Za korajžo...

V Ameriki je mogoče, tako presojam kot zunanji opazovalec, čutiti izrazito polarizacijo. »…Naredimo Ameriko znova veliko…« je rek, kjer avtorja vsi poznamo. Rek, ki pove nekaj povsem drugega pa pravi: »…Kaj se dogaja naši deželi, našim univerzam? Na trenutke se zdi, da se vse sesuva…«. Avtor tega stavka je dr. Jonathan Haidt, profesor moralne psihologije, avtor vplivnih knjig in cenjen predavatelj. Citat je uvodni del njegovega nedavnega vabljenega predavanja na Manhattan Institute v New Yorku. Predavanje nam lahko pomaga pri gradnji zaupanja v uspešno novo leto, prav zato ker ob resnih zadržkih avtor uspe vliti tudi optimizem, kot v teh besedah: »…Sem pesimističen o naši prihodnosti, vendar naj jasno povem, da imam majhno zaupanje v svoj pesimizem«. 

Toplo priporočam, da prisluhnete predavanju, ali pa si ga tudi preberete.

Srečno 2018

Vsem bralcem,

vam želi vaš bloger Franc

Pa še kar plačujemo...

Sicer se zapis M.C. Wilsona loteva večne teme, namreč stroškov dostopa do raziskovalnih člankov v revijah komercialnih založnikov, pa sem vendar postal pozoren na poseben poudarek v tekstu. Avtor omenja namreč težave pri pridobivanju podatkov o vplačanih letnih naročnin novozelandskih univerz, ker naj bi to bili tajni podatki. Takšna naj bi bila namreč zahteva založnikov. Wilson je zato izbral formalno pot, prijavil je zadevo informacijskemu ombudsmanu (pri nas bi temu rekli informacijskemu pooblaščencu), nakar je do podatkov dobil dostop. In ker se mi zdi, da je tudi pri nas uveljavljena praksa skrivanja teh podatkov, se mi zdi pristop zanimiv. Še več, ubrati to pot bi pomenilo, da bi pravzaprav z objavo teh podatkov znova izpostavili absurdno prakso, ko plačuje država založnikom zajetno najemno pravico za dostop do prispevkov, ki so rezultat financiranja z javnimi sredstvi in založnikom posledično zagotavljajo obilne profite. Kljub ponavljajočemu opozarjanju na škandaloznost sedanje prakse ta ostaja neokrnjena, kar nam je nedavno izčrpno predstavil tudi ta Guardianov članek.     

Kako se (bomo)(bodo) učili?

Nad naslovom članka Education Needs to Be Uber-ized avtorice K. McDonaldsove sem se najprej namrdnil. Najprej, ker premalo poznam preoblikovalno vlogo, ki jo Uber najbrž ima v modelih individualnega transporta, na drugi strani pa  izobraževanje postavljam na piedestal dejavnosti z izpostavljenim družbenim pomenom. In vendar sem nato ob prebiranju članka uspel premisliti marsikateri namig v članku in mu pritrditi, saj ponujeni vzorci vendarle predstavljajo možnosti dopolnjevanja izobraževalnih učinkov, tako v ciljih učenja kot usposabljanja. Posebno presojo vsekakor zasluži vse močneje prisotna ponudba učnih in z učenjem povezanih vsebin (osvajanje veščin, preverjanje pridobljenega znanja) na spletu, kot jih posebno izrazito predstavljajo tečaji MIT OpenCourseWare, ki so orali ledino in nadgrajene rešitve v Courseri, Khan Academy in podobnih. Bogata ponudba vsebin in pestrost pedagoških pristopov v digitalno temeljenem pouku vendarle v celoti ne odgovori na pomisleke, s katerimi pedagogi svarijo pred pogumnim napovedovanjem ugašanja klasičnega pouka na račun spletno posredovanih vsebin. Ker npr. socialni vplivi, ki polnijo klasično oblikovan razredni pouk vsekakor niso zanemarljivi in zamenljivi z zgolj avdiovizualno tehnološko ponujenim znanjem. Na drugi strani pa mi je zelo simpatično inovativno aktiviranje učenca od zgolj absobiranja vednosti do kreativnega soustvarjanja učnega procesa, v t.i. prostorih izdelovanja (»makerspaces«), katerih vlogo bi npr. prevzemala javna knjižnična infrastruktura. Ko postanejo lahko učne vsebine tudi manjši segmenti vedenj/uspobljenosti, ki jih pomagajo pri učencih dosegati specializirani, pogosto skozi ljubiteljstvo oblikovani veščaki.

Ali bomo opustili rokopis?

Vse pogosteje se pojavlja razmislek, ali bomo v prihodnje opustili, vsaj postopoma, rokopisno veščino. Zapis E. Hosie na zanimiv način predstavlja argumente v zagovor pisanja pa tudi razloge, ki kažejo na možnost, da ga bodo v prihodnosti opustili. Res je, da tehnologije, ki bodo še dodatno ogrozile pisanje šele prihajajo, npr. rešitve zvočne govorne prepoznave, na katerih temeljijo aplikacije kot so Applova Siri, Amazonova Alexa ali Microsoftova Cortana. Pa vendarle nekatere prepoznane koristi, ki spremljajo učenje pisanja  (vpliv na kognitivne sposobnosti, vpliv na fino motoriko rok ipd.), odtehtajo morebitno neučinkovitost ročnega zapisovanja misli.  

Kako res - še drugič!

Vrednotenje kvalitetete raziskovalnega dela se je skozi čas oblikovalo v dorečeno formo: prepuščanje ocene dela kombinaciji presoje urednikov in raziskovalnih vrstnikov, vse pa je nadgrajeno z rangiranjem odličnosti revij, ki raziskave objavljajo. Na videz gre za sistem z dovolj trdno kredibilnostjo, žal človeška narava najde poti tudi mimo postavljenih ovir; število člankov, ki jih morajo revije ob prepoznani goljufivosti umakniti, se povečuje. O tem, kako bi bilo mogoče povečati verodostojnost objavljanja raziskovalnega dela, razmišlja Virginia Barbour.        

Kako res!

Dva profesorja pravita: "...Založniki bogatijo na hrbtih slabo financiranih akademskih knjižnic in neplačanega dela članov akademske skupnosti, ki delujejo kot uredniki, recenzenti in avtorji. Sistem je nevzdržen..."

Odprti pouk

Prakse odprtosti, ki so našle širok krog zagovornikov v znanosti (odprta znanost - open science) in znotraj nje v odprtem dostopu do informacij (open access) se vse bolj uveljavljajo tudi v pouku v t. i. odprtem pouku (open education). O tem kakšne dileme skriva uporaba tega pristopa v izobraževanju nam pripoveduje C. Cronina v zapisu Open Education, Open Questions.  

Varujmo okolje

Naj danes svoj blog uporabim nekoliko drugače. Sliko z ljubljanskih Žal, ki je bila objavljena na facebooku:

sem opremil s tem komentarjem:

“Skušajmo Mrežo uporabiti kot medij za spreminjanje navad! Posredujmo take in podobne slike znancem. In dodajmo kakšno vzgojno zgodba kot je tale, ki sem jo slišal (parafrazirano) nedavno: "...odhajamo na pokopališče, s sabo vzamemo svečo, ki jo prižgemo na grobu, postojimo ob njem z mislijo na pokojne, potem svečo vzamemo s sabo in jo naslednje leto ponovno uporabimo v isti namen..." Podpiram, da tradicij ne velja pozabljati, lahko jih pa prilagodimo z dobrim ciljem, s katerim bomo počastili tudi prednike. Podatek (če velja), da Slovenci porabimo največ sveč v širšem evropskem okolju, nam pač ni v čast.”