Odprti dostop še bližji

Zdaj lahko počasi upamo, da se bliža trenutek resnice Odprtega dostopa (Open access) tudi za nas, ker se realnost tudi prostorsko približuje. Potem ko so prvi velik korak v občutnejše javno uveljavljanje Odprtega dostopa realizirali v ameriških NIH (o tem sem pisal v tem blogu v četrtek 28. aprila letos v zapisu "Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa), je danes objavljen tudi načrt britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) na to temo. Predlog je do konca avgusta ponujen v javno razpravo.

RCUK predlaga:

• da morajo avtorji odložiti v ustreznih elektronskih arhivih (repozitorijih) odprtega dostopa kopije vseh objavljenih člankov in konferenčnih objav, ki so rezultat javnih pogodb odobrenih po 1. oktobru 2005 in to ob času objave ali v najzgodnejšem času potem, seveda v skladu s sprejetimi obvezami o avtorskih pravicah;
• raziskovalne agencije bodo tudi vzpodbujale, vendar pa ne obvezale avtorje, da bodo v odprtih arhivih objavili tudi dela, ki izhajajo iz pogodb izpred 1. oktobra 2005;
• agencije bodo tudi dopustile, da bodo avtorji lahko strošek za objave v revijah odprtega dostopa, ki zahtevajo plačilo s strani avtorjev, vgradile v stroškovnik raziskave.

Upam, da bo tudi naša Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) kmalu poiskala rešitev, ki bo naše raziskovalce obvezovala k odprtemu publiciranju objav. Ker se kopičijo dokazi, da članki iz odprtega dostopa povečajo vpliv na raziskovalne sovrstnike, bi to pomenilo tudi povečanje odmevnosti našega raziskovalnega snovanja.

Microlearning

Kot kaže bomo morali osvojiti v učni tehnologiji še dva pojma, ki nam jih prinašajo tehnike Epoučevanja: »mikrovsebina« (angl.: microcontent) in »mikroučenje« (angl.: microlearning). S pomočjo povezav v blogu Stephana Mosela sem skušal zapisati kratko definicije prvega pojma: »mikrovsebina je kratka informacija (in običajno ne presega 50 besed) v računalniškem podatkovnem formatu, ki je enoznačno opredeljena z URI; ki jo je mogoče publicirati, se nanjo naročiti in jo povezati v omrežju. Značilni primeri so sporočila v blogih, sporočila v formatu RSS ali Atom, diskusijski prispevki, wiki članki in podatki v podatkovnih bazah z lastnim URI«. Razpravo k tej definiciji dobro dopolnjuje blog Arnaud Leene-a.

Pojem »mikroučenja« bo nekoliko težje definirati, saj še ni zelo veliko referenc v spletu. Da pa početje najbrž prihaja na velika vrata kaže poročilo, da je nedavno bil prvi kongres o mikroučenju »Microlearning conference 2005« v nam bližnji Avstriji, kjer pravzaprav podnaslov te konference »Living & Learning in New Media Spaces« že daje tudi kratko in uporabno definicijo. Malenkost daljšo in boljšo obrazložitev ponuja dispozicija v povabilu avtorjev na to konferenco: konferenca naj bi jim zagotovila multidisciplinarni forum za poglobljeno razpravo o inovativnih vstopih v najboljše prakse v poučevanju, učenju in osvajanju okolja novih medijev.

PLoS Biology med najbolj imenitnimi

Kot nam v današnjem SPARC-OA Forumu sporoča Rebecca Kennison je revija odprtega dostopa PLoS Biology v Thomson ISI-jevem vrednotenju dosegla faktor vpliva (IF) 13.9, kar jo umešča ob bok najodmevnejšim revijam v bioloških vedah kot so EMBO Journal, Current Biology in PNAS. To je nedvomno pomembna utrditev celotnega gibanja Odprtega dostopa.

