V rubriki Fenomeni nam tokratni Dnevnikov Objektiv prinaša odličen (kot zmeraj) prispevek Saše Dolenca pod naslovom Neodvisni posamezniki, skupna inteligenca. Z užitkom sem ga prebral, sprožil pa mi je takoj miselno povezavo z nekim drugim nedavnim člankom v odprtodostopni znanstveni reviji PLoS One: A Reliability-Generalization Study of Journal Peer Reviews: A Multilevel Meta-Analysis of Inter-Rater Reliability and Its Determinants, ki je medtem v znastveni srenji dvignil precej prahu. Če zelo okrnjeno povzamem srž, ki sem jo ujel iz te metaštudije, ki obravnava zanesljivost t.i. kolegialne presoje (peer review - PR) znanstvenih del: skladnost (in s tem zanesljivost?) neodvisnih vzporednih PR ni zelo velika…
Oba prebrana teksta me samo še utrjujeta v tezi, ki jo zagovorniki odprtega dostopa že dolgo pridigajo, da če bi dosegli splošno dostopnost znanstvenih člankov v spletnem dostopu in bi nato uporabili za presojo kvalitete webometrična merila, bi to bilo precej zanesljiveje kot današnje presoje s pomočjo klasične bibliometrije. Učinkoviteje bi pač delovala “skupna inteligenca”. In če grem še korak naprej, še do enega članka v istem Objektivu Barbare Kvas, ki replicira J.P. Damijanovemu predlogu o uvajanju spletenega volilnega sistema; tudi v tem primeru nam Dolenčeva sintagma “skupne inteligence” podpre uvajanje novih tehnologij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar