Ob nedavni izkušnji, ko sem se čudil, kako lahko v dnevnem časopisju najdejo prostor tudi zelo nekorektne, celo zavajajoče informacije, me je zelo pritegnil tale članek z nasveti, kako je mogoče relevantno znanje narediti bolj transparentno in dostopno. Samo v pojasnilo mojega ogorčenja: pri omenjeni časnikarski izkušnji govorim o neracionalnem pisanju o škodljivih vplivih mleka kot sestavine človekove prehrane, ki je pod naslovom "Kravje mleko (je dobro za teličke)" izšlo v Delu 13. avgusta letos. No, k sreči so na omenjeno pisanje sledile kompetentne zavrnitve iz stroke.
Vendarle pa sem se prav ob tem primeru znova zamislil, kako pomembno je, da tudi objave znanstvenih raziskav najdejo pot do celotne javnosti, ne zgolj do kolegov raziskovalcev. In prav zato me je toliko bolj pritegnil članek Taitove in Wojcikove, ki zagovarjata odprti dostop kot mehanizem neoviranega posredovanja raziskovalnih dosežkov vsem, ki jih ti morda zanimajo. Veljati bi moralo ključno načelo t.i. odprte znanosti, da je znanje, ki nastaja v finančnem okolju javnega financiranja javna dobrina. Torej dostopna vsem, ki so jo kot davkoplačevalci vendarle že plačali.
Res pa je tudi, da bi stroke morale v večji meri vzpostavljati pretok znanja, ki ga ustvarjajo tudi po poti poljudnega pisanja. Zlasti zato, ker današnja praksa sili raziskovalce, da svoje dosežke prednostno objavljajo v angleškem jeziku. V okoljih manjših (zlasti neanglofonskih) narodov je zato toliko pomembnejše, da svoje dosežke predstavijo tudi v maternem jeziku. To sem pred časom v nekem drugem dialožnem tekstu že skušal poudariti. In še dragocenejše bo, če bo tak tekst pripravljen v poljudni, trde teorije in podatkov razbremenjeni obliki. Kot je to učinkovito izrazil Einstein: "If you can’t explain it simply, you don’t understand it well enough."
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar