Raziskovalni paraziti ali simbionti?

V zadnjem času se je tako v klasičnih kot v spletnih medijih pojavila razprava o tem v kolikšni meri so v iskanju novih spoznanj uporabni raziskovalni podatki iz t. i. odprtodostopnih (OD) podatkovnih baz. V ta sklop gredo podatki, ki jih kot ločen, spremljajoč material objavljajo (zaenkrat sicer še redki) raziskovalci v novih, večinoma OD revijah in podatki farmacevtskih podjetij, ki velikokrat podatke kliničnih raziskav odlagajo v posebnih (OD) platformah oz. repozitorijih. Domiselni raziskovalci lahko te podatke znova presodijo in se morda s postavitvijo nove hipoteze in njenim preverjanjem dokopljejo do novih spoznanj. Nekateri zaskrbljeni raziskovalci so temu pojavu skušali nadeti ime "raziskovalni paraziti" in želijo preusmeriti to početje v nadzorovan, sodelovalen projekt, kot ga prakticirajo omenjene farmacevtske platforme. No pokazalo se je, da je ob sicer bogati ponudbi takih podatkov takšno "vzporedno" raziskovanje, katerega praksa je pravzaprav vgrajena v idejo odprte znanosti, minorna in da je škoda, da je tako. Razprava na Twitter platformi pod hashragom #iamaresearchparasite  je dokaz, da je obkladanje s pejorativnimi nalepkami morda  slaba usluga za razmah take raziskovalne prakse. Zlasti, ker se tako učinkoviteje porablja javni raziskovalni denar na eni strani (isti podatki dajo več rezultatov), na drugi strani pa se, kar zlasti velja za analizne podatke testnih kliničnih raziskav, po tej poti s spoštovanjem priklonimo pacientom, ki so se prostovoljno vključili v klinično testiranje.