sreda, april 01, 2015

Kako je mogoče učinkovito iskati plagiate

V današnjih TV Odmevih sem postal pozoren na besede dekana Fakultete za državne in evropske študije,  prof. dr. Mateja Avblja  o nedavni aferi s plagiatom magisterija njihove študentke. Zlasti mi je bil nenavaden izgovor, čemu je ta magisterij “ušel” notranji kontroli, predvsem pa budnemu očesu mentorjev. Trditev, da so namreč šele od nedavna na voljo protiplagiatorski programi, je seveda šibek izgovor. Že kar nekaj časa, zlasti pa v obdobju dozorelih spletnih iskalnikov kot so Google  ali pa pri nas Najdi.si so na razpolago rešitve, ki v znatni meri zmanjšujejo riziko plagiiranja. Zahvaljujoč tudi temu, da so že vrsto let po slovenskih visokošolskih knjižnicah na voljo digitalne baze tekstov učnih materialov in študentskih del različne ravni, je mogoče tekstovno korektnost različnih izdelkov, tako učiteljskih kot študentskih, tudi v znatni meri slediti in vrednotiti. Res pa je, da je uporaba teh virov kar precej naporen  posel. Tu specializirani in sofisticirani program, eden takih je npr. Turnitin, močno povečuje učinkovitost presoje originalnosti tekstov. Težava nastopi takrat, ko gre za tekste v slovenskem jeziku, najprej zaradi pomanjkanja ustreznih podatkovnih baz oz. njihove povezljivosti in še vedno tudi slabosti razpoložljivih prevajalnih programov.

Tukaj nergam kot laik v področju preverjanja tekstovne originalnosti, lahko pa povem, da sem kar nekaj svojih zadnjih aktivnih let stalno spremljal “copy-paste” navade svojih študentov v njihovih pisnih izdelkih, to pa pomeni, da se je vsaj zadnjih 15 let že dalo marsikaj storiti v boju proti tej razvadi.  Morda se v komentarju oglasi kdo, ki ima aktualnejše izkušnje v tej nalogi. Da, to je naloga učitelja, kot je njegova naloga, da vedno znova opozarja študente na akademsko poštenje, kamor spada tudi priznavanje avtentičnega avtorstva.  

3 komentarji:

  1. Kot univerzitetni učitelj imam nekaj problemov s tem, da se pozornost iz pokvarjenosti ljudi in nedoraslosti politikov prenaša na univerzitetne učitelje.

    Ki smo na slabem glasu že vsaj od Setnikar-Cankarjeve naprej. Ali pa od takrat, kot je bilo rečeno, da menda delamo štiri ure na teden.

    1) Naloga profesorja ni, da je policaj, pes čuvaj, raziskovalni novinar ... Študent vendar podpiše, da je avtor omenjenega dela. Vsakega študenta profesorji pač ne moremo pretresati enako kot novinarji tistih par politikov. Vsakega študenta ne moremo obravnavati kot potencialnega plagiatorja in kriminalca. Bilo bi celo žaljivo. V normalni akademski skupnosti bi izjava študenta o avtorstvu morala zadostovati.

    2) Naloga profesorja pa je, da opozori na citiranje in uporabo virov. Jaz svojim vedno povem, da lahko prepisujejo kolikor hočejo, da nima smisla, da po svojih besedah ponavljajo že tisočkrat povedanega, AMPAK DA NAJ ZA BOŽJO VOLJO ZADEVO CITIRAJO IN NE PREDSTAVLJAJO KOT SVOJE DELO. Da ne bo nič narobe če bo "njihovega" manj. Internet je pač vzpostavil "mashup" kulturo, ki pa mora biti kultura in ne plagiatorstvo.

    3) Dvomim, da je bil leta 2005 katalog diplomskih del tako lepo postavljen na splet, kot je dandanes. Iskanje v Googlu za "jernej ladinik diplomsko delo" in z omejitvijo na zadetke pred 1.1.2006 ne najde nič uporabnega.

    Avbelj ima povsem prav, da so bili takrat drugi časi.

    4) Naloga profesorjev tudi ni, da berejo diplomske naloge z vseh mogočih fakultet, za vsak slučaj in samo zato, da bi se nekoč spomnili, da so nekaj podobnega nekoč že brali.

