Pa še kar plačujemo...

Sicer se zapis M.C. Wilsona loteva večne teme, namreč stroškov dostopa do raziskovalnih člankov v revijah komercialnih založnikov, pa sem vendar postal pozoren na poseben poudarek v tekstu. Avtor omenja namreč težave pri pridobivanju podatkov o vplačanih letnih naročnin novozelandskih univerz, ker naj bi to bili tajni podatki. Takšna naj bi bila namreč zahteva založnikov. Wilson je zato izbral formalno pot, prijavil je zadevo informacijskemu ombudsmanu (pri nas bi temu rekli informacijskemu pooblaščencu), nakar je do podatkov dobil dostop. In ker se mi zdi, da je tudi pri nas uveljavljena praksa skrivanja teh podatkov, se mi zdi pristop zanimiv. Še več, ubrati to pot bi pomenilo, da bi pravzaprav z objavo teh podatkov znova izpostavili absurdno prakso, ko plačuje država založnikom zajetno najemno pravico za dostop do prispevkov, ki so rezultat financiranja z javnimi sredstvi in založnikom posledično zagotavljajo obilne profite. Kljub ponavljajočemu opozarjanju na škandaloznost sedanje prakse ta ostaja neokrnjena, kar nam je nedavno izčrpno predstavil tudi ta Guardianov članek.