Nedavno je bilo mogoče v sferi znanstvenega založništva zaslediti zanimivo razpravo o njegovi prihodnosti. Pozornost mi je najprej zbudil zapis na petermr’s blogu z dramatičnim naslovom: »Obnovimo našo znanstvenost: Kaj lahko naredimo, če se Elsevier zruši?« Ta me je nato pripeljal do zapisa na blogu Richarda Poynderja »Reed Elsevier: Je potreben postopnega krčenja?« Poynder je svoj razmislek učinkovito začinil z intervjujem s finančnim analitikom Claudijem Aspesijem, ki se kot kaže, za razliko od svojih kolegov analitikov ne strinja z zelo optimističnimi ocenami poslovanja pri Elsevierju (ki temeljijo na vrtoglavem lanskem dobičku v višini 1.279 milijonov britanskih funtov). Prej kot svetlo prihodnost napoveduje Aspesi založbi naraščajoče težave, saj je recesija še zaostrila t.i. krizo serijskih publikacij, ko knjižnice vse težje zagotavljajo sredstva za naročen revijalni fond. V intervjuju se sogovornika dotakneta tudi vprašanj odprtega dostopa in njegovega vpliva na usodo založniške dejavnosti.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Nekaj strnjenih misli iz moje strani (moram objaviti v več delih zaradi omejitve prostora):
OdgovoriIzbriši- Tisti, ki so na vrhu (tako ali drugače), so vedno na očeh javnosti. Senzacionalne novice je vedno potrebno jemati z rezervo. Elsevier je ogromen založnik (v očeh javnosti se je uveljavil kot negativni prizvok današnjega znanstvenega založništva), ni pa edini. Springer, Taylor & Francis in Wiley-Blackwell sodijo v isti koš. Razlika je le v tem, do kam si upajo iti ti založniki pri svojih cenovnih modelih. Nihče (oziroma osebno sploh ne vem, če sem zasledil že) ne govori o krivdi na drugi strani - na strani knjižničarjev. Pomanjkanje pogajalskih sposobnosti je resen problem. Poznamo primere iz Vzhodne Evrope, kjer so se (se še sedaj?) založniki pogajali kar z uradniki iz raznih ministrstev,
ki so preprosto kupili vse, kar jim je bilo ponujeno, ne glede na ceno. Glede na to, da se s tem ukvarjam profesionalno, lahko rečem, da je slika v Sloveniji popolnoma drugačna. Imamo zelo močno pogajalsko skupino, ki se s
tem poslom ukvarja že vsaj 10 let. Ne sme nam biti samoumevno, da imamo v Sloveniji dostop pravzaprav do izjemno širokega spektra znanstvene literature. Od velikih založnikov nam manjka le Taylor & Francis. To nismo dosegli, ker bi bili abnormalno bogati, temveč zaradi nenehnih pogajanj o cenah, razvijanju konzorcialnih modelov ipd. Verjemite da o našem "know-how" govorijo po Evropi.
- Kaj če se Elsevier zruši? Hmm, kaj če se zruši Google? To je pač naravni potek dogodkov, ki je seveda možen. S strani knjižničarjev je pomembno le to, da ohranijo dostop do te znanstvene literature za uporabnike še naprej (s
svojimi digitalnimi repozitoriji ipd.). Ostalo je bolj ali manj nepomembno - na morebitno pogorišče bo pač prispel
nov igralec. Tako potekajo stvari v poslovnem svetu. Založniška industrija je monopolizirana že zelo dolgo časa, vendar tako je tudi na drugih področjih. Tu svoj delež krivde nosi tudi politika, ki tovrstno početje odobrava. Sam
ne vidim problema v dobičkih, kot pa o pomanjkanju konkurence. Statistika kaže na to, da 64% znanstvene literature objavljajo komercialni ponudniki, 30% razna strokovna združenja (ki takisto niso poceni, a vsaj ponavadi nimajo revij v t.i. "dolgem repu"), samo 4% univerzitetne založbe, ostali založniki pa si delijo preostala 2% (Vir:
http://www.stm-assoc.org/2009_10_13_MWC_STM_Report.pdf).