    5) Bistveno v zadevi je, kdo se v Sloveniji ukvarja s politiko in lahko prileze celo do ministra za izobraževanje in ne kako popadljivi psi čuvaji pred krajo intelektualne lastnine smo profesorji.

    OdgovoriIzbriši
  2. Najprej hvala za odmev, da bo blog dobil vsaj malo pridiha družbenega medija :). Pa nazaj na resno stran. Še kako se strinjam z nejevoljo ob pojavu, ko smo postali univerzitetni učitelji skoraj sinonim za pokvarjenost in sprijenost in tragična je politika, ki pomaga graditi tako podobo. Pa vendar je zgodba s Setnikar-Cankarjeva neka druga zgodba, ki pa ima žal tudi vzorce v preteklosti. Kot jih ima tudi plagiatorstvo v številnih ponovitvah, ki so odmevale na politični sceni. Že v odzivu na tvit sem zapisal, da se deloma strinjam s pomisleki, ko pregledovalcu (in mentor je tudi v tej vlogi) ni mogoče ujeti vseh prestopkov te vrste. Vendar pa če omenim samo ta zadnji primer: že po vnosu tretje naključne sintagme iz spornega magisterija sem z Googlom uspel locirati Ladinikovo delo iz leta 2002. Dopuščam pa možnost, da morda leta 2005 delo še ni bilo ulovljivo. Tu bi morda pomagal podatek o ureditvi baz na EF. Pa pravzaprav, zakaj sem se toliko zalepil na to zadnjo zgodbo; predvsem ker sem v "svojem času" ogromno napora vložil v to, da sem študentom pridigal o potrebnosti in pomembnosti pravilnega navajanja virov. Ihtavo sem z vsebinami njihovih seminarskih nalogah brskal po guglovih skladiščih in začuda odkrival zelo veliko "copy-paste" razvade. In potem smo se počasi navadili drug na drugega. Prav mogoče je, da so se mi za hrbtom nekateri smejali, ker so me preigrali na meni neznane načine, vendarle pa verjamem, da sem marsikoga tudi prepričal, da tak način dela ni korekten in je sprejel uzance. In je kakšen Janezek odrastel v Janeza.

    Tudi sam se ne strinjam z neko drugo navado, da skušajo vsevprek valiti krivdo za pojav plagiiranja na mentorje; o tem sem pred časom tudi pisal na tem blogu. In zato zagovarjam neko srednjo pot: skrbno delo mentorjev v poučevanju pravil citiranja in temeljito spremljanje izdelkov, kolikor pač to omogočajo razpoložljiva orodja.

    Za konec bom še malo polemičen. Trditev iz tč. 4) gornjega komentarja ni moja podmena: seveda ne "vseh fakultet" in "za vsak slučaj"; taka pot pač ne vodi nikamor. Iskanje grešnikov in sankcioniranje pa. V vzgoji pač tudi grehe uporabljamo za pouk pravega ravnanja. In naj citiram še iz gornjega komentarja:"V normalni akademski skupnosti bi izjava študenta o avtorstvu morala zadostovati" in se ob tem grenko nasmehnem in z grenkobo nadaljujem: v družbi s tako zevajočimi napakami si ne predstavljam nekega nišnega okolja v katerem bi lahko brez pomisleka za zlato sprejel vsako izjavo. Ampak z vzgojo/izobraževanjem vendarle ne bi odnehal!

    OdgovoriIzbriši
  3. Spoštovana, strinjam se z obema. Še posebej s stališčem prof. Turka, da akademska komunikacija mora slediti načelom akademskih etičnih načel. Naj le dodam, da je problem veliko, veliko bolj kompleksen kot se javnosti zdi na prvi pogled. Ne gre le za plagiarizem. Gre za pravilno citiranje, strukturiranje del ipd... Problem je, da se ob izrazitem napredku internetne pismenosti srečujemo z upadom informacijske pismenosti na področju znanstvene in strokovne komunikacije. Menim, da je vendarle odločilna vloga učiteljev - pa ne ob recenziji zaključnega dela
    temveč skozi ves učni proces.
    Lepe praznike, Miro

    OdgovoriIzbriši