"Plenilske revije" v arhivih

Presenetil me je nadavni članek v Nature, kjer ugotavljajo, da v akademski bazi Scopus gostuje kakšnih 300 morebitnih "plenilskih revij" (predatory journals), kar predstavlja v zadnjih treh letih skoraj 3%  indeksiranih objav. O tem je mogoče prebrati tudi analizo v reviji Scientometrics.  

...na blogu je omagal...

Ko sem v novoletni čestitki priznal "da sem omagal" na blogu, nisem tega pojasnjeval, ker se to pač v čestitki ne spodobi. Tukaj pa lahko razložim, da je bilo več razlogov. Najprej, ker sem postopoma izgubil stik s tematiko, ki sem jo prednostno vključeval v svoje zapise: dogajanje v akademskem okolju in posebej informacijski tokovi v njem. Občasno sem vključeval še kakšno širšo temo, rekel bi ji politično aktualno dogajanje. Drug razlog je bil utrujenost zaradi premajhne vzpodbude s strani bralstva. Tu sem bil seveda kriv sam: izbor ne zelo aktualnega področja in pomanjkanje talenta za komunikacijo z javnostjo. In zavoljo pomanjkljivega stika z bralci na blogu sem se v zadnjem času s svojimi razmišljanji preselil v drug medij, ki mi je daje občutek, da je tega stika več. Preselil sem se na Facebook (FB), v delu pa dopolnilno tudi na Twitter. In ker sem že prej na blogu kdaj koketiral z bolj poljudnimi, vsakdanjimi temami, to zdaj prednostno počnem na FB.

In tako sem prav danes "izlil" nekaj svoje jeze na račun pripomb, ki jih imam do sodržavljanov v odnosu do aktualne pandemske grožnje. Naj za pokušino prenesem ta zapis še sem:

Ko dnevno spremljam domača poročila o posledicah sproščanja »korona« omejitev me vznejevolji obnašanje sodržavljanov zlasti v uporabi gostinske ponudbe in nasploh obnašanje v javnosti. In v takem razpoloženju skoraj obžalujem, da je država prevzela več odgovornosti v omejevanju pandemije, kot ji je bilo treba. S tem pravzaprav izziva, da posamezniki manj skrbijo za svojo varnost kot bi morali. Če je ukrepe uvedla, da bi bolje obvladala ljudi in jih nato omilila, da bi se ljudem prikupila, je to seveda zelo nevarno za demokracijo. Če pa se je za ukrepe odločila, ker se čuti odgovorno za državljanje, je nujen spremljajoči ukrep tudi sankcioniranje napačnega ravnanja ljudi. Protiepidemiološki ukrepi seveda usodno ogrožajo gospodarstvo, kar v zanki znova ogroža ljudi in demokracijo. Vendarle pa je moja ogroženost najprej moj problem, vsaj v delu ko lahko z razumnim ravnanjem in posluhom za nasvete prispevam k obvladovanju razširjanja kužnine. Ni pa zgolj moj problem, ko mi država ne zagotovi ustrezne infrastrukturne podpore moje varnosti kot sta varstvo zdravja, varnost ljudi in premoženja, torej vsega kar ni v moči urejanja posameznika. Zlasti ker je grožnja tokratne epidemije uperjena v zajeten del slovenske populacije. Uveljavljen pojem »ogrožene populacije« (starejši od 65 let) zajema v slovenskem primeru 20% prebivalstva in če zadevo samo nekoliko razširimo na starejše od 60 let je to celo četrtina populacije!!! Tu je v igri velika odgovornost vlade in oblasti nasploh in njena skrb ko ne dovoli, da bi zadeva ušla iz ravnotežja, je povsem razumljiva.   

Srečno 2020

Bloger, ki je omagal, želi bralcem, ki so najbrž obupali nad njim, SREČNO NOVO LETO 2020.

 

Fairsharing - koristna podatkovna baza

Na spletnem portalu Fairsharing boste našli koristne napotke o podatkovnih in metapodatkovnih standardih ter marsikaj o podatkovnih bazah in ravnanju z njimi. Še več na to temo pa najdete v članku D. Kwon.

Odprti dostop in Načrt S

V zadnjem času je tudi v našem strokovnem medijskem prostoru slišati vse več o odprtem dostopu in odprti znanosti. Razlog je tudi v uglašeni akciji mednarodne skupnosti (t.i. cOAlition S) za uveljavitev odprtega dostopa v t. i. Načrtu S in načelih njegovega uveljavljanja. V Načrtu S sodeluje tudi naš ARRS.  O neoviranih oblikah dostopa do strokovnih tekstov je že pred časom v Knjižničarskih novicah opazno spregovoril I. Kanič in dodal tudi koristen slovarček najpogostejših pripadajočih pojmov.  

CTK o odprtem dostopu

Prisluhnite predavanju sodelavcev CTK o Odprtem dostopu. PPT predstavitve iz predavanja si lahko naložite >tukaj.

Pregledno od OD

Prof. dr. Suber je obsežnejši uvod k odprtemu dostopu (njegova kratka verzija je zapisana v prejšnjem zapisu) objavil prav tako leta 2004 na spletu Earlham Collega in ga v prevodu objavljam v nadaljevanju, ker je prvotni prevod zaradi ukinitve spletne strani bil izgubljen:

Pregledno o Odprtem dostopu(Open Access Overview)
S poudarkom na odprtem dostopu do recenziranih raziskovalnih objav in njihovih predhodnih tiskov.

 (poskus prevoda teksta Open Access Overview avtorja  prof. dr. Suberja z njegove spletne strani; pripravil Franc Viktor Nekrep, ob upostevanju avtorjevih avtorskih pravic)

To so uvodne misli k odprtemu dostopu (OD) (angl. Open Access - OA) za vse, ki jim je ta koncept novost. Upam, da je tekst za branje dovolj kratek in za razumevanje dovolj dolg ter organiziran tako, da vam bo omogocil skok do poglobljenih vsebin, povsod kjer boste to zeleli. Seveda ne obravnava vseh podrobnosti  in ne daje odgovorov na vse zadrzke. Vendar bo omogocil vsem, ki ga boste prebrali, dovolj podatkov in bo preprecil nerazumevanje, ki je v zgodnjem obdobju gibanja OD upocasnilo njegov napredek. Dobrodosli bodo vasi komentarji in predlogi – v anglescini prof. Suberju (v slovenscini FV Nekrep) .
Ce je ta pregled se predolg, potem svetujem svoj kratki pregled OD. Najdete ga v vec jezikih (tudi v slovenscini) in ga je mogoce ob primerni velikosti crkovnega nabora odtisniti na eni sami strani.
Ko se boste seznanili s splosnimi pojmi o OD pa lahko spremljate nadaljnji razvoj s pomocjo Suberjevega bloga ali casopisa in boste presodili, kako lahko pomagate pobudi OD …

Peter Suber

zadnja osvezitev 23. julija 2005

Literatura Odprtega dostopa (poslej: OD) je digitalna, online, brezplacna in brez vecine omejitev avtorskih pravic ali licencnin.  OD odstranjuje cenovne ovire (narocnine, licencnine, placilo za ogled). V kratki definiciji, ki jo uporablja PLoS – »prosti dostop in neomejena raba«  - sta zgosceno ujeta oba elementa. Pri razumevanju katere zapreke je treba umakniti je treba upostevati nekaj prilagodljivosti.  Npr. nekateri ponudniki OD dovoljuje komercialno uporabo materiala, drugi ne. Nekateri dovoljuje izpeljanke materiala, drugi ne. Vendar je vecina javnih definicij enotna, da zgolj odstranitev cenovnih omejitev ali pa omejene oblike uporabe ob »posteni rabi (fair use)« niso dovolj. Kako je o zadevi spregovorila »Budimpestanska iniciativa Odprtega dostopa«: »Na voljo je vec stopenj in oblik dostopa do te literature. Pod Odprtim dostopom razumemo, da je ta prosto dostopna na javnem internetu in jo lahko vsak uporabnik bere, presname, kopira, razsirja, natisne, preiskuje ali se povezuje do polnega teksta teh clankov, jih preiskuje za indeksiranje, jih povezuje kot podatke s programjem ali jih uporablja za vsakrsno pravno nesporno rabo brez financnih, zakonskih ali tehnicnih ovir razen tistih, ki so nelocljive z dostopom do samega interneta. Edina omejitev pri reprodukciji in razsirjanju in edina vsebina avtorske zascite je, da je avtorjem omogocen nadzor na integriteto njihovega dela in pravico, da so ustrezno navedeni in citirani.« Stalisca iz Bethesde in Berlina pravijo pa tako: Da lahko delo oznacimo kot OD mora lastnik avtorske pravic predhodno odobriti: »javno kopiranje, uporabo, razsirjanje, prenos in objavljanje dela kot tudi razsirjanje del, ki izvirajo iz originala v vsakrsnem digitalnem okolju za vsakrsno odgovorno rabo in z ustreznim navajanjem avtorstva…" Budimpestanska izjava(februar 2002), izjavi iz Bethesde (junij 2003) in Berlina (oktober 2003) so temeljne definicije »odprtega dostopa« z najvecjim vplivom zanj. Obicajno jih citiram vzajemno kot skupno osnovo gibanja OD, kot BBB definicije. Ceprav z umikom cenovnih omejitev brez odstranitve omejitve dostopnosti nismo dosegli cilje iz  BBB definicije, je vendarle odstranitev stroskovne bariere kljucna vsebina, ki jo resuje OD. Odstranitev cenovne ovire bo za vecino zagovornikov OD to kar potrebujejo in kar si zelijo. Ob tem, da naj OD odstrani ovire v dostopu, naj bo OD tudi takojsen in ne odmaknjen in naj zadeva polni tekst clanka in ne le zgolj izvlecke in povzetke.

