Proverbiarium 297

Radix enim omnium malorum est cupiditas.
Kajti korenina vsega zla je pohlep.

Rara est adeo concordia formae atque pudicitiae.
Tako redka je skladnost lepote in sramu.

Rara iuvant.
Ugaja, kar je redko.

Teden Turnitina

Med 22. in 26. aprilom organizira Turnitin enotedensko izobraževanje “Plagiarism Education Week, April 22-26”.

Proverbiarium 296

Nihil reliqui est.
Ni ostanka. (Uporabno, kadar želimo povedati, da smo uredili račune.)

Nihil scire potest, ne id ipsum quidem.
Ničesar ni mogoče, tudi tega ne, da ničesar ni mogoče vedeti.

Nihil simul est inventum et perfectum.
Nič ni izumljeno ob istočasni popolnosti.  

O prihodnosti založništva

Kaj bi dal, ko bi se lahko udeležil EPC konference “Publishing: Evolution, Disruption & the Future.”  Pa še brez kotizacije bodo.

DPLA – glej, glej…

Tole me je pa naredilo radovednega:
”It’s not very often you get to build a new library. Together, that’s what we will begin to do today.  Starting with over two million items, each with its own special story and significance, the Digital Public Library of America will now begin to assemble the riches of our country’s libraries, archives, and museums, and connect them with the public.”

Sem firbčen, kaj se bo izcimilo iz tega!

Proverbiarium 295

Nemo est principum, quem non gravis fama perstringat.
Ni ga veljaka, ki ga ne bi doletel slab glas.

Nemo est, qui non legitimo quandoque a calle recedat.
Ni ga, ki ne bi nikoli zdrsnil iz prav(n)e poti.

Nemo ignavia immortalis factus est.
Nikogar še ni bojazljivost naredila nesmrtnega.

Navodila za online poučevanje

Tega “skladišča” pa nikakor ne spreglejte, vsi ki se ukvarjate s spletnim poučevanjem. V tem zapisu na The Rapid E-learning  Blogu  najdete zbrane povezave do številnih video in tekstovnih navodil in priročnikov za pripravo učnega materiala.

Proverbiarium 294

Si cupias pacem, linguam compesce loquacem.
Če želiš mir, ukroti zgovoren jezik.

Sic vertuntur omnia.
Tako se vse spreminja.

Si duo faciunt idem, non est idem.
Če dva počneta isto, to ni isto. 

MOOC – kako uspevajo?

Ko sem pred skoraj letom na svojem blogu prvič omenil “zajetne odprte online vsebine” (MOOC), je te učne pripomočke komaj kje spremljal kakšen komentar, kaj šele ocena. Zdaj so o njih uporabniki nabrali že toliko izkušenj, da najdemo na njihov račun tudi že presoje in kritike. Na nek način presenečata velika popularnost, torej velik vpis v tečaje a razmeroma majhno število tistih, ki jih tudi zaključijo. Del odgovora je mogoče najti v  zapisu na blogu Mind/Shift, kjer se avtor sprašuje, kako da MOOC tečaje zaključi v poprečju le 10% vpisanih študentov. Razlogi, ki jih avtor našteje, pri čemer uporablja obsežnejši študijo Instituta Innosight, konfliktnost dobro pojasnjujejo:

1. Ker so tečaji prosto dostopni jih obiskujejo tudi načrtovalci podobnih učnih vsebin, saj se obeta “spletni učni industriji”, ki jo MOOCi napovedujejo, velik razmah. Neke vrste legalna industrijska špionaža.

2. Prav tako so pogosti obiskovalci učitelji, ki skušajo v vsebinah najti koristne pobude in rešitve za lastno poučevalno rabo.

3. Med vpisanimi je opaziti zelo veliko starejših študentov, kar kaže, da so med njimi taki, ki morda želijo končati morda že opuščen študij, ali dodati stopnjo, ki jim bo omogočila spremembo poklicne kariere. Ali pa želijo zgolj obogatiti svojo poklicno usposobljenost z novimi znanji.

4. No in če jim že nova izobrazbena stopnja sicer ne bo zagotovila profesionalnega napredovanja, jim bodo že delna dodatna znanja lahko olajšajo položaj.

5. Trenutni podatki žal še ne omogočajo analize v kolikšni meri te nove pobude lahko spremenijo karierno prihodnost uporabnikom MOOCov.

6. Seveda pa je najboljša razlaga za nizko uspešnost vpisanih pri zaključevanju že samo dejstvo, da so tečaji zastonj, da se torej nanje vpišejo tudi taki, ki bi sicer ne tvegali vplačila šolnine za vsebine, ki jih morda na bodo uspeli obvladati.

7. In končno, rezultati so vendarle prepričljivi; kljub velikemu izpadu je število tistih, ki tečaje zaključijo, veliko markantnejše od “produkcije” v največjih predavalnicah klasičnih ustanov.

Sam bi dodal še en vidik, ki je vezan prav na veliko radovednost tistih, ki se vpisujejo; med njimi so morda tudi taki, ki včasih podcenjujoče gledajo na resnost in kvaliteto visokošolskega izobraževanja. Morda zaradi slabe šole, ki so jo spoznali. Soočenje z vsebinami, ki nastajajo na vrhunskih univerzah in v avtorstvu vrhunskih učiteljev jih bo na nek način opozorila o kvaliteti diplomantov, ki uspešno zaključijo tak program in tak študij.  In obratno, tisti, ki se bodo morda iz radovednoti uspešno preskusili v kakšni vsebini, ki so jo že absolviralu v lastnem, klasičnem učnem programu, bodo lahko še bolj spoštovali svoje nekdanje učitelje.