Vlak, ki ga poganja bioplin

Švedska je tudi sicer znana po svojem pozitivnem odnosu do uvajanja alternativnih energetskih virov. Tako so že pred časom pričeli z obsežnim preskušanjem uporabe bioplina kot goriva v avtobusnem mestnem potniškem prometu. Zdaj pa so svet presenetili s prvim potniškim vlakom, kjer kot pogonsko gorivo uporabljajo to mešanico metana in ogljikovega dioksida, ki nastaja ob mikrobni razgradnji organskih odpadkov v anaerobnem okolju. Danes najpogostejši proizvajalci tega energenta so anaerobni postopki čiščenja agroživilskih industrijskih odpadnih vod, pa biološka obdelava mulja, ki nastaja pri biološkem čiščenju komunalnih odplak, ponovno pa postaja aktualna tudi možnost, da bi za vzdrževanje procesa metanogeneze (tako namreč tudi pravimo temu biološkemu procesu), kot surovino uporabili načrtno gojeno rastlinsko biomaso. Zaskrbljujoče draženje fosilnih energentov, ki smo mu pravkar priča, vse bolj umika eno večjih omejitev pri uveljavljanju bioenergentov, namreč njihovo relativno visoko ceno.

Na MIT so se pogovarjali o Odprtem dostopu

Na znanem spletu MIT World, kjer je mogoče najti številne zanimive video klipe z znanstveno tematiko, lahko zdaj prisluhnemo razpravi o Odprti družbi, kjer sta Hal Abelson, znani profesor računalništva iz MIT in John Wilbanks, direktor iniciative Creative Commons (CC) spregovorila o vprašanjih odprte družbe v znanosti in izobraževanju. Abelson se je nekaj več ustavil pri rešitvah, kot sta DSpace in OpenCourseWare, Wilbanks pa je razumljivo spregovoril o možnostih, ki jih gibanje CC ponuja v znanosti. Predavanjem je sledila obsežna razprava, priznati pa je treba, da sta tako video posnetek in zvočna kvaliteta razprave nekoliko slabše kvalitete.

Bioinformatična delavnica

V prilogi revije odprtega dostopa BMC Bioinformatics so (seveda) v polnem tekstu objavljeni članki predstavljeni na nedavni delavnici v španski Granadi (28. – 31. marca 2004) "O kritični presoji postopkov tekstovnega rudarjenja v molekularni biologiji".

Russel Group podpira OA

Skupino 19 zelo uglednih britanskih raziskovalnih univerz predstavlja t. i. The Russell Group. Članice skupine opravijo skoraj 60% celotnega univerzitetnega raziskovanja v Veliki Britaniji (1,6 milijarde £) in podelijo 55% vseh britanskih doktoratov.

V juniju je skupina Russel oblikovala zelo jasno stališče podpore odprtega dostopa. Podpirajo načelo javne dostopnosti javno financiranega raziskovanja in ugotavljajo, da danes uveljavljen sistem znastvenega objavljanja ne služi najbolje raziskovalni skupnosti. Podpirajo vzpostavljanje institucionalnih depozitnih zbirk (repozitorijev) in bodo vzpodbujali svoje raziskovalce k njihovi uporabi. Skupina bo podprla iskanje ugodnejših rešitev za model avtorskega financiranja znanstvene revijalike.

Scirus še boljši

Specializirano iskalno orodje po znanstvenih spletnih straneh Scirus, ki ga vzdržuje založniška hiša Elsevier, bo poslej še bolj uporabno. Omogočeno bo namreč tudi iskanje po depozitnih arhivih (Scirus Repository Search). Kot prvo tako bazo so vključili T-Space, institucionalni depozitni arhiv Univerte v Torontu. Kot vemo omogoča Scirus iskanje s pomočjo pomembnejših bibliografskih podatkov: po imenu avtorja, z naslovom vira ali s ključnimi besedami.

OA na nemških univerzah

Univerza Bielefeld je kot prva nemška visoka šola z resolucijo rektorata objavljeno 8. 6. 2005 uradno podprla Odprti dostop. S tem sledi Berlinski izjavi iz leta 2003 in njenemu nadaljevanju, sprejetem letos na sestanku Berlin 3 v britanskem Southamptonu. Univerza Bielefeld tako sledi številnim drugim nemškim ustanovam kot Družbi Max-Planck, Visokošolski rektorski konferenci, Nemški raziskovalni agenciji in v duhu berlinskih priporočil v resoluciji sporoča (cit.):
1. Rektorat Univerze Bielefeld s poudarkom poziva avtorje znanstvenih del na univerzi, da vse objavljene in znanstvene referirane članke (v obliki t. i. poodtisov – postprintov) kot kopije odložijo na znanstvenem depozitnem serverju univerze (BieSOn), če to ni v neskladju s pravnimi zadržki založb. To zadeva publikacije velikega dela založb, ki že zdaj omogočajo avtorjem samoarhiviranje.
2. Rektorat Univerze Bielefeld vzpodbuja in podpira univerzitetne raziskovalce k objavljanju v revijah odprtega dostopa.

Dostop do 3sat TV arhivskega materiala

Tisti, ki pogosteje spremljajo TV oddaje v nemškem govornem področju, vedo, da tam tudi komercialne postaje posvečajo veliko pozornosti vsebinam iz znanosti in kulture. Ni pa najbrž vsem znano, da postaje kot ARD, ZDF, ORF in SRG arhivirajo precejšen del svojih oddaj in omogočajo tudi nihovo kasnejše pregledovanje na spletu. Pri tem je zelo učinkovita pomoč pri iskanju vsebin posebno iskalno orodje Die 3sat-Suchmaschine. Zelo učinkovito!

Ali je Ingelfinger še (u)pravičen?

Nedavno smo se v krogu razpravljalcev dotaknili nevarnosti, ki jih prinaša stališče, da naj bi kongresnih nastopov, pa čeprav gre za integralne tekste, kadar se objavljajo v znanstvenih revijah oz. v njihovih dodatnih zvezkih (t. i. suplementih) ne izenačevali z znanstvenimi teksti, ki jih zadevne revije sicer objavljajo. To možnost objave naj bi namreč podredili stališču, da kongresnih objav v splošnem ne upoštevamo v naboru objav, ki se upoštevajo pri presoji nacionalne znanstvene odličnosti (metodologija ARRS). Izza te stroge presoje je predpostavka, da avtorji kvalitetnih kongresnih tekstov te slej ko prej ponudijo v redno objavo revijam, ki uporabljajo klasične kriterije presoje publikacij z znanim dejavnikom vpliva (IF). Seveda je tehten pomislek, da pri objavah kongresnega materiala težko objektivno ugotovimo, ali so kriteriji presoje ("peer review") v tem primeru enakovredni siceršnji uredniški politiki, kot jo revija uporabljajo za redno izdajo. Vendar pa apriorno zavračanje vrednosti teh objav skriva drugo nevarnost, namreč krivično obravnavo avtorja zaradi nevarnosti uveljavljanja t. i. Ingelfingerjevega pravila. F. J. Ingelfinger, založnik ugledne revije New England Journal of Medicine, je namreč pred nekako tridesetimi leti oblikoval stališče, da njegova revija ne bo objavljala člankov, ki so bili pred tem že objavljeni drugje. Po tem pravilu, ki ga je medtem osvojila večina uglednih znanstvenih revij, torej avtor članka, ki ga je organizator kongresa objavil v kongresnem zborniku ali v dodatku neke druge revije, tega ne bi mogel več objaviti kot originalno delo. Ne glede na to, da je Ingelfinger imel v mislih zelo tehtne razloge za svojo odločitev, lahko v drugih okvirih razmišljanja to predstavlja tudi pomembno motnjo.

Bibliografija Odprtega dostopa

Izšla je knjižna verzija bibliografije Odprtega dostopa, ki jo je pripravil Charles W. Bailey, Jr. iz University of Houston Libraries. Knjiga »Open Access Bibliography« s podnaslovom »Liberating Scholarly Literature with E-Prints and Open Access Journals« vsebuje obsežnejši predgovor, ki zelo dobro predstavlja tudi razvoj in ozadje gibanja Odprtega dostopa. Sicer je pa celotno monografijo z omenjeno bibliografijo mogoče najti tudi na spletnem naslovu.

