Kako se (bomo)(bodo) učili?

Nad naslovom članka Education Needs to Be Uber-ized avtorice K. McDonaldsove sem se najprej namrdnil. Najprej, ker premalo poznam preoblikovalno vlogo, ki jo Uber najbrž ima v modelih individualnega transporta, na drugi strani pa  izobraževanje postavljam na piedestal dejavnosti z izpostavljenim družbenim pomenom. In vendar sem nato ob prebiranju članka uspel premisliti marsikateri namig v članku in mu pritrditi, saj ponujeni vzorci vendarle predstavljajo možnosti dopolnjevanja izobraževalnih učinkov, tako v ciljih učenja kot usposabljanja. Posebno presojo vsekakor zasluži vse močneje prisotna ponudba učnih in z učenjem povezanih vsebin (osvajanje veščin, preverjanje pridobljenega znanja) na spletu, kot jih posebno izrazito predstavljajo tečaji MIT OpenCourseWare, ki so orali ledino in nadgrajene rešitve v Courseri, Khan Academy in podobnih. Bogata ponudba vsebin in pestrost pedagoških pristopov v digitalno temeljenem pouku vendarle v celoti ne odgovori na pomisleke, s katerimi pedagogi svarijo pred pogumnim napovedovanjem ugašanja klasičnega pouka na račun spletno posredovanih vsebin. Ker npr. socialni vplivi, ki polnijo klasično oblikovan razredni pouk vsekakor niso zanemarljivi in zamenljivi z zgolj avdiovizualno tehnološko ponujenim znanjem. Na drugi strani pa mi je zelo simpatično inovativno aktiviranje učenca od zgolj absobiranja vednosti do kreativnega soustvarjanja učnega procesa, v t.i. prostorih izdelovanja (»makerspaces«), katerih vlogo bi npr. prevzemala javna knjižnična infrastruktura. Ko postanejo lahko učne vsebine tudi manjši segmenti vedenj/uspobljenosti, ki jih pomagajo pri učencih dosegati specializirani, pogosto skozi ljubiteljstvo oblikovani veščaki.