OD je kompatibilen z avtorskimi pravicami, presojo vrstnikov (kolegialna ocena - peer review), s prihodkom (celo s profitom), tiskanjem, shranjevanjem, ugledom, kariernim napredovanjem, indeksiranjem in z drugimi resitvami ter storitvami za podporo, ki so povezane s konvencionalnimi znanstvenimi zapisi. Temeljna razlika je, da racuna ne placujejo bralci ter da placilo ni  razlog omejitve dostopa. Pravna osnova za OD je bodisi soglasje nosilca avtorskih pravic ali javna dostopnost, obicajno pa je prvo. Ker OD uporablja soglasje nosilca avtorskih pravic ali pa je utemeljen na prenehanju teh pravic ni potrebno, da bi spreminjali ali umikali patentno pravo. Tudi ni potrebno, da se nosilci odpovedo vseh avtorskih pravic, ki jim pripadajo in da prepustijo delo v splosno javno dostopnost (public domain). Enostaven, ucinkovit in vse pogosteje uporabljan nacin za nosilce avtorskih pravic je, da izrazijo soglasje za OD tako, da uporabijo eno od licenc Creative Commons. Uporabne so tudi nekatere druge licence odprtih vsebin. Nosilci pravic lahko oblikujejo tudi lastno licencno izjavo oz. soglasje in jo pripnejo k svojemu delu. Ce nosilci avtorskih pravic soglasajo z OD, o cem soglasajo pravzaprav? Obicajno se vnaprej strinjajo z neomejenim prebiranjem  shranjevanjem, kopiranjem, izmenjavo, skladiscenjem, tiskanjem, preiskovanjem, povezovanjem in pregledovanjem z iskalnimi orodji polnega teksta njihovega dela. Vecina avtorjev si pridrzi pravico razsirjanja okrnjene ali napacno pripisane razlage teksta. Nekateri onemogocajo komercialno izrabo teksta. V glavnem pa pogoji omejujejo plagiatorstvo, napacno interpretacijo in vcasih komercialno rabo in dovoljujejo vse oblike uporabe, ki jih potrebujemo v akademski rabi, vkljucno tiste, ki jih zahtevajo sodobne oblike podpore raziskovanja preko spleta. Za dela, ki niso v javni uporabi, OD zahteva pridobitev soglasja nosilca avtorskih pravic. Iz tega izhajata dva nadaljnja zakljucka: (1) napacno je razlagati, da je OD Napster v znanosti; in (2) za dela pokrita z avtorskim pravom je OD vedno prostovoljen, cetudi je to eden od pogojev za soglasje pri zaposlitvi ali v pogodbi o financiranju. Ne obstaja OD iz upornistva, krsenja, izkoriscanja ali piratske izrabe avtorske pravice.

Kampanja OD cilja na literaturo, ki jo avtorji prepuscajo svetu brez pricakovanja placila. Naj to imenujem literaturo brez avtorskega povracila, honorarja (zanimivo je, da za to se nimamo uveljavljenega standardnega pojma). Dva razloga usmerjata pozornost k tej literaturi brez honorarjev. Najprej, zmanjsan je strosek za posrednika ali izdajatelja te literature. Drugic, omogoca avtorju privolitev v odprti dostop brez izgube placila. Najpomembnejsi del te nehonorirane literature za nas namen so znanstveni clanki ocenjeni z vrstnisko presojo (peer review) in predhodni tiski teh clankov (predodtisi - preprints). (Ljudje zunaj akademskega okolja so preseneceni, ko izvedo, da vecina revij ne placuje avtorjem za njihove prispevke). Ocitno nihce ne pise nehonorirane literature za denar. Raziskovalci pisejo clanke za revije, ker napredek v znanosti na njihovem podrocju omogoca tudi njihovo karierno napredovanje. Pisejo zavoljo vpliva, ne zaradi denarja. Seveda pa ni nesebicna zelja po napredku znanja nic manj vredna, ce jo spremlja mocan osebni interes po napredku v karieri. OD ne temelji na altruisticnem voluntarizmu. Ker znanstveniki ne dobijo denarja za svoje clanke v revijah, so v zelo drugacnem polozaju od vecine glasbenikov in filmskih producentov.  Sporov pri zagotavljanju odprtega dostopa do glasbe in filmov in drugih honoriranih oblik avtorskih del ni mogoce prenesti na ta poseben nabor del. Nehonorirana literatura je sadez, ki je na drevesu odprtega dostopa lazje dosegljiv, vendar OD ni potrebno omejevati samo na nehonorirana dela. Odprti dostop do placljive literature, kot so to monografije in romani, je mogoc, kakor hitro se avtorji strinjajo. Ker pa se avtorji bojijo, da bodo izgubili placilo je njihovo soglasje tezko pridobiti. Treba jih je prepricati, da (1) bodisi prednosti iz OD presegajo vrednost njihovega honorarja ali (2)  da bo OD povecal prodajo njihovih del. Kaze v vse vecji meri, da sta oba pogoja dosegljiva za vecino raziskovalnih monografij. Vendar to je manjsi del ovir v obsezni kampanji za OD do nehonorirane literature.  V splsnem ni potrebno, da se OD omejuje zgolj na literaturo. Zadeva lahko vsako digitalno vsebino, od surovih podatkov ali podatkov, ucnih materialov, glasbe, slik, multimedijskih predstavitev in programja. So lahko dela, ki so nastala kot digitalna  ali za starejsa dela, kot je literature v javni uporabi ali materiali kulturne dediscine, ki so bili kasneje digitalizirani. V podnaslovu tega prispevka se sklicujem na »vrstnisko ocenjene raziskovalne clanke in njihove predodtise«, ker je to bistveni del vecine aktivnosti v pobudi OD in bistvo tega prispevka in ne ker bi to predstavljalo meje OD.

Mnogo pobud OD cilja na objave raziskav financiranih iz denarja davkoplacevalcev. Argument odprtega dostopa do javno financiranega raziskovanja je mocan. To je razlog, da je npr. vec kot 30 drzav podpisalo OECDjevo  Deklaracijo o dostopu do raziskovalnih podatkov iz javnega financiranja. Kampanja za OD do raziskav javnega financiranja obicajno priznava izjeme za (1) zaupne vojaske podatke, (2) raziskave, ki koncajo v patentibilnih rezultatih in (3) raziskave, ki jih avtorji objavljajo v prodaji namenjenih publikacijah kot so npr. knjige. Soglasanje s temi izjemami je pragmaticno in vodi k izogibanju nepotrebne borbe ob tem ko se zavzemamo za OD do najvecjega in najlazje dosegljivega nabora javno financiranih raziskav. Sadovi, ki so najlazje dosegljivi je raziskovanje, ki ne zagotavlja placila in ga financirajo sredstva davkoplacevalcev. Odlocitev ameriskih NIH da zagotovijo prost online dostop do recenziranih raziskovalnih clankov, ki izvirajo iz raziskav financiranih iz sredstev NIH, so dober  primer take resitve.

