Včeraj začeto in danes končano posvetovanje »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov« v Ljubljani, je brez dvoma bilo koristen mejnik, najprej ker se je ob pomoči ekspertize gostujočih predavateljev iz tujine in ob predstavitvi domačih izkušenj in rešitev doslej najbolj celovito lotilo odprtega dostopa (OD) pri nas.
Med smotri, morda zgolj skritimi smotri, je posvet, verjamem, imel tudi željo, da osvetli trenutno stanje OD v Sloveniji in določi usmeritve kam naprej. Izraziteje je v današnjem drugem dnevu posveta bilo veliko govorjenja o repozitorijih, zlasti pod geslom nacionalnega repozitorija in poslušalec je skoraj dobil vtis, da so ti odprtodostopni arhivi ključ do celovite rešitve OD. Še več, razprava o potrebnem delu na repozitorijih je izrazito izpostavila nujnost novih organizacijskih enot, novih kadrov in novih sredstev. Ne rečem, da to ni ena koristnih sestavin OD, ne verjamem pa da je ta trenutek to najpomembnejši dejavnik. Zlasti ne ker smo več ali manj šele na začetku in zlasti ne, ker se na ta voz takoj pripenjajo npr. želje za pripravo futuristične, totalne zbirke vseh mogočih informacij: pisnih, zvočnih, video in kakršnihkoli že vsebin. Sam razumem OD, sicer res da skozi oči skromnega uporabnika njegovih uslug, manj kot projekt organiziranja kompleksne infrastrukture ampak prednostno kot gibanje znanstvene javnosti, kot produkt Odprte družbe, torej z značilnostjo civilnodružbenega upora proti uveljavljenemu vzorcu korporativistične organiziranosti znanstvene publicistike, obvladovane s strani multinacionalnih založniških hiš. OD naj bi v prvem koraku predvsem zagotovil neoviran, torej brezplačen dostop do strokovnih in znanstvenih objav za strokovnjake, raziskovalce, študente in laično javnost. Najprej to. V nadgradnji pa bi kasneje seveda lahko dobival nove, dodatne vsebine in možnosti, vendar začnimo abecedo pri alfi. In seveda ob upoštevanju možnosti, ki jih omogoča agregiranje, velika prednost spletne tehnologije in nasprotje centralizacije.
V diskusiji na posvetu sem srbeč jezik skušal ohladiti s predlogom, kako vidim kot bistveno in ta trenutek nujno odločitev domačega financerja javnega raziskovanja, da zahteva od vseh raziskovalcev, ki uporabljajo javna sredstva, da mandatno odlagajo svoje recenzirane objave v eni od oblik OD, bodisi v zlati ali v zeleni varianti. Morda bodo potrebne manjše korekture dosedanjih praks, tako v načinu uvrščanja mandatiranih vsebin v zbirke, pa morda v omilitvi zahtev pri določanju odličnosti objav na podlagi uglednosti revij ipd. Dovolim si tezo, da raziskovalec zaradi večjega izplena citatov, ki mu jih prinaša OD lahko učinkovito nadomesti vrednost, ki jo prinaša z dejavnikom vpliva izražena odličnost objave. Le dogovoriti se moramo tako.
Drug moj predlog pa je bil, da strokovnjaki, ki sodelujejo v posredovanju informacij, na prvo mesto svojih nalog uvrstijo izobraževanje svojih uporabnikov, raziskovalcev, o OD. Za slednje sem namreč še vedno prepričan, da se ne odločajo za OD deloma iz nepoznavanja in deloma iz inertnosti. Ker ne poznajo vseh prednosti, ki jih lahko pridobijo z odprtim dostopom, se najprej bojijo, da bo novost pomenila za njih nove obveze, kot je to res veljalo za marsikatera novost zadnjih let in da bodo morda prizadeti v kariernem napredovanju, ker odprti dostop pač še ni enakovreden v scientometričnem vrednotenju.
