Bolonjski proces v britanskem visokem šolstvu
Zaslišanje novega direktorja Urada za visoko šolstvo (Higher Education Directorate) na britanskem izobraževalnem ministrstvu (Department for Education and Skills - DfES), profesorja Sira Alana Wilsona, pred Komisijo za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 22. marca 2004, je med drugim razkrilo precej nedorečenost pri uveljavljanju bolonjske reforme v evropskem prostoru in zlasti v Veliki Britaniji. Iz poročila o zaslišanju naj povzamem zgolj poglavja, ki obravnavajo bolonjski proces.
Poglavje 5 obravnava harmonizacijo v strukturi bolonjskih stopenj, ki velja za eno od spornejših točk evropske reforme. Kot prednostna je vendarle označena formula 3 leta (“bachelor”) + 2 leti (“master”) + 3 leta (doktorat), kar pa povzroča v Veliki Britaniji skrb, ker pri njih prevladuje na stopnji »master« enoletno izobraževanje. Ob tem dodatno vse bolj silijo v ospredje integrirani štiriletni programi “bachelor/master” zlasti v inženirskih in fizikalnih vedah (MChem in MPhys).
Poglavje 6: Na Inštitutu za fiziko (The Institute of Physics - IOP) (glej spletno stran tukaj in tukaj) in na Kraljevskem kemijskem društvu (Royal Society of Chemistry – RSC) (glej spletno stran tukaj in tukaj) so še posebej zaskrbljeni, ker se bojijo, da taki štiriletni programi ne bodo priznani v Evropi kar bi seveda omejevalo zaposljivost britanskih diplomantov in ogrozilo tržišče izobraževanja tujih študentov. Ministrstvo sicer pomirja zaskrbljene s pojasnilom, da pravzaprav Evropa prehaja na britanski model in da zaskrbljenost ni potrebna. Obe ustanovi, tako IoP kot RSC pa vztrajata, da je spremljanje dogajanja potrebno in da je nujno z vladno akcijo sprožiti dialog med univerzami, ki trenutno niso posebej dejavne. Društvi tudi zamerita vladi, da bolonjski proces niti z besedico ni omenjen v sicer zelo odmevni vladni Beli knjigi o visokošolskem izobraževanju iz leta 2003.
Presenetljivo je v poročilu poglavje 7, ko je zasliševani kandidat prostodušno priznal slabo poznavanje bolonjskega procesa in se s tem izpostavil trdi kritiki Komisije. Ko je skušal zagovarjati stališče, najprej, da je prav sistem Velike Britanije najbližji splošni evropski skladnosti in dalje, da štiriletni integrirani programi niso ogroženi, so ga zavrnili, da to, da ne bo večjih sprememb še ne pomeni, da spremembe vendarle niso potrebne. In zgolj upanje, da britanski štiriletni integrirani programi niso ogroženi ne pomeni, da je mogoče biti brezskrben. Javnost upravičeno pričakuje od ministrstva jasne usmeritve in Komisija je tudi posebej svetovala, da je o tej temi potrebno sprožiti splošno razpravo med univerzami in ukrepati, kjer bo potreba razvidna.
sreda, julij 21, 2004
torek, julij 20, 2004
Britanska parlamentarna razprava o OA
Po nekajmesečni odmevni parlamentarni razpravi je Komisija za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 20. julija objavila poročilo “Scientific Publications: Free for all?” za katerega zaradi temeljitosti in izčrpnosti pri delu verjamejo, da bo imelo najširši odmev in vpliv na prihodnost modela odprtega dostopa pri znanstvenem objavljanju (tudi v svetu). Poročilo in dodatki so od danes dostopni na spletni strani.
Prof. dr. Peter Suber (Earlham College, Richmond, ZDA) je povzel bistvena priporočila dokumenta in ker je ves čas skrbno spremljal delo Komisije je njegov pogled zelo izčiščen in naj zato v dobesednem prevodu predstavim njegove poudarke:
(1) Vlada naj zagotovi sredstva, s katerimi bodo vse britanske univerze lahko vzpostavile institucionalne depozitne arhive v konceptu Odprtega dostopa (OA).
(2) Avtorji člankov, ki temeljijo na raziskavah iz javnih (vladnih) sredstev naj vložijo njihove kopije v svojih institucionalnih depozitnih arhivih.
(3) Vlada naj oblikuje “osrednje telo”, ki bo nadzorovalo vzpostavitev institucionalnih depozitnih arhivov, njihove potrebe pri omreževanju in njihovo skladnost s tehničnimi standardi, ki naj zagotavijo maksimalno funkcionalnost (predvidoma ob uporabi OAI metapodatkovnih protokolov).
