Proti embargu

Berem članek Wilderja in Levinejeve in se navdušujem nad zgodbo o Jayju Bradnerju, ki je uporabil pot odprtega dostopa (OD), da je ta pospešila uveljavitev uporabe njegove najdbe, pomembne v zdravljenju raka. Kot zmeraj sem zadovoljen ob vsakem podatku, ki utrjuje idejo OD, tako kot je npr. nedavna vest, da bodo nemške raziskovalne knjižnice bojkotirale naročila Elsevierjevih revijalnih zbirk, ker se založnik slabo odziva na pozive k večji naklonjenosti OD. Vendar mi ob vseh uspehih, ki jih naraščajoče beleži OD, še vedno manjka strožji odnos do režima tako imenovanega embarga, ki ga večina odprtodostopnih rešitev tolerira. Saj je vendar osnovna misel v ozadju OD hitro razširjanje novih spoznanj v kolegialnem in tudi siceršnjem, znanosti naklonjenem okolju.

Prepogosto rešitve nacionalnih programov uveljavljanja OD za raziskovalne objave financirane z javnimi sredstvi (EU Open Research Data iniciativa, Wellcome sklad, NASA PubSpace in pd.) pristajajo na zadržanje nedostopnosti podatkov v obdobju med 12  in 24 meseci, to je v času t. i. embarga, kadar gre za objave v komercialnih revijah. Pristajanje na odlog takojšnje dostopnosti seveda podaljšuje čas dostopa novega znanja do bralcev.  In to do bralcev, raziskovalnih kolegov, ki jim bi novo spoznanje morda pospešilo njihove lastne raziskave ali jih vzpodbudilo k novim potem iskanja. Pa do bralcev, študentov, ki jim bodo novosti pomembno dopolnile do tedaj osvojeno znanje. In tudi do radovednih bralcev, ki sami sicer niso aktivni raziskovalci, jim pa radovedno spremljanje novega znanja sproži prenekatero misel, ki bi tudi avtorje-raziskovalce, če bi jim bila na ustrezen način sporočena, morda napotila, da bi v naslednjem koraku spremenili ali pot svojega iskanja ali pa način sporočanja novosti uporabnikom. Ta pot bi npr. močno povečala obseg t. i. odprtega vrstniškega ocenjevanja (open peer review).