Odprti dostop v Sloveniji

Kot kaže se nam letos v Sloveniji obeta nekoliko pogumnejše soočenje z globalno sicer zelo živahnim gibanjem odprtega dostopa. V današnji Delovi Sobotni prilogi (04. sept. 2010) beremo lahko dobrodošel prispevek dveh ameriških slavistov o tem fenomenu zadnjih let, v oktobru pa je v Ljubljani napovedano prvo posvetovanje z naslovom »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov« v organizaciji Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Gibanje odprtega dostopa, kot lahko preberemo tudi v SP, je zaživelo v zadnjih letih kot iniciativa, ki naj sprosti omejitve v dostopnosti določenih del pisne intelektualne lastnine, ki jih uveljavlja zakonska zaščita, t.i. copyright. V najpogostejši rabi uporabljamo pojem odprtega dostopa za označevanje neplačnega dostopa do posebne kategorije zapisnih del, predvsem ocenjevanih (»peer reveiwed«) znanstvenih prispevkov. V precejšnji meri se pojem prekriva s pojmom odprte vsebine (»open content«), ki določa rabo in ponovno rabo, kot jo dovoljujejo nekatere od licenc Ustvarjalne Gmajne  (»Creative Commons«).

Pazljivega bralca bo morda zmotila neskladnost v gornjih vrsticah, ko uvajam temo s predstavitvijo posveta o »prostem dostopu«, potem pa nenadoma preidem v uporabo sintagme »odprti dostop«. Posredi je terminološka razlika, ki še išče soglasja. Besedna zveza Odprti dostop ima namreč korenine v širši družini podobnih pojavov t. i. Odprtega gibanja (»open movement«), katerih skupna lastnost je neoviran, nediskriminiran dostop do vsebin in znanj, npr. »odprta koda« (»open source«), »odprta znanost« (»open science«), »odprti podatki« (»open data«), »odprti učni materiali« (»open courseware«) idr., medtem ko je zveza »prosti dostop« zelo udomačena v knjižničarski praksi in pomeni neoviran, zlasti fizično neoviran dostop do pisnih virov (revije ali knjige so npr. v knjižnicah v prostem dostopu). Prav je, da ohranjamo torej obe zvezi, vendar »odprti odstop« predvsem v povezavi kot jo uporablja Harnad, eden utemeljiteljev celotnega gibanja . On zagovarja namreč smiselnost dveh pojmov: »odprti dostop« (»open access«) in »svobodni dostop« (»free access«), pri čemer bi ob dosegi soglasja morda lahko v slovenščini za slednjega uporabili tudi besedno zvezo »prosti dostop«, vendar le, če to ne sesuje pojmovne niše iste sintagme, ki jo ta zaseda v bibliotekarstvu. Ker bi bilo koristno to terminološko dilemo razrešiti vabim bralce k razpravi o tej temi.

Praksa odprtega dostopa se udejani pravzaprav šele z dostopnostjo vsebin na spletnem mediju, pri čemer prav digitalizacija vsebin ponudi celotno paleto koristi, ki jih znanost lahko pričakuje od koncepta odprtosti. V desetletju odkar se uveljavlja ta paradigma me je pravzaprav presenečala počasnost njenega uveljavljanja. Seveda mi je razumljiv vpliv opozicije, ki jo ustvarja založniška srenja klasične revijalike. Kljub temu pa tudi potem, ko so se pričeli kopičiti dokazi o učinkovitem povečevanju odmevnosti v odprtem dostopu objavljenih vsebin v primerjavi z objavami iz klasičnega dostopa, kar je seveda ključna dobit za avtorja, zagovorniki zaman iščejo odgovor, čemu se raziskovalci tako obotavljivo odločajo za to obliko predstavljanja svojih rezultatov. Ker se bom k tej temi še vračal vsaj do oktobrskega posveta bi tudi ob težavah pri uveljavljanju odprtega dostopa med raziskovalci in avtorji povabil bralce h komentarjem tega vprašanja. Zdi se mi, da je še zlasti slovenski informacijski prostor relativno rezerviran do možnosti, ki jih daje odprti dostop.