Zanimiva primerjava:

Preračunal sem celoten proračun dveh švicarskih univerz, najbogatejše ETH Zürich in najrevnejše v Freiburgu, na vpisanega študenta. Dodal sem izračun še za našo univerzo. Kritikom seveda takoj povem, da se zavedam spornosti te primerjave, ker gre za »celoten proračun« in ta je seveda pri izrazito raziskovalno močni ETH Zürich izjemno bogat. Res pa je tudi, da seveda obseg raziskav vpliva na kvaliteto študentskega učnega okolja določene univerze, zato primerjava povsem od muh tudi ni!

Proračun ETH Zuerich: 1.000.000.000 SF t. j. 150 milijard SIT; 12.000 študentov; 12,5 milijona SIT/študenta.

Proračun Freiburg: 200.000.000 SF t.j. 30 milijard SIT; 9.000 študentov; 3,3 milijona SIT/študenta.

Proračun Univerze v Ljubljani: 35 milijard SIT; 50.000 študentov; 700.000 SIT/študenta.

Še nekaj misli ob bolonjski reformi

Razočaran ugotavljam, da potem ko je Ministrstvo za šolstvo in šport sicer ustanovilo svoj forum o Bolonjskem procesu zelo mačehovsko skrbelo zanj in zdaj ga je celo umaknilo iz najave na prvi strani svojega spleta.

V bolonjskih reformnih pripravah bi bilo v tem času najpomembneje, ko bi že bili vsaj v obrisih znani kriteriji akreditacije, saj je pri oblikovanju programa koristno poznati pravila, ki bodo uporabljena v njegovi presoji. Stara je resnica, da hudič tiči v detajlih. Slovensko visoko šolstvo je obremenjeno z resnimi težavami in nekatere iščemo lahko prav v podrobnostih. Reforme običajno spremljajo pričakovanja večjih korakov in so zato lahko posebno dobra pot v reševanje izzivov. Omogočajo po pravilu tehtnejše spremembe, ki jih sprotno aktualiziranje običajno ne zagotavlja. In prinesejo lahko vsaj dvoje koristi: omogočajo uvajanje novosti torej zagotavljajo posodobitve in pripomorejo k popravljanju prepoznanih obstoječih težav. Že resnejša standardizacija poti v kvaliteto visokošolskega pouka bi povečala učinkovitost in tudi privlačnost študijskega procesa. Kolegialna hospitacija, metode aktivnega pouka, uvajanje virtualnega pouka, učinkovitejše metode preverjanja znanja, posodobitev praktičnega učnega procesa so samo nekatere reformne vsebine, ki nam jih lahko ponudi t.i. bolonjski proces (BP).

Eden ključnih problemov je določitev pravil in načinov prehodnosti med programi, v horizontalnem in vertikalnem prehodu; ponekod razpravljajo celo o priznavanju usposobitev, ki izvirajo iz neuniverzitetnega okolja, za dopolnjevanje kreditnega nabora. Ta določila bi morala seveda biti enotna, vsaj kot izhodišča na ravni države in ob upoštevanju vključevanja v EHEA. To prav kliče po določitvi nosilca vzpodbud in usmeritev. Švicarska praksa je npr. taka, da je država naložila skrb za oblikovanja enotnih izhodišč in realizacijo reforme švicarskima konferencama - univerzitetni (SUK) in rektorski (CRUS).

Zaradi didaktičnih razlogov bi bilo potrebno konkretneje zarisati možnosti uveljavitve novih učnih tehnologij, umeščanje učnih modulov in utemeljitve izpitnega režima ipd. v programih narejenih po bolonjski shemi. Ne pozabimo, da prav logistika učnih vsebin določa pripravo urnikov, je pogoj za načrtovanje učnih vsebin ter za presojo razpoložljivosti učiteljskih in kapacitet sodelavcev ipd., idr., kar v končni fazi pomeni tudi presojo materialnega okvira reforme. Najbrž je jasno, da s samim administrativnim ukrepom določitve dolžine študijskega leta in na socialno kočljivem skrajševanju trajanja študija ne bo že kar tudi povečana prehodnost študentskih populacij v študijskem procesu. Evropa na temelju dosedanjih izkušenj opozarja, da poenostavljena zamenjava nalepk brez dodatnih materialnih vložkov ne zagotavlja uspešne reforme. Govorijo o vsaj 15% dodatnem finančnem zalogaju. Ne delajmo si utvar, da bo že sama vključenost v BP presegla presojo, ko je vrednot izobrazbe bistveno povezana z imenom šolske ustanove. Da pa je določeni šoli pripisovana vrednost vedno posledica kvalitete, ki v znatni meri temelji na materialnih temeljih ustanov pa je tudi znano.