Literature Odprtega dostopa ni mogoce brezplacno pripraviti in tudi ne objavljati. Noben resen zagovornik OD ni nikoli rekel, da je mogoce literaturo OD izdajati brez sredstev, ceprav jih pa veliko trdi, da je cenejsa kot konvencionalno pripravljena literatura, celo cenejsa od kupljive online literature. Ni vprasanje ali je znanstveno literaturo mogoce ponuditi brez stroskov, ampak ali je mogoce najti boljso pot od te, da s stroskom bremenimo bralca in s tem postavljamo omejitve dostopu do te literature. Kot je zapisano v BOAI FAQ: »biti prosto je dvoumno; mi razumemo pri tem prosto za bralca, ne prosto za izvajalca. Vemo, da nastajanje literature OD ni brez stroska. Vendar to ne izkljucuje moznosti, da je naredimo brez cene za bralca in za uporabnika.« Stroski izdaje literature OD, prihranki v primerjavi z literaturo konvencionalne izdaje in poslovni model za pokrivanje stroskov so odvisni od tega, ali je ta literatura ponujena v revijah OD ali v arhivih OD (podrobnosti so v nadaljevanju). OD je kompatibilen s placljivimi dodatki. V kolikor je polni tekst v OD so dodatni stroski zaradi dodatne ponudbe uslug sprejemljivi. Ce so namrec dodatki v pripravi dragi potem morajo ponudniki zahtevati zanje placilo; ce imajo dodatki vrednost potem bo mogoce najti ljudi, ki jih bodo pripravljeni placati. Nekatere revije z zaracunavanjem dodatnih materialov pokrivajo del stroskov, ki jih potrebujejo za zagotavljanje OD.

OD je zdruzljiv z ocenjevanjem s vrstniki (peer review) in vse pomembnejse iniciative OD znanstvene literature vztrajajo na njegovem pomenu. Ocenjevanje namrec ni odvisno od cene medija oz. revije, prav tako kot od tega niso odvisni vrednost, kvaliteta in integriteta  ocenjevanja. Eden od razlogov, da vemo, kako je ocenjevanje v revijah OD lahko prav tako strogo in korektno kot pri konvencionalnih revijah je dejstvo, da se uporabljajo isti postopki, isti standardi in da celo sodelujejo iste osebe v vlogi urednikov in ocenjevalcev kot pri standardnih revijah. Zalozniki konvencionalnih medijev vcasih ocitajo, da enoten model placevanja pri revijah OD (strosek se obracunava avtorju sprejetega prispevka ali njegovemu sponzorju) kompromitira ocenjevalni postopek. Na ta ocitek je bilo odgovorjeno obsezneje drugje. Revije OD lahko uporabljajo ocenjevalni model klasicne oblike ali pa uvedejo inovativne oblike, ki izkoriscajo prednosti novega elektronskega medija in moznost interaktivnosti v mrezo povezanih raziskovalcev. Vendar umikanje ovir dostopa do literature in reformiranje ocenjevalnih modelov sta dva neodvisna projekta. OD ne predpostavlja nobenega posebnega vzorca ocenjevanja in vsi modeli (in se vec drugih), ki so kompatibilni s tiskanimi revijami so kompatibilni tudi z OD. V vecini disciplin in podrocij uredniki in ocenjevalci, ki izvajajo vrstnisko presojo podarjajo svoje delo, prav tako kot avtorji. Kjer pa so placani je OD do nastajajocih clankov se vedno mogoc, zahteva le nekoliko vecji financni vlozek. Kljub dejstvu, da tisti, ki so zadolzeni za urednisko presojo obicajno delajo brez povracila, pri ocenjevanju vendarle nastaja strosek: s posiljanjem dokumentov ocenjevalcem, spremljanjem kdo kaj pocne in kako postopek napreduje, opozarjanjem zamudnikov, zbiranjem pripomb in njihovo razposiljanje pravim osebam, podporo komunikaciji, preverjanjem verzij, zbiranjem vsakovrstnih podatkov  in podobnim. Vse bolj sicer ta opravila prevzemajo racunalniske resitve, tudi take odprtokodne.

Za OD sta na voljo dve obliki posredovanja raziskovalnih clankov uporabnikom: revije OD in arhivi (repozitoriji) OD. Bistvena razlika med njima je, da revije OD izvajajo ocenjevanje z vrstniki, arhivi OD pa ne. Ta razlika pojasnjuje tudi druge razlike, zlasti stroske in tezave pri vzpostavljanju in vzdrzevanju obojega. Je se sicer nekaj drugih moznosti OD, na katerih pa se ne bi obsirneje ustavljal, kot so osebne spletne strani, elektronske knjige, diskusijski forumi, weblogi, wikiji, RSS sporocila in P2P mreze skupne uporabe. In v prihodnje bo tega se najbrz vec.

Revije OD: Revije OD izvajajo ocenjevanje z vrstniki (peer review). Revije OD obicajno dovolijo avtorjem zadrzati avtorske pravice. Nekatere revije OD delujejo neprofitno npr. Public Library of Science - PLoS, druge so profitne (npr. BioMed Central - BMC). Revije OD placujejo svoje racune na podoben nacin, kot to pocno televizijske in radijske postaje: tisti, ki imajo interes, da se informacija razsirja, placujejo proizvodne stroske vnaprej tako, da je dostop neomejen za vse, ki imajo ustrezno opremo. Vcasih to pomeni, da imajo revije podporo s strani dolocene univerze ali profesionalnega zdruzenja. Vcasih to pomeni, da revija zaracunava stroske obdelave in priprave za vsak sprejet clanek, kar placata ali avtor ali pa avtorjev sponzor (zaposlovalec, agencija ipd.). Revije OD, ki zaracunavajo stroske obicajno tudi oprostijo placila stroskov tiste, ki imajo posebne tezave pri njihovem placilu. Revije OD, ki imajo institucionalno podporo ne zaracunavajo stroskov priprave/objave clankov. Revije OD lahko tudi zaracunavajo znizan obseg stroskov, ce uspejo pridobiti prihodek iz drugih virov, drugih publikacij, reklam, z zaracunavanjem dodatnih uslug in materialov, ali npr. z informacijsko podporo. Nekatere institucije in konzorciji zagotavljajo znizano ceno usluge objave. Nekateri zalozniki OD (BMC in PLoS) oprostijo placila stroskov objavljanja raziskovalcem iz ustanov, ki placujejo letni clanarino. Pogosto je nerazumevanje, da vse revije uporabljajo poslovni model »placa avtor«. Tu sta dve zmoti. Najprej ker velja prepricanje, da  obstoji zgolj en poslovni model OD, v resnici pa je v uporabi vec razlicnih modelov. Druga zmota je, da nekateri menijo, da je zahteva po placilu vnaprej pomeni model »placa avtor«, v resnici pa trenutno manj kot polovica danasnjih revij OD (47%) uporablja zaracunavanje avtorjem. Kadar revije zaracunavajo strosek, obicajno strosek placajo avtorjevi sponzorji, ali pa so avtorji oprosceni placila, kadar bi morali placati iz svojega zepa. Ta zmota je nevarna, ker  se avtorji bojijo, da ne bodo sposobni placati stroska in to daje nasprotnikom OD moznost, da sejejo negotovost in strah. Seveda je vec razlogov, zakaj revije OD ne izkljucujejo revnih. Nekateri uporabljajo barvno oznacevanje za razvrscanje revij: zlata (do raziskovalnih clankov je omogocen odprt dostop in to takoj); zelena (avtorjem je omogoceno arhiviranje poodtisov); bledo zelena (dovoljuje, t.j. ne nasprotuje avtorjem arhiviranja predodtisov);  siva (nic od gornjega). Za podrobnosti o poslovanju revij odprtega dostopa, si poglejte »BOAI Vodic za poslovno planiranje izdaje nove revije odprtega dostopa«; BOAI Vodic za poslovno planiranje pri spremembi revijo z narocnino v revijo odprtega dostopa, in PLoS Belo knjigo o izdajanju revij odprtega dostopa. Zaupamo lahko, da so revije OD lahko poslovno trajnostne, saj so stroski ocenjevanja, priprave manuskripta in razposiljanje revije znatno nizji od cen, ki jih danes placujemo za revije z narocnino. Vec kot dovolj denarja je mogoce usmeriti v sisteme za podporo revij. Razen tega bodo knjiznice po razsiritvi OD dosegle velike prihranke s spremembo, odpovedmi narocniskih revij. Za spisek revij odprtega dostopa glej Directory of Open Access Journals.

