Ali nam je mar za Odprti odstop ali ne?

Ko zadnje dni spremljam zaključna dejanja pri organizaciji posvetovanja o odprtem dostopu “Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov” v organizaciji ZBDS in pod pokroviteljstvom ARRS, ki bo v Ljubljani 27. in 28. oktobra, razmišljam o dvojem. Na eni strani sem vesel, ker se kljub relativni zamudi, če stanje primerjam z evropsko-ameriškim raziskovalnim prostorom, zdaj vendarle ta tematika pogumneje predstavlja tudi naši akademski javnosti. Na drugi strani pa me žalosti, da ostajajo napori organizatorja več ali manj omejeni na skupino knjižničarskih in informacijskih navdušencev na ljubljanski Univerzi in v obeh osrednjih knjižnicah, NUK in CTK. In da je npr. za tematiko, ki je izrazito pomembna za raziskovalce in pedagoške delavce v visokošolskem okolju, tako težko pritegniti k predstavitvi izkušenj in vzbuditi pripravljenost za razpravo med sodelavci iz akademskega okolja. Zlasti zato ker imajo nekateri vendarle že določene izkušnje s tem vse bolj aktualnim načinom razširjanja znanstvene in strokovne informacije. Odgovoriti si na vprašanje iz naslova tega zapisa ne znam, razmišljam pa ali je morda pojav povezan s splošno zakrčenostjo slovenske akademske srenje ob simptomatiki o kateri smo lahko v zadnjih dneh in tednih brali kar nekaj kritičnih zapisov tudi  v medijih. In če država pripravlja nove dokumente, kot sta NPVŠ in RISS, bi veljalo z njima predvsem ustvariti take pogoje za delovanje raziskovalne in izobraževalne sfere, da resornemu ministru ne bo treba v skrbi omenjati opazovane “resignacijo ali apatijo”,  kot lahko preberemo v enem njegovih nedavnih govorov.