Materinščina je ena...

V zadnjih tednih se je v medijih okrepila razprava o pomenu maternega jezika, konkretno slovenščine, v našem akademskem okolju. Tematika, v ozadju sicer trajno prisotna, je močneje stopila v ospredje zaradi najavljene prenove univerzitetne zakonodaje, ki naj bi bolj na široko kot doslej odprla vrata tujim jezikom, predvsem seveda angleščini, v naše visokošolske predavalnice. Temo so v nekaj zaporednih prispevkih v dnevnem časopisju obdelovali tako člani akademske skupnosti, posebno izrazito slovenisti pa predstavniki resornega ministrstva, a vrh razprave je vsekakor bil obsežnejši prispevek rektorja ljubljanske Univerze v SP časnika Delo.

Tema je nedvomno pomembna, zadrežna pa zato, ker je kljub notranji konfliktnosti mogoče pritrjevati argumentom obeh strani.  Prav zaradi tega se ne želim ujeti v past kritik, saj nimam absolutnih ugovorov.

Najbrž bi bila koristnejša od trde kritike predvidenih ukrepov v novem zakonu s strani posameznih razpravljavcev njihova ponudba alternativnih rešitev za sporne ukrepe pri sicer smiselnih ciljih, ki jih želi zakon uveljaviti. Po svojem razumevanju npr. ne morem ugovarjati predavanjem (tudi v obsežnejšem penzumu) eminentnih raziskovalcev iz tujine na naših univerzah v njihovem maternem  jeziku pa če je ta angleščina, francoščina ali kitajščina. Kot se mi na drugi strani zdi sporno predavanje slovenskega predavatelja v angleščini, ko je ne obvlada na ravni »drugega maternega jezika«, torej v katerem ni sociolingvistično identificiran, kot temu rada reče stroka.        

Prav zato, ker v svojem razumevanju problematike težko najdem ugovore s katerimi bi lahko pobijal nasprotujoče si teze drugih razpravljavcev naj se omejim na zgolj en argument, ki pa ga v prebranem pisanju pogrešam, pomeni pa močno utež v tehtanju pomena vzdrževanja in utrjevanja maternega jezika (in to katerekoli materinščine, ki jo ljudje želijo v splošnem ugašanju svetovnega jezikovnega nabora vendarle ohraniti) pri pouku in v znanosti. Predvsem zaradi dogajanja, ki smo mu sicer že priče, ki bo pa jutri splošna, prevladujoča praksa.

V mislih imam trend vse močnejše krepitve t. i. strojnih prevajalnikov, ki postajajo vse učinkovitejši, zanesljivejši in v obliki simultane zvočne komunikacije (tekst --> govor; govor --> govor)  izjemno obetavni. Iz lastne izkušnje, ki seveda ni ne jezikoslovna in ne računalniška, ampak izrazito uporabniška, čutim,  da je kvaliteta prevedenega izrazito vezana na obseg napora lokalnih razvijalcev teh prevajalnikov in seveda na razvitost prevajalnih algoritmov. Do takega vtisa me je pripeljala tudi izkušnja, ko je določen tekst, ki sem ga prepustil v strojno prevajanje, bil kvalitetnejše preveden, če sem kombiniral več izvornih in ciljnih jezikov.

Pri Google prevajalniku prostodušno priznavajo, da vsi jezikovni pari v njihovem naboru preko sto jezikov zdaleč niso enakovredni, ne v zvestosti prevoda in ne v njegovi transparentnosti. Tako naj bi bila posebno učinkovita para francoščina v angleščino ali italijanščina v angleščino. Posebno mi je ta razlika v učinkovitosti padla v oči, ko sem primerjal uspešnost prevedenega teksta v evropskem prevajalniku iTranslate, ki vzporedno ponuja več prevodov, najverjetneje produktov različnih prevajalnih algoritmov.  

Laično si predstavljam, da ko bodo prevajalni algoritmi še bolj dorečeni in ko bodo spletne prevajalnike povezali z najmočnejšimi tekstovnimi podatkovnimi bazami npr. z računalnikom Watson, bo seveda učinkovitost predvsem pa dorečenost prevedenih tekstov še večja.

In tu smo v koraku, ko postane pomembna zaveza vsakega ustvarjalca zapisanega teksta, ki želi ohraniti svoj jezik tudi v prihodnje, da svoj tekstovni proizvod, zlasti ko gre za strokovni tekst oblikuje tudi v svojem maternem jeziku. Govorim o ZAVEZI. In tako kot vsakemu aspirantu v znanosti njegovi učitelji in starejši vrstniki zelo kmalu in prednostno dopovedo, da mora za učinkovit prenos in s tem prodor njegove misli, ideje ali inovacije, zadevo zapisati v jeziku z največjim znanstvenim bralskim zaledjem, t. j. v angleščini, bi bilo treba vsakemu avtorju iz neangleškega zajetja istočasno zabičati, da ta tujejezični prispevek vzporedno pripravi tudi v svojem maternem jeziku. In seveda, da poskrbi, da ta verzija teksta najde enakovredno pot do bralstva (in tudi do vseh digitalnih prevajalnih strojev). Tudi v tej luči se pokaže, kako pomembna je iniciativa odprtega dostopa do vsakega znanstvenega testa, predvsem takega, ki je nastal v okolju javnega financiranja.

Prav enako zahtevo naslavljam na vse učitelje, da svoje učne materiale, klasične papirne ali digitalne, obvezno pripravljajo v slovenskem jeziku. 

Brez velikih besed o narodni zavesti je dovolj zavedanje, da le intuitivno obvladovanje maternega jezika zagotavlja vrhunsko kognitivno moč in da nam bo v prihodnjem obdobju vse obvladujoče IT zagotovljena enakopravna udeležba v globalnem pretoku inovativne misli le z visoko razvito, akademsko zrelo materinščino.