OA arhivi in repozitoriji: Arhivi OD so lahko organizirani po disciplinah (npr.: arXiv za fiziko)  ali po ustanovah (npr. eScholarship Repository na Univerzi California). Ce arhive OD gostijo univerze so enako zainteresirane za dolgotrajno shranjevanje kot za OD. Arhivi OD ne opravljajo kolegialne recenzije, vendar lahko omejijo deponiranje samo za dela ustrezne discipline ali za avtorje ustrezne ustanove. Arhivi OD lahko hranijo predodtise, poodtise ali oboje. Predhodni tisk (predodtis – preprint) je oblika clanka pred kolegialno oceno, obicajno je to verzija, ki jo posljemo reviji. Naknadni tisk (poodtis – postprint) je verzija sprejeta po oceni z vrstniki. Vcasih je potrebno razlikovati dve vrsti poodtisa: (a) verzija, ki je bila kolegialno ocenjena pa se ne odtisnjena, druga (b) pa, ki je bila ze natisnjena. Nekatere revije dovolijo avtorjem odlaganje prve oblike poodtisa v arhivih OD, ne pa druge. Arhiv OD je lahko namenjen zgolj elektronskim odtisom (e-tiskom) (elektronskim predodtisom ali poodtisom clanka v reviji)  ali pa lahko vsebuje tudi teze in disertacije, ucne materiale, ucne tiske, podatkovne datoteke, avdio in video datoteke, razlicne tiske ustanove, ali katerokoli drugo obliko digitalne datoteke. Arhivi OD lahko zagotavljajo neomejen dostop do vseh dokumentov  ali pa lahko prepustijo avtorjem odlocitev do katerih oblik in pod kaksnimi pogoji dovolijo dostop do vira. Avtorji ne potrebujejo dovoljenja za arhiviranje predodtisov. Ko zakljucijo pisanje predodtisa se vedno imajo avtorske pravice. Ce revija zavrne v sprejem clanek, ki je ze krozil v obliki predodtisa potem je to izrecna zahteva revije, ki nima osnove v zakonodaji o avtorskih pravicah. (Nekatere revije se drzijo te navade, ki je znana pod imenoma Ingelfingerjevo pravilo, je pa v upadanju, zlasti na podrocjih zunaj medicine). Ce avtorji prenesejo za poodtis avtorske pravice na revijo, potem tudi sami potrebujejo dovoljenje nosilca avtorske pravice, da jo lahko deponirajo v arhivu OD. Vecina revij (70%) pa vendarle ze dovoljuje arhiviranje poodtisov. Vendar ce revija tega ne dovoli, avtor se vedno lahko v arhivu odlozi  predodtis in vse popravke (razliko torej med predodtisom in in poodtisom). Za bazo, kjer lahko pogledate politike posameznih zaloznikov revij, pojdite na projekt SHERPA. Poglejte tudi dodatek z eprint-revijami v bazi Sherpa, ki obravnava zaloznike. Revije, ki ne zelijo sprejeti nacina OD ali pa uporabljajo svoj lasten nacin OD se vedno lahko podpirajo OD tako, da dovolijo svojim avtorjem odlaganje njihovih poodtisov v arhivih OD. Vecina revij je to ze storila. Odlocitev je nato na strani avtorjev, da izkoristijo priloznost. To pomeni, da lahko avtorji objavljajo delo v katerikoli reviji, ki sprejme njihovo delo (revija z OD ali brez) in se vedno lahko zagotovijo OD do svojega objavljenega dela tudi v arhivu OD. Najboljsi so arhivi, ki so prilagojeni t. i. protokolu Open Archives Initiative (OAI) za zajemanje metapodatkov, ki nato omogoci, da so dela navzkriz sledljiva. V praksi to pomeni, da uporabniki lahko najdejo delo v arhivu, ki je prilagojen OAI zahtevam, pa ceprav ne vedo, da tak arhiv obstaja, kje je in kaj vsebuje. (Malo zmede je v tem, da gre za dve iniciativi OD in OAI, ki sta sicer povezani pa jih vendar ne gre zamenjevati). Vsaka univerza na svetu lahko in bi morala imeti svoj arhiv OD z znacilnostmi OAI  in politiko, da bi vzpodbujala oz. zahtevala od svojih clanov, da shranjujejo svoja dela v repozitoriju. In res, vse vec univerz to ze zares dela. Lahko zaupamo, da so arhivi OD ekonomsko trajni, ker so ceneni. Na voljo je vec odprtokodnih programskih resitev  za gradnjo in vzdrzevanje takih arhivov. Deponiranje novih clankov vzame samo nekaj minut in ga lahko opravi vsak avtor sam brez pomoci arhivarja. Arhivi OD zahtevajo le malenkost dela tehnika, predvsem v zacetku ob zagonu in nekaj prostora, obicajno na univerzitetnem strezniku. Univerze ze tako vzdrzujejo veliko manj pomembnega programja in prepuscajo veliko vec strezniskega prostora pogosto za manj pomembne vsebine. V vsakem primeru ustanove z arhivi OD pridobijo, ker si s tem povecujejo opaznost in vpliv svojih clankov, avtorjev in institucije. Na voljo ni dokoncnega spiska arhivov OD po principu OAI, vendar vzdrzujem listo dobrih spiskov. O podrobnostih pri vzpostavljanju institucionalnih repozitorijev si oglejte SPARC Institutional Repository Checklist & Resource Guide. Za podrobnosti o arhiviranju v OD pa BOAI Self-Archiving FAQ.

Projekt OD je konstruktiven, ni destruktiven. Namen kampanje je konstruktivno zagotoviti OD k vse vecjemu telesu literature in nikakor nima destruktivnega cilja odvzeti posel revijam ali zaloznikom, ki niso v OD. Posledice se morda lahko razhajajo, cilji pa nikakor ne. Ceprav so cene revij v casu od sredine osemdesetih let rasle stirikrat hitreje od inflacije, namen OD ni kaznovanje ali miniranje dragih revij, ampak zagotovitev dostopne alternative in izkoristiti v polni meri novo tehnologijo - splet – za siroko dostopnost in zmanjsanje stroskov. Razen tega za same raziskovalce ni bistvena motivacija resevanje krize cen revij ampak zagotavljanje njihovega sirsega in  enostavnejsega dostopa  za bralce  in boljsi odmev in vpliv za avtorje. Zalozniki niso monolitni, Nekateri ze sami zagotavljajo OD, drugi ponujajo hibridne modele in tretji razmisljajo o preskusanju take resitve. Med tistimi, ki ne zagotavljajo OD, mu nekateri nasprotujejo drugi pa samo se niso odloceni. Med neprepricanimi nekateri zagotavljajo vec OD kot drugi. OD nicesar ne pridobi in izgublja morebitne zagovornike z zamegljevanjem teh razlik. Vecina zaloznikov in vecina revij ze dovoljuje arhiviranje OD, ki ga izvajajo avtorji. Ker je samoarhiviranje oblika OD, ki temelji na dobri volji, avtorji, ki ne izkoriscajo priloznosti pravzaprav predstavljajo vecjo oviro za OD kot zalozniki, ki ga ne omogocajo. Promoviranje OD ne potrebuje bojkota nobene oblike literature, nobene revije in nobenega zaloznika. Podpiranje OD ni treba da pomeni nazadovanje zaloznistva in propad zaloznikov ne bo nujno podprl OD. Ciljanje v miniranje revij in zaloznikov brez OD je napacen cilj. Revije OD in revije z narocnino lahko sobivajo. To vemo, ker sobivajo ze sedaj. Ne vemo, ali bo ta koeksistenca zacasna ali trajna, vendar je najbolj ucinkovit nacin, da delamo za OD, opazujemo, kaj se dogaja s ponudniki brez OD in ne dovolimo, da se zapletemo v obracunavanje s tistimi, ki ne sodelujejo.