Pomembno bi bilo določiti značilne vzorce učnih blokov, najprej zaradi načrtnejšega izkoriščanja znotrajuniverzitetne učne ekspertize, nato zaradi meduniverzitetne izmenljivosti v nacionalnem okviru in seveda zaradi učinkovite vključitve v Evropski visokošolski prostor. Vsekakor bi kot vstopni podatek v reformo na ravni vsake od univerz, še bolje pa na ravni vseh slovenskih univerz morali doreči, ker tega ni eksplicitneje izrekla Novela zakona, kakšen naj bo pretežni model stopnjevanosti študija. Sedanja stihijnost omogoča načrtovanje kvečjemu konsekutivno oblikovanih programov, je pa daleč od tega, da bi lahko med fakultetami prilagajali kapacitete zlasti v podiplomskih programih. Otežena je dalje priprava povezanih (joint) programov in zelo bo moteno načrtovanje in usklajevanje t. i. Erasmus Mundus programov.

Še nekaj kratkih operativnih nalog bi bilo prav tako vredno opraviti: pripraviti terminološki besednjak za pojme, uporabljane v BP – za osnovo bi bila koristna predvsem naslonitev na dokumenta Tuning akcije; druga reč je, da bi dobili enoten slovenski in angleški formular za predstavitev predmetov – zopet je smiselna osnova najbrž Tuning dokument. Za opredelitev modularnih smotrov je potrebno pripraviti še opisne tekste za posamezne ciljne elemente modulov, letnikov in stopenj.

V panelni diskusiji Free Science na berlinski konferenci Wizards of OS 3 me je k razmisleku vzpodbudil Gradmannov komentar, ko se opredeljuje do pojmov »svobodnega« in »odprtega«, ki ju vzporedno navaja kot pogoja za delovanje znanosti. Svobodo naj bi pri tem določal prost dostop do objavljenega materiala, prav tako kot tudi do primarnih podatkov in postopkovnih metod. In kar se mi zdi še posebno pomembno je da, cit: »Odprto mora biti tudi sinonim za transparentne, korektne in učinkovite metode zagotavljanja kvalitete in presojo vpliva znanstvenega dela«. Posebno tehten se mi zdi poudarek, ki je namenjen ugotavljanju vpliva, ki ni a priori zapostavljen ocenjevanju kvalitete, ampak je predvsem namenjen priznavanju vpliva (»impact«). Tega lahko ima katerakoli ugotovitev, celo taka, ki je nerodno formulirana, v delih še nedorečena, včasih celo jezikovno slabo interpretirana, da le pri vrstnikih sproža novo iskanje in s časom vodi v novo znanje. Pomembno je, da je sporočena in da lahko postane vir, ne zaradi izpolnjevanja formalnih pogojev presoje, ampak ker je pomembna v svoji kontinuiteti. Torej tudi slabše formuliran rezultat, da je le razumljen in vsebinsko tehten in predvsem kadar sproža novino, torej je reproduktiven, je že lahko kazalec vreden odprtega pretoka. Vendarle pa bi se znanstveno sporočanje brez redakcije sprevrglo v kaotično poplavo materiala vprašljive kvalitete, obilje bi vodilo do povratnega učinka, ko bi se tudi sprožilno učinkovit material izgubil v obilju vsakovrstnega nekoristnega šuma. Toliko bolj je zato potrebno zagovarjati izčiščenje s pomočjo redakcijski postopkov, kjer pa skoraj ni boljše metode kot je ocenjevanje z vrstniki.

K pomembnim pogojem za ustvarjanje nove vednosti bi vsekakor dodal časovno komponento, torej hitrost njenega posredovanja uporabnikom. Na to pa lahko npr. pomembno vpliva tudi učinkovitost uporabljenega ocenjevalnega sistema presoje z vrstniki (»peer review«). Tudi tu lahko koncept Odprtega dostopa (»Open Access«) zaradi možnosti učinkovite izrabe z IT podprte komunikacije močno skrajša čas razširjanja novega znanja v raziskovalni srenji in je zato dodatno relevanten. Vesel bi bil, tudi ko bi se kdo oglasil z nestrinjanjem.

