v katerem ni sociolingvistično identificiran, kot temu rada reče stroka.        

Prav zato, ker v svojem razumevanju problematike težko najdem ugovore s katerimi bi lahko pobijal nasprotujoče si teze drugih razpravljavcev naj se omejim na zgolj en argument, ki pa ga v prebranem pisanju pogrešam, pomeni pa močno utež v tehtanju pomena vzdrževanja in utrjevanja maternega jezika (in to katerekoli materinščine, ki jo ljudje želijo v splošnem ugašanju svetovnega jezikovnega nabora vendarle ohraniti) pri pouku in v znanosti. Predvsem zaradi dogajanja, ki smo mu sicer že priče, ki bo pa jutri splošna, prevladujoča praksa.

V mislih imam trend vse močnejše krepitve t. i. strojnih prevajalnikov, ki postajajo vse učinkovitejši, zanesljivejši in v obliki simultane zvočne komunikacije (tekst --> govor; govor --> govor)  izjemno obetavni. Iz lastne izkušnje, ki seveda ni ne jezikoslovna in ne računalniška, ampak izrazito uporabniška, čutim,  da je kvaliteta prevedenega izrazito vezana na obseg napora lokalnih razvijalcev teh prevajalnikov in seveda na razvitost prevajalnih algoritmov. Do takega vtisa me je pripeljala tudi izkušnja, ko je določen tekst, ki sem ga prepustil v strojno prevajanje, bil kvalitetnejše preveden, če sem kombiniral več izvornih in ciljnih jezikov.

Pri Google prevajalniku prostodušno priznavajo, da vsi jezikovni pari v njihovem naboru preko sto jezikov zdaleč niso enakovredni, ne v zvestosti prevoda in ne v njegovi transparentnosti. Tako naj bi bila posebno učinkovita para francoščina v angleščino ali italijanščina v angleščino. Posebno mi je ta razlika v učinkovitosti padla v oči, ko sem primerjal uspešnost prevedenega teksta v evropskem prevajalniku iTranslate, ki vzporedno ponuja več prevodov, najverjetneje produktov različnih prevajalnih algoritmov.  

Laično si predstavljam, da ko bodo prevajalni algoritmi še bolj dorečeni in ko bodo spletne prevajalnike povezali z najmočnejšimi tekstovnimi podatkovnimi bazami npr. z računalnikom Watson, bo seveda učinkovitost predvsem pa dorečenost prevedenih tekstov še večja.

In tu smo v koraku, ko postane pomembna zaveza vsakega ustvarjalca zapisanega teksta, ki želi ohraniti svoj jezik tudi v prihodnje, da svoj tekstovni proizvod, zlasti ko gre za strokovni tekst oblikuje tudi v svojem maternem jeziku. Govorim o ZAVEZI. In tako kot vsakemu aspirantu v znanosti njegovi učitelji in starejši vrstniki zelo kmalu in prednostno dopovedo, da mora za učinkovit prenos in s tem prodor njegove misli, ideje ali inovacije, zadevo zapisati v jeziku z največjim znanstvenim bralskim zaledjem, t. j. v angleščini, bi bilo treba vsakemu avtorju iz neangleškega zajetja istočasno zabičati, da ta tujejezični prispevek vzporedno pripravi tudi v svojem maternem jeziku. In seveda, da poskrbi, da ta verzija teksta najde enakovredno pot do bralstva (in tudi do vseh digitalnih prevajalnih strojev). Tudi v tej luči se pokaže, kako pomembna je iniciativa odprtega dostopa do vsakega znanstvenega testa, predvsem takega, ki je nastal v okolju javnega financiranja.

Prav enako zahtevo naslavljam na vse učitelje, da svoje učne materiale, klasične papirne ali digitalne, obvezno pripravljajo v slovenskem jeziku. 

Brez velikih besed o narodni zavesti je dovolj zavedanje, da le intuitivno obvladovanje maternega jezika zagotavlja vrhunsko kognitivno moč in da nam bo v prihodnjem obdobju vse obvladujoče IT zagotovljena enakopravna udeležba v globalnem pretoku inovativne misli le z visoko razvito, akademsko zrelo materinščino.