Odprti dostop ni sinonim za splosni dostop. Tudi, ko bo dosezen OD, bodo ostale vsaj stiri pregrade: Filtriranje in cenzorske ovire. Veliko sol, zaposlovalcev in oblasti zelijo, da se omejuje, kar bi bilo mogoce videti. Jezikovne bariere. Vecina literature na spletu je angleske, ali samo v enem jeziku in strojno prevajanje je se zelo neucinkovito. Ovire dostopa prizadetim. Vecina spletnih strani se ni dostopna ljudem s handikapom, kot bi lahko bile. Ovire pri povezovanju. Digitalni razkorak se vedno preprecuje milijardam ljudi dostop do spleta, med njimi milijonom resnih znanstvenikov. In ceprav zelimo odstraniti te stiri dodatne prepreke (in vecini nam to uspeva), ni razloga, da ne bi uporabljali posebnega poimenovanja »odprti dostop« vse dokler ne bomo uspeli. Odstranitev cene in preprek z dovoljenji  je pomembna ovira, ki je vredna da jo poimenujemo s posebnim imenom.

OD je nacin dostopa, ne poslovni model. Je vec poslovnih modelov, ki so skladni z OD in je vec nacinov placevanja racunov, da lahko bralec pride do vsebine brezplacno. Modeli, ki uspesno delujejo v nekaterih okoljih, nisah, druzbah ne bodo tako dobro delovali drugje. Nihce ne trdi, da lahko ena velikost ustreza vsem. Veliko je razlik med disciplinami, ki vplivajo na financiranje OD. Ne moremo pricakovati, da bo OD lahko enako hitro napredoval v vseh disciplinah, kot ne moremo pricakovati, da se bo enako hitro uveljavljal v vseh drzavah. Vec napredka je v podrocjih ZTM (znanosti, tehnike in medicine), vendar je OD mogoc in koristen tudi v humanistiki. Ves cas nastajajo novi modeli OD in stari se preverjajo in spreminjajo. Veliko je prostora za kreativnost in za iskanje poti, kako pokrivati stroske za kolegialno ocenjevane revije OD in za splosne arhive OD in nista se izkorisceni vsa modrost in domisljija. Iz drugega kota: OD je nacin dostopa, ne oblika vsebine; OD lahko uporabimo za katerikoli digitalni material, od tekstov, podatkov do programja, avdio, video in multomedijskih datotek.

OD sluzi interesom razlicnih skupin. Avtorji: OD siri njihovo obcinstvo in povecuje vidnost in vpliv njihovega dela. Bralci: OD jim zagotavlja neomejen dostop do literature, ki jo potrebujejo za svoje raziskave. Povecuje prikladnost uporabe in doseg in intenzivnost preiskovanja. OD tudi omogoca neomejen dostop do programja, ki stoji ob strani bralcu pri raziskovanju. Svobodna online literatura so prosti online podatki za programe, ki omogoca iskanje po polnem tekstu, indeksiranje, rudarjenje, povzemanje, prevajanje, povezovanje, opozarjanje  in druge oblike obdelave in analize. Ucitelji in studenti: OD izenacuje bogate in revne pri dostopu do kljucnih virov in izloca potrebo po pridobivanju dovoljenje za reproduciranje  in posredovanje vsebin. Knjiznice: OD resuje cenovno krizo znanstvenega casopisja. Resuje tudi to, kar imenujem krizo privolitve. OD podpira interese knjiznic tudi drugace, posredno. Knjiznicarji zelijo uporabnikom pomagati pri iskanju literature, ki jo ti potrebujejo, brez omejitev, ki jih njihovemu lastnemu knjiznicnemu fondu povzrocajo proracunske omejitve. Univerzitetni knjiznicarji zelijo uciteljem povecati njihovo obcinstvo in njihov vpliv in posredno univerzi povecati njen raziskovalni ugled. Univerze: OD povecuje vidnost njihovih uciteljev in organizacijskih enot, jim  zmanjsuje stroske pri nabavi literature in povecuje njihovo poslanstvo pri razsirjanju znanja. Revije in zalozniki: OD clankom povecuje vidnost, dostopnost in koristnost. Reviji v OD njena povecana zaznavnost povecuje priliv novih clankov in reklam, da ne omenjamo bralcev in citatov. Ce narocniska revija ponudi del svoje vsebine v OD (npr. za izbrane clanke, za vse starejse clanke po neki dobi embarga ipd), potem lahko s svojo povecano vidnostjo izkoristijo poleg narocnine tudi vse ostale prednosti. Ce revija dovoli OD z  arhiviranjem svoji poodtisov je za avtorje seveda mikavnejsa od revij, ki tega ne dovolijo. Seveda imajo narocniske revija in njihovi zalozniki tudi nasprotne interese in v glavnem nasprotujejo OD. Vendar je poenostavljeno gledanje, da vsi njihovi interesi govorijo proti OD. Agencije za financiranje: OD povecuje vracilo njihove investicije v raziskave, saj so rezultati financiranih raziskav sirse razpolozljivi, lazje jih najdemo oz. poiscemo in so bolj koristni. OD sluzi javnim financnim agencijam se na drug nacin, zagotavlja namrec javni dostop raziskavam financiranim iz javnih sredstev. Vlade: Kot tisti, ki zagotavljajo sredstva raziskave, vlade pridobijo na enak nacin kot agencije za financiranje ( v prejsnjem odstavku). OD tudi podpira demokracijo, saj kar najsirse in najhitreje razsirja informacije drzavne administracije. Drzavljani: OD jim omogoca dostop do kolegialno preverjenega raziskovanja (ki vecinoma ni dostopno v javnih knjiznicah) in jim zagotavlja dostop do raziskav, ki so jih ze placali po poti  davkov. Koristi jim tudi posredno, saj s tem pomagajo raziskovalcem, zdravnikom, tehnologom in drugim pri uporabi najaktualnejsega znanja v njihovo dobro.

