Deset let je že…

Te dni mineva desetica, kar sem pričel pisati ta blog. Ob takih priložnostih se zdrznemo ob spoznanju, kako hitro mineva čas. Obletnica pa vendarle zasluži tudi razmislek, ali je bilo vse skupaj vredno oz. ali je bila od vsega kakšna korist. Vprašanje lahko sicer postavim, a odgovor vedo drugi. Lahko samo sebično ugotovim, da je meni to početje veliko dalo (in mi še daje). Odkrival sem vsebine, ki jih sicer najbrž ne bi; to je predvsem področje informatike v znanosti. Radovedno sem prisluhnil dogajanjem, ki sem se jim sicer lahko posvečal zgolj kot laik, a sem upal, da bom prav zaradi lastne nekompetence vzpodbudil še koga, da se oglasi in me o čem tudi pouči. Eno od teh področij ali dogajanj, ki me je fasciniralo od samega začetka je bilo gibanje odprtega dostopa.

Pretiranega odziva na mojo blogarijo nikoli ni bilo, tudi ko sem se, bolj v začetku, loteval kakšne kritične presoje npr. financiranja visokega šolstva. Ko sem skušal predstaviti tudi argumente. Vendar si enostavno nisem pustil dopovedati, da je neodziv pač negativna referenca za moje pisanje. Pa sem nadaljeval, našel sem si druge dobre razloge, da sem vztrajal. Saj posebno produktiven nikoli nisem bil, pa vendar sem si vmes zapisoval tudi podatke v upanju, da se  bom kdaj kasneje radovedno vrnil k svojim zapisom. Torej sem na nek način sledil tudi dnevniški funkciji bloga. Kdaj pa kdaj sem si prebral na spletu kak dober nasvet, kako npr. pisati odmeven blog. Pa mi ni uspelo, ker enostavno nisem bil dovolj poslušen učenec. Ostal sem pri svojem načinu in kdaj pa kdaj vendarle doživel tudi kakšno prijetno kramljanje v rubriki komentarjev. Kasneje sem se preskusil še z dvema blogoma, v Mikrob(io)log-u skušam slediti zanimivostim svojega strokovnega področja (od leta 2005), kasneje sem dodal še blog NaFaksu (od 2007), ki sem ga najprej uporabljal za stik s študenti, po odhodu v pokoj pa za obravnavo bolj splošnih tem v stroki in zasebnem interesu (torej zopet bolj dnevniška varianta).  Nedavno sem poskusil pognati še Mislo blog, pri katerem sem računal, da nam bo pri delu mikrobiološke terminološke komisije uspelo najti stik z uporabniki. Pa ne uspeva. Že pred časom mi je blogerski kolega dobrohotno postavil vprašanje, čemu se ukvarjam s toliko blogi. Vprašanje je na mestu, odgovoriti nanj pa ne znam prav dobro; neučinkovitost v odzivu daje najbrž prav kolegovim pomislekom. Če skušam v sebi zvrtati razlago; morda je razlog v želji in upanju, ki sem ju gojil ves čas, da bo morda blogosfera v našem prostoru postala zanimiv komunikacijski medij za stroko in znanost. Da bo predvsem vzpodbudila mlajše uporabnike spleta, da se razgovorijo tudi o strokovnih dilemah, ne nazadnje v slovenskem prostoru tudi o strokovnih jezikovnih dilemah.

Pred časom sem v nekoliko razširjenem krogu kolegov, med katerimi so nekateri tudi profesionalci v informatiki, skušal zanetiti idejo agregatorskega portala za slovensko strokovno blogarijo. Morda bi se blogerji, ki bi bili na nek način bolje identificirani tudi bolj zavzeto ohranjali pri življenju in morda bi se nam (zavoljo nekega »črednega nagona«?) pričeli pridruževati novi. Ideja žal ni zaživela, čeprav imamo v svetovni blogosferi obilico dobrih vzorcev. Tako pa lahko samo z žalostjo ugotavljam, da število naših blogerjev, ki se posvečajo strokovnim temam upada, da ugašajo nekateri zares izvrstni blogi. A ko opravim malo samospraševanja me ne čudi, ker tudi meni počasi usihata volja in moč…