V tej hiši je devet tisoč volivcev (odmev...)

Bralci današnjega intervjuja z dekanom Filozofske fakultete UL v Sobotni prilogi Dela pod gornjim naslovom se mi bodo gotovo pridružili v globoki zaskrbljenosti ob dejstvih in opozorilih, o katerih je spregovoril prof. dr. Božidar Jezernik. Začenši s prostorsko stisko, s katero so se nedavno akutno soočili na FF. Zlasti pa prostor ni zgolj problem sedanjega, ampak bo izrazit problem prihodnjega časa, po »Bologni« in to ne bo zgolj problem ene fakultete. Ideja o delitvi Univerze na več samostojnih enot seveda problema ne bo rešila (lahko ga kvečjemu zaostri zaradi dodatnih potreb po prostorih uprav), izraziteje pa se bi nad tem načrtom morale zamisliti naravoslovne in tehnične fakultete (in se mu upreti), saj bi šel v izgubo dragocen kontekst univerzalnosti Univerze. Razprava o »uporabni vrednosti« nekaterih disciplinarnih področij je sicer mogoča, vendar kvečjemu kot korektivni element presoje racionalnosti posameznih korakov, nikakor pa v njej ne smejo prevladati utilitarni kratkoročni cilji, ki v trenutkih evforičnega iskanja poti »na vrh«, »k svetilniku« lahko povzročijo trajnejšo škodo »izgube kompasa« na poti v prihodnjo družbo. Nekaj točk iz intervjuja je nedvomno takih, da bi zahtevale zelo pretehtano in umirjeno razpravo (čeprav ne bo šlo brez elementov »možganskega viharjenja«) o načinu dela na Univerzi v Ljubljani (še bolje bi bilo » v slovenskem visokošolskem prostoru«) po prehodu na prenovljene programe. Še vedno namreč z vsemi doslej storjenimi koraki ostajamo na površini tega »bolonjskega jabolka«, ki ga je Evropa v vlogi rajske kače ponudila šibkemu človeškemu paru (uporabnikov in izvajalcev). Naj jih nekaj naštejem: povečanje priliva študentov zaradi obsežnejšega zajema generacij, posledična deelitizacija učečega se korpusa, poklicna diferenciacija in disciplinarna specializacija, nedefinirane poti v večjo motiviranost študentov na ravni starosti in spola, rešitve študentovega materialnega položaja, kvaliteta in pogoji dela za učni kader vključno s prostorskimi, opremskimi, kadrovskimi in kariernimi standardi. Če sem pred dnevi še razglašal svoj optimizem o (nekaterih vidikih) bolonjske prenove na posvetu ZBDS, naj ga dodatno omejim s pogojem, da bo "bolonjska prenova" uspela le, če bo organizacijsko vnaprej dorečena in finančno ustrezno alimentirana. Trenutno nobenega od dveh ključnih pogojev v izvedbenem načrtu slovenske Bologne NE VIDIM! Dekanu prof. Jezerniku pa čestitam za izčrpno prepoznavo in predstavitev ključnih dejavnikov krize v katero trenutno rine slovensko visoko šolstvo.