OD v zgodovinskem pogledu: Znanstveni casopisi ne placujejo avtorjem in tega niso poceli ze od prvih zacetkov, ko so nastale take revije v Londonu in Parizu leta 1665 (slej: Jean-Claude Guédon, In Oldenburg's Long Shadow). Revije so nastale, ker so prehitevajoc knjige, omogocile bralcu hitro seznanjanje s svezimi rezultati drugih. Za avtorje so revije prekosile knjige, ker so posredovale novo znanje hitro in sirsemu krogu bralstva in poleg tega zagotovile avtorju prvenstvo pred drugimi znanstveniki, ki so se ukvarjali z istim problemom. Zagotovile so avtorjem prednost hitrega casovnega ziga na njihova dela. Ker so bili avtorji na tak sicer mocan, a neotipljiv nacin nagrajeni, so tudi sprejeli kot dejstvo, da jim revije ne morejo zagotoviti placila. S casom so dobicki revij rasli, vendar so avtorji vztrajali na tradiciji, da so pisali clanke za vpliv in veljavo in ne za denar. OD je bil fizicno in ekonomsko neizvedljiv v dobi tiska, ceprav so si ga nosilci avtorskih pravic zeleli. Stroski in s tem cene so bile neizbezne za tiskane revije, vse do let pred 1970 so bile celo sprejemljive, potem pa so zacele narascati hitreje od inflacije. Od leta 1986 so cene rasle stirikrat hitreje kot inflacija. Na sreco, kot so postajale cene revij neznosne se je pojavil internet in ponudil alternativo. Ni vazno ali krivimo za nedostopnost revij pretirane cene revij ali preskromne proracune knjiznic. Ce pogledamo po zaloznikih ni vazno ali krivimo pohlep ali preproste trzne zakonitosti (povecevanje stroskov in vpeljava novih storitev). Pripisovanje krivde nima pomena in odvraca od bistva. Obseg publiciranega znanja  eksponentno narasca in bo vedno rasel hitreje od knjiznicnih proracunov. V tem smislu OD odtehta narascanje znanja medtem ko ga placljive oblike dostopa ne morejo. Dosegli smo (ze kar nekaj casa nazaj) tocko, ko celo najbolj bogate raziskovalne ustanove ne zmorejo dostopa do celotnega nabora raziskovalne literature. Placljiv dostop do clankov v revijah se ne more uravnoteziti s stalnim, eksplozivnim narascanjem obsega znanja, cetudi bi bile cene nizke in bi bilo zagotovljeno, da bodo ostale trajno nizke. Cenovna kriza sama je samo eden od vzrokov narascanja obsega OD. Cetudi bi znanstveniki ne presli na OD, da bi se izognili nedostopnim stroskom dostopa, bi se kljub temu preusmerili, da izkoristijo internet kot mocno novo tehnologijo za sprotno posredovanje znanja, s svetovnim obcinstvom, z nicelnimi robnimi stroski in v digitalni obliki, ki omogoca neomejeno obdelavo. Za nazornejso predstavitev zgodovine OD poglejte casovni trak  gibanja odprtega dostopa.

Koristne povezave
To je zelo skrcen spisek. Za vec povezav je najbolje spremljati arhiv bloga ali arhiv casopisa z novicami.

Vec pregledov:

What you can do to promote open access
Timeline of the open access movement
Conferences and workshops related to the open access movement
Discussion forums devoted to OA issues
Creating an Information Commons Through Open Access,  daljsi uvod k Odprtemu dostopu (kmalu tudi v HTML verziji).
Create Change, iz ARL, ACRL in SPARC
(Mis)Leading Open Access Myths, iz BioMed Central
Open Access Bibliography, avtor Charles W. Bailey, Jr.

Poglavitna stalisca o OD (kronolosko, glej tudi casovni trak):

Budapest Open Access Initiative in tudi FAQ, 14. februar 2002
Bethesda Statement o Open Access publiciranju, 20 junij 2003
ACRL Principles and Strategies reforma znanstvenega komuniciranja, 28 avgust 2003
Wellcome Trust position statement o Odprtema dostopu, 1. oktober 2003
Berlin Declaration o Odprtem dostopu za Znanje  v znanosti in humansitiki, 22. oktober 2003
UN World Summit on the Information Society Declaration  o nacelih in  nacrtu za akcijo, 12 december 2003
OECD Declaration o dostopu do raziskovalnih podatkov iz javnega financiranja, 30. januar 2004
IFLA Statement o Odprtem dostopu do znanstvene literature in raziskovalne, 24. februar 2004
Australian Group of Eight Statement o odprtem dostopu do znanstvene informacije,  25. maj 2004

Avtor:

Peter Suber
Research Professor of Philosophy, Earlham College
Open Access Project Director, Public Knowledge
Senior Researcher, SPARC

peters@earlham.edu

Copyright © 2004-2005, Peter Suber. To je dokument OD.