Ko sem danes prebiral Harnadov prispevek »The Need to Upgrade All OA Mandates to Add Immediate-Institutional-Deposit Requirement« na njegovem blogu Open Access Archivangelism, sem seveda takoj pomislil tudi na stanje pri nas. Harnad se jezi, kako so pravzaprav iniciative odprtega dostopa (OD) z »mandatom«, ki naj bi obvezoval avtorje k odlaganju člankov v arhive OD, neučinkovite. Najprej zaradi izjeme, ko lahko ustanova, ki zavezuje avtorja, dovoli na njegovo izrecno prošnjo tudi umik obveze OD deponiranja, kar pa sploh ni najpogostejši razlog za skromno uveljavljanje mandatne obveze. Največji del neizvajanja mandata je namreč vezan na preprosto nesodelovanje avtorjev; ti enostavno ne odlagajo prispevkov. Tam kjer skušajo to reševati knjižnice, največkrat tudi te omagajo zaradi številnih ovir, bodisi formalnih, še večkrat pa zopet zaradi nekooperativnosti. No, pri nas še nismo tako daleč, da bi sploh resno, predvsem dosledno in povsod, udejanili mandate, torej obveze odlaganja rezultatov raziskav, ki so nastali iz sredstev javnega financiranja, v arhive, v repozitorije OD. Ko bo nekoč ta zavest zrelejša, jo bo treba seveda še najprej formalizirati; to bo najbrž naloga ARRSa. In tu vidim (nekoč v »svetli« prihodnosti) možnost, ko bi tudi dosegli sodelovanje avtorjev. Namreč današnja praksa ocenjevanja prispevkov npr. pri kandidiranju za projekte ali pa v kadrovskih postopkih, bi se lahko zelo enostavno preoblikovala v pogoj, da bodo ocenjeni zgolj prispevki, ki so recenzentom dostopni v OD obliki. In samo tako; verjamem, da bi to bil najmehkejši mehanizem, ki bi avtorje pripeljal do sodelovanja z OD rešitvami.
Morda bo zadeva lažja tudi, ker prihaja v deželo nov evropski raziskovalni program Obzorja 2020, za katerega obljubljajo, da bo imel vgrajen mandat odprtega dostopa. No, prav radoveden sem, ali jim ga bo uspelo uveljaviti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar