MOOC – kako uspevajo?

Ko sem pred skoraj letom na svojem blogu prvič omenil “zajetne odprte online vsebine” (MOOC), je te učne pripomočke komaj kje spremljal kakšen komentar, kaj šele ocena. Zdaj so o njih uporabniki nabrali že toliko izkušenj, da najdemo na njihov račun tudi že presoje in kritike. Na nek način presenečata velika popularnost, torej velik vpis v tečaje a razmeroma majhno število tistih, ki jih tudi zaključijo. Del odgovora je mogoče najti v  zapisu na blogu Mind/Shift, kjer se avtor sprašuje, kako da MOOC tečaje zaključi v poprečju le 10% vpisanih študentov. Razlogi, ki jih avtor našteje, pri čemer uporablja obsežnejši študijo Instituta Innosight, konfliktnost dobro pojasnjujejo:

1. Ker so tečaji prosto dostopni jih obiskujejo tudi načrtovalci podobnih učnih vsebin, saj se obeta “spletni učni industriji”, ki jo MOOCi napovedujejo, velik razmah. Neke vrste legalna industrijska špionaža.

2. Prav tako so pogosti obiskovalci učitelji, ki skušajo v vsebinah najti koristne pobude in rešitve za lastno poučevalno rabo.

3. Med vpisanimi je opaziti zelo veliko starejših študentov, kar kaže, da so med njimi taki, ki morda želijo končati morda že opuščen študij, ali dodati stopnjo, ki jim bo omogočila spremembo poklicne kariere. Ali pa želijo zgolj obogatiti svojo poklicno usposobljenost z novimi znanji.

4. No in če jim že nova izobrazbena stopnja sicer ne bo zagotovila profesionalnega napredovanja, jim bodo že delna dodatna znanja lahko olajšajo položaj.

5. Trenutni podatki žal še ne omogočajo analize v kolikšni meri te nove pobude lahko spremenijo karierno prihodnost uporabnikom MOOCov.

6. Seveda pa je najboljša razlaga za nizko uspešnost vpisanih pri zaključevanju že samo dejstvo, da so tečaji zastonj, da se torej nanje vpišejo tudi taki, ki bi sicer ne tvegali vplačila šolnine za vsebine, ki jih morda na bodo uspeli obvladati.

7. In končno, rezultati so vendarle prepričljivi; kljub velikemu izpadu je število tistih, ki tečaje zaključijo, veliko markantnejše od “produkcije” v največjih predavalnicah klasičnih ustanov.

Sam bi dodal še en vidik, ki je vezan prav na veliko radovednost tistih, ki se vpisujejo; med njimi so morda tudi taki, ki včasih podcenjujoče gledajo na resnost in kvaliteto visokošolskega izobraževanja. Morda zaradi slabe šole, ki so jo spoznali. Soočenje z vsebinami, ki nastajajo na vrhunskih univerzah in v avtorstvu vrhunskih učiteljev jih bo na nek način opozorila o kvaliteti diplomantov, ki uspešno zaključijo tak program in tak študij.  In obratno, tisti, ki se bodo morda iz radovednoti uspešno preskusili v kakšni vsebini, ki so jo že absolviralu v lastnem, klasičnem učnem programu, bodo lahko še bolj spoštovali svoje nekdanje učitelje.