Čeprav sem spodnji tekst prvotno namenil informaciji za intranetno občestvo na oddelku, menim, da je v njem morda nekaj ugotovitev in predlogov, ki bi lahko zanimali še koga. Res da se nekatere informacije pojavljajo že v mojih prejšnjih dnevniških vnosih, pa morda to vendar ne bo preveč moteče:

» Med dokumentalisti, knjižničarji in tudi med raziskovalci v svetu odmeva zadnje dni odločitev velezaložbe Reed Elsevier, da bo poslej dovoljevala objavljanje pri njih natisnjenih člankov tudi na osebnih spletnih straneh avtorjev ali v t. i. institucionalnih depozitnih arhivih. Članka sicer ne smemo objaviti v obliki .pdf dokumenta, ki bi ga sneli npr. s ScienceDirecta in tudi zgolj »linka« ne smemo uporabiti, ampak ga lahko odložimo v tekstovni obliki. Pomagamo si lahko s svojo kopijo zadnje verzije članka, ki smo jo poslali v založniško redakcijo in to nato dodatno dopolnimo s korekturami, ki so rezultat pripomb recenzentov. Gre torej za t. i. predodtis (»preprint«), ki je nato popravljen ali pa govorimo o poodtisu (»postprint«), ki si ga avtor pripravi sam (npr. enostavno tudi tako, da uradni .pdf dokument prekopira v svoj .doc dokument. In še nekaj: kadar potem tak članek objavite, kot rečeno na svoji spletni strani ali v arhivski depozitni zbirki, je potrebno navesti tudi povezavo do elektronskega deponiranega članka v Elsevierjevi bazi, torej v ScienceDirectu (ali kakorkoli se bo vse to v prihodnje že imenovalo, saj krožijo govorice, da Elsevier pripravlja veliko reorganizacijo svojega arhiva revij v globalno bazo s karakteristikami ISI-jeve Web of Knowledge).

Čemu je vse to pomembno in pomembno je zelo! Najprej, ker po poti dodatno arhiviranih kopij na spletnih straneh, ki jih indeksirajo danes zelo popularni in učinkoviti iskalci, npr. Google in Yahoo, postane vaš članek neprimerno bolj viden, kot je bil doslej, ko je bil na voljo le tistim, ki so imeli dostop do plačljivih baz (in ki jih Google ne pregleduje!). Posledično lahko pričakujemo, da bo ob večji vidnosti tudi pogosteje citiran in tako nam zatrjujejo tudi raziskave informatikov (Lawrance, 2002). Druga velika prednost je, da z vzpostavljanjem inštitutskih depozitnih zbirk, in te bodo nujnost, pridobimo orodje za aktualno objavljanje celotne raziskovalne in strokovne intelektualne produkcije neke ustanove. To so okna v svet v pravem pomenu besede. In še več; to je osnova tudi za arhiviranje celotnih podatkovnih baz raziskovalnih rezultatov, kar omogoča hitro in učinkovito sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih konzorcijih, povečano hitrost priprave skupnih objav, organiziranje virtualnih konferenc, recenzijskih sestankov, ipd. Da ne govorim o posebnem in ključnem pomenu tega za sodoben visokošolski pedagoški proces. Institucije bodo seveda zdaj morale pohiteti z ustanavljanjem svojih depozitnih zbirk in dober argument in vzpodbuda je prav omenjena akcija založbe Elsevier. Njeno eksplicitno in ekskluzivno dovoljenje za objavljanje le v inštitutskih bazah namreč onemogoča za te namene uporabiti nekatere že obstoječe nacionalne virtualne knjižnične sisteme, kot je v našem prostoru npr. COBISS. In vendar, ker naj bodo te inštitutske zbirke dogovorno oblikovane po standardih, ki jim omogočajo mrežno prepoznavo in popolno interaktivnost (s pomočjo t. i. metapodatkov), lahko virtualno nemoteno vstopajo v globalne sisteme izmenjave informacij. Eden takih standardov je zdaj že zelo uveljavljen standard OAI (Open Access Initiative), za katerega je mogoče na Spletu tudi pridobiti brezplačen software. Upam torej, da bomo pri nas na fakulteti dovolj hitro prepoznali pomembnost trenutnega dogajanja na področju pretoka informacij. Ta resda poteka rahlo v ozadju bolj očitnega vsakodnevnega aktualnega raziskovanja, ki pa mu šele razširjanje vednosti med raziskovalne vrstnike in druge uporabnike, ob posredovanju po sodobnih informacijskih poteh, zagotavlja pravo vrednost.«

Prejšnji teden je zagovornike Prostega dostopa (Open Access) razveselila vest, ki jo je sporočil največji komercialni založnik znanstvene periodike Reed Elsevier. Poslej bodo namreč dovoljevali avtorjem odlaganje njihovih člankov bodisi na osebnih spletnih straneh ali na spletnih straneh njihovih ustanov. Pri tem avtor ne sme uporabiti originalnega Elsevierjevega pdf dokumenta ali povezave na spletne strani založnika, ampak sam pripravi dokument na osnovi svoje kopije (preprinta ali postprinta), ki jo ustrezno dopolni s korekturami recenzentov in založnika do oblike objavljenega članka. Drugje kot na omenjenih dveh lokacijah naj bi člankov ne bilo mogoče odlagati, torej bodo v prihodnje ustanove morale poskrbeti, da bodo na svojih spletih organizirale tudi urejene arhivske strani za dela svojih raziskovalcev. Če bodo seveda ti arhivi tudi ustrezno dokumentacijsko podprti (z metapodatki), bo vidnost takih del v svetovnem prostoru vsekakor večja. To pa bo v pomoč promociji tako avtorjev kot raziskovalnih ustanov. Za vzpostavljanje takih podatkovnih baz je na voljo kar nekaj brezplačnih software-skih paketov, kot je npr. tisti, ki ga ponuja ameriški MIT v svojem Dspace projektu, ali pa tisti, ki je na voljo na Univerzi v Southamptonu. In ne nazadnje, tudi v Sloveniji so na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v okviru Projekta SciX razvili programska orodja za ta namen.