Pravkar je isti avtor objavil tudi 58 verzijo Bibliografije elektronskih znanstvenih objav - Scholarly Electronic Publishing Bibliography, ki jo pripravlja v nekajmesečnih razmakih kot ažuriran spletni izvod. C. W. Bailey piše o tej tematiki tudi v blogu Scholarly Electronic Publishing Weblog.

PLoS z novimi revijami

Založba vrhunskih elektronskih znanstvenih revij odprtega dostopa Public Library of Science (PLoS) bo k dosedanjim revijam "PLoS Biology", izdaja jo od oktobra 2003 in "PLoS Medicine", ki izhaja od oktobra 2004, septembra dodala še revijo "PLoS Pathogens", namerava pa morda tudi v letošnjem letu predstaviti še dve: "PLoS Computational Biology" in "PLoS Genetics". Zaželimo jim uspešno poslanstvo.

Wellcome Trust zagotavlja Open Access

Novico povzemam po John Hopkins Scholarly Communications Group: "The Wellcome Trust" je najavila, da bo začenši s prvim oktobrom 2005 potrebno vse članke, ki izvirajo iz njihovega financiranja deponirati bodisi v PubMed Central ali pa UK PubMed Central (ko bo ta ustanovljen) in sicer v 6 mesecih po objavi. Wellcome Trust je največja britanska, po drugih podatkih tudi največja dobrodelna ustanova v svetu, ki financira medicinske raziskave in je njena nova zaveza prvovrstna vzpodbuda nadaljnje uveljavitve Odprtega dostopa v svetu.

Connextions in DAREnet

Pred dnevi mi je dr. Miroslav Petrovec iz Mikrobiološkega Inštituta MF zaupal, da že nekaj časa spremlja moj blog in izdal tudi, da je zagovornik odprtega dostopa. Istočasno pa je izrazil začudenje, da se na naši Univerzi nikakor ne more uveljaviti koncept arhivskega odlaganja intelektualnega opusa njenih sodelavcev, avtorjev znanstvenih ali učnih tekstov v načinu odprtega dostopa npr. v arhivski storitvi, kot jo v svetu srečujemo pod imenom institucionalnega repozitorija. Zelo razumem obžalovanje kolege dr. Petrovca, saj nas je veliko, ki poznamo njegovo sourednikovanje izjemnega Jupsline.neta. To je zares dragocen – cit. iz njihovega spleta: »…slovenski spletni informacijski servis, namenjen strokovnemu informiranju in trajnemu strokovnemu izpopolnjevanju slovenskih zdravnikov, študentov medicine in drugih strokovnih sodelavcev v zdravstvu…«. Nedvomno bi poslanstvu njegovega servisa bila zelo dobrodošla pomoč široke in urejene zbirke slovenskega intelektualnega snovanja, tudi vsega tistega, kar ne najde vedno poti v znanstvene in strokovne časnike. Kot nalašč me je prav danes novička v Suberjevem blogu spomnila na vzorec takšne koristne informacijske usluge, ki jo pod imenom Connexions ponuja univerza Rice. Ali pa poglejmo na drug pristop, ki so ga nedavno ponudili na Nizozemskem, kjer servis DAREnet omogoča dostop do njihove akademske raziskovalne produkcije. Kako koristno bi take zbirke oz. arhivi služili študentom in sodelavcem v raziskovalnih ustanovah mi najbrž ni treba posebej poudarjati in žalosten sem, da trenutno v nobenem od predstavitvenih materialov rektorskih kandidatov na UL ni mogoče najti napovedi korenitejšega urejanja informatične revščine prve slovenske Univerze.

Učinkovita pot do informacije

Želite svojim študentom pomagati k učinkovitejšemu iskanju informacij? Ena od poti je, da jih napotite na splet OASIS, kjer so koristna navodila oblikovana v cit.: "...nabor online predavanj, ki naj izboljšajo vašo spretnost pri iskanju, uporabi in vrednotenju najrazličnejših informacij."