- V vprašanju glede podobnosti Google/Elsevier, pa naslednje. Za moj okus Elsevier preveč sloni na lovorikah, premalo pa je razpršen v druge segmente poslovanja in premalo razvija nove produkte z dodano vrednostjo, ki bi na trenutke lahko razložili vsakoletno povišanje cen znanstvene literature. Vendar, kot sem že omenil, tako je tudi s preostalimi velikani na področju znanstvenega založništva.
OdgovoriIzbriši- O delnih nebulozah, ki se pojavljajo v omenjenih intervjujih, pa naslednje. Vedno, ko je govora o tovrstni tematiki, se vzporedno pojavita še faktor vpliva in pa odprti dostop. Faktor vpliva je dežurni krivec, odprti dostop pa je magična palčka, ki bo rešila nastalo situacijo. Oboje je seveda daleč od resnice. O faktorju vpliva je bilo povedano in napisano že toliko besedil, da bi lahko celo življenje prebirali samo to. Dejstvo pa je, da je Eugene Garfield ("oče faktorja") že mnogokrat razlagal vse o prednostih in slabostih. Da lahko vzamemo daljše časovno obdobje citiranja (ne samo dve leti), da ne smemo jemati faktorja kot edinega kriterija ocenjevanja ipd. Za znanstveno politiko je pač to ultimativno orodje, tudi zaradi dejstva, da je preprosto izračunljivo. Na nas, bibliometrikih in scientometrikih, pa je, da opozarjamo na morebitne manipulacije ipd. Za mene osebno je sicer SJR faktor (več o tem na http://arxiv.org/ftp/arxiv/papers/0912/0912.4141.pdf) dosti bolj primeren za tovrstno uporabo.
Kar se pa tiče odprtega dostopa. Odprti dostop je izjemno dobrodošel kot oblika konkurence v svetu znanstvenega založništva. Vendar pa daleč od tega, da je popolna oblika. Odprti dostop ni zastonj, kot se v javnosti mnogokrat govori, samo oblika plačila je drugačna. Pri odprtem dostopu sta v tem trenutku pomembni še vsaj tri dejstva. Prvič: delež kvalitetnih publikacij odprtega dostopa je trenutno izjemno nizek (Na primeru Springerja lahko povem, da od njihovih 18000 revij, jih je približno 1200 odprtega dostopa. Teh 1200 revij pa seveda v večji meri ne spada v vrh ponudbe). Drugič: problem recenziranja revij odprtega dostopa je pereč problem. Journal of Virology (ena izmed najboljših revij na svojem področju - http://jvi.asm.org/) ima npr. neverjetnih 1000+ recenzentov. Tretjič: modeli odprtega založništva so (vsaj trenutno) neverjetno zapleteni (preberite si npr. http://oad.simmons.edu/oadwiki/OA_journal_business_models)
Da povzamem:
- Če Elsevier propade, se bomo temu prilagodili, ne bo pa večje škode.
- Elsevier ni potreben krčenja, temveč je potreben reorganizacije, vlaganja v dodatne produkte ipd. Problem dobička je problem konkurence in nič drugega.
- Faktor vpliva je problematičen, a le za laike. Če se ga pravilno interpretira, je še vedno uporaben za interpretacijo relevantosti določene revije. Seveda pa v tem trenutku obstajajo že po mojem mnenju boljše alternative: SJR faktor (http://arxiv.org/abs/0912.4141) in pa Eigenfactor (http://www.eigenfactor.org/)
- Odprti dostop je izjemna dobrodošlica v svetu znanstvenega založništva. Želim si, da bi doprinesel čim večjo konkurenco, vendar močno dvomim, da je odprti dostop rešitev znanstvenega publiciranja.
Sem zelo vesel tega izčrpnega komentarja. Tudi sam si ne znam naristai scenarija ob zrušitvi Elsevierja; ta trenutek je vse preveč pomembnih funkcij vezanih nanj in njegove konkurente. Vendar v svetu globalizirane digitalizacije se vendar vprašam ali E. ne pušča (rahlega) vtisa dinozavra. Kar me zlasti moti in tudi čudi je, da ob izjemnih profitih premalo vlaga v prihodnje rešitve, tu vidim npr. bistveno razliko z Googlom...
OdgovoriIzbriši