V četrtek, 27. 5. sem se udeležil posveta o ECTS kreditnem sistemu in slovenski bolonjski reformi, ki ga je organizirala agencija CMEPIUS . Žal sem šele danes uspel najti čas, da zapišem nekaj vtisov s tega srečanja, zato so tudi občutki že nekoliko obledeli (predvsem pa je prvotna jeza že nekoliko izpuhtela…). Dopoldanski čas posveta je bil namenjen splošnejšim, uvodnim temam. Minister dr. Gaber je kot uvodničar v svoji, sicer jezikovno kultivirani maniri predstavil izhodišča slovenske bolonjske reforme, kot jih okvirja pravkar sprejeta nova visokošolska zakonodaja. Informiranim žal ni povedal nič novega in tudi takoj po nastopu je odšel (pač pogosto videna oblika obnašanja najvišjih predstavnikov državne administracije...). Tako tudi nisem mogel potrošiti vprašanj, ki sem si jih pripravil za to priliko prejšnji večer. Porabil sem jih sicer nato v Bolonjskem forumu na spletni strani MŠZŠ pa sem prepričan, da tudi tam ne bom dočakal odgovorov iz resorja. Ob nadaljnjih, dokaj bledih referentih je v dopoldanskem programu posveta izstopal le prof. Zgaga. V nastopu, za katerega se je pripravil baje v zadnjem trenutku, ker sploh ni bil predviden kot referent, nam je vendarle s svojimi vtisi iz delovanja evropskega projekta Tuning povedal daleč največ uporabnega. Za konec je dodal še nekaj prav dobrih osebnih predlogov k reformi. Res škoda, da na Univerzi njegove ekspertize ni konkretneje čutiti, zlasti, ker je mogoče prav v svežih materialih omenjenega projekta, ki so mimogrede na posebni spletni strani Pedagoške fakultete UL, najti veliko dobrih izkušenj in poročil o tem kako poteka reforma v Evropi, vključno s težavami.

Za nas »reformne operativce« je bil živahnejši popoldanski del posveta, ki je bil izveden v obliki delavnic. Žal ob katastrofalno zredčeni udeležbi. Res je žalostno: v avditoriju ni bilo videti nikogar iz resorja, tudi nobenega tretjerazrednega uradnika iz ministrstva in nikogar od tistih, ki npr. na UL skrbijo za reformna dejanja. Tako so tudi res številne in zelo konkretne pripombe in kritike naše visokošolske reforme za katere je v največji meri odgovoren prav resor izzvenele kot samopomilovalno jadikovanje žrtvovanih. Prijetno presenečenje so bile izkušnje, ki so jih o reformnih pripravah predstavili kolegi iz mariborske in primorske univerze. Razumljivo, oni vidijo v reformi mnogo večjo priložnost za promocijo; UL pa kot da počiva na lovorikah. Le na kakšnih…

Obeta se vendarle, da se bo v reformno dogajanje, zlasti v svetovanje aktivneje vključila služba CMEPIUS, tako nam je vsaj obljubila direktorica g. Širokova. Tako pomoč bi res krvavo potrebovali, zlasti ker so trenutni koraki precej kaotični. Na eni strani smo v mednarodnem povezovanju v večini na samem začetku, čeprav bi moralo to biti izhodišče. In manjka tudi cela vrsta drobnih dogovorov na ravni znotraj in med slovenskimi univerzami, ki bi šele zagotovili, da bi v polni meri zaživela izbirnost. Jasno bi morali dogovoriti tudi načelo sprotnega študija, pa nove oblike izpitnega režima, saj novi študij seveda ne bo več prenesel »večnih študentov, potrebno bo pogumnejše in bolj avtonomno uvajanje novih učnih metod in posodabljanje učnih vsebin … In zakon žal ni rešil bistvene dileme slovenske reforme, da bi namreč za osnovni tip sheme v stopnjevanosti določil shemo 3 + 2 , kot to načrtuje največji del evropskih univerz. Povsem odprt je tudi koncept financiranja novih programov, saj Uredba o paketnem financiranja brez dodatnih in jasnih določil o razporejanju sredstev med programi ne rešuje ničesar.