(4) Vlada naj pomaga pri vzpostavljanju sklada, ki bo pomagal avtorjem pri plačilu članarin za objave v revijah odprtega dostopa. Komisija še ne želi podpreti modela vnaprejšnjega financiranja OA revij (ki delujejo po načelu “avtor plača”) ampak želi to urejati preko sklada, tako da bi podprla nadaljnje preskušanje modela.
(5) Vlada naj razvija obsežno in trajno strategijo Odprtega dostopa, vključno z revijami OA, in jo obravnava kot “nujno nalogo”.
(6) Univerze naj oblikujejo postopke za ravnanje z avtorskimi pravicami svojih sodelavcev, ki jih bodo ti v prihodnje v vse večji meri želeli zadržati.
(7) Vsi koraki morajo biti izvedeni na način, ki ne bo ogrožal "strogega in neodvisnega ocenjevanja objav s strani sovrstnikov - peer review".
(8) Vlada naj financira British Library, da bo prevzela dolgoročno shranjevanje digitalne dediščine znanja.
(9) Ker je tržišče znanosti in znanja mednarodno, naj vlada z “dobrim zgledom deluje kot zagovornik sprememb na mednarodni sceni ".
Po nekajmesečni odmevni parlamentarni razpravi je Komisija za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 20. julija objavila poročilo “Scientific Publications: Free for all?” za katerega zaradi temeljitosti in izčrpnosti pri delu verjamejo, da bo imelo najširši odmev in vpliv na prihodnost modela odprtega dostopa pri znanstvenem objavljanju (tudi v svetu). Poročilo in dodatki so od danes dostopni na spletni strani.
Prof. dr. Peter Suber (Earlham College, Richmond, ZDA) je povzel bistvena priporočila dokumenta in ker je ves čas skrbno spremljal delo Komisije je njegov pogled zelo izčiščen in naj zato v dobesednem prevodu predstavim njegove poudarke:
(1) Vlada naj zagotovi sredstva, s katerimi bodo vse britanske univerze lahko vzpostavile institucionalne depozitne arhive v konceptu Odprtega dostopa (OA).
(2) Avtorji člankov, ki temeljijo na raziskavah iz javnih (vladnih) sredstev naj vložijo njihove kopije v svojih institucionalnih depozitnih arhivih.
(3) Vlada naj oblikuje “osrednje telo”, ki bo nadzorovalo vzpostavitev institucionalnih depozitnih arhivov, njihove potrebe pri omreževanju in njihovo skladnost s tehničnimi standardi, ki naj zagotavijo maksimalno funkcionalnost (predvidoma ob uporabi OAI metapodatkovnih protokolov).
(4) Vlada naj pomaga pri vzpostavljanju sklada, ki bo pomagal avtorjem pri plačilu članarin za objave v revijah odprtega dostopa. Komisija še ne želi podpreti modela vnaprejšnjega financiranja OA revij (ki delujejo po načelu “avtor plača”) ampak želi to urejati preko sklada, tako da bi podprla nadaljnje preskušanje modela.
(5) Vlada naj razvija obsežno in trajno strategijo Odprtega dostopa, vključno z revijami OA, in jo obravnava kot “nujno nalogo”.
(6) Univerze naj oblikujejo postopke za ravnanje z avtorskimi pravicami svojih sodelavcev, ki jih bodo ti v prihodnje v vse večji meri želeli zadržati.
(7) Vsi koraki morajo biti izvedeni na način, ki ne bo ogrožal "strogega in neodvisnega ocenjevanja objav s strani sovrstnikov - peer review".
(8) Vlada naj financira British Library, da bo prevzela dolgoročno shranjevanje digitalne dediščine znanja.
(9) Ker je tržišče znanosti in znanja mednarodno, naj vlada z “dobrim zgledom deluje kot zagovornik sprememb na mednarodni sceni ".
ponedeljek, julij 19, 2004
Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!) »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% .
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice. Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo!
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212 in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije.
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!) »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% .
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice. Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo!
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212 in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije.
sobota, julij 03, 2004
Google še širše…
Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.
Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.
petek, julij 02, 2004
Laboratorijske igrice…
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.
četrtek, julij 01, 2004
Še nekaj o habilitacijah…
kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.
Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.
Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.
Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.
Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«
kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.
Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.
Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.
Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.
Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«
Naročite se na:
Objave (Atom)
