Knjižničarke berejo LiLoLe

Danes sem pod vtisom res prijetnega doživljaja v domžalski knjižnici, ko me je knjižničarka prepoznala kot pisca tega bloga. Naj priznam, da sem doslej zahajal v novo domžalsko knjižnico večinoma le na predavanja, svojo bralno žejo sem v glavnem reševal z osebnimi nakupi knjig ali njihovo izposojo pri prijateljih, v knjižnico sem redko stopil ponje. Res je tudi, da sem kar nekaj preteklih desetletij imel v službi privilegij, da sem relativno svobodno lahko gradil katedrsko knjižnico, v kateri se je znašla prenekatera knjiga iz nabora “must read books”, iz tistega širšega nabora del razumnikov torej, ki človeku pomagajo graditi njegov pogled na svet. Z odhodom v pokoj mi bo zdaj domžalska knjižnica brez dvoma postala dobrodošel dodatni hram znanja, kar sploh ne bo težko v hiši z odlično infrastrukturno urejenostjo in ob res prijaznem vzdušju, ki ga ustvarjajo zaposleni. In tako sem danes odšel tja po knjigo, ki bi jo že zdavnaj moral prebrati, za katero sem leta nazaj vedel kot za izziv in ki je zdaj že nekaj časa tudi v naboru šolskega domačega branja, kar se mi zdi posebej posrečeno. Govorim o knjigi Aldousa Huxleyja Krasni novi svet, da pa sem se je zdaj neodložljivo lotil je kriv tudi moj prijatelj, avtor bloga Commonsense, ki se je prav tako odločil, knjigo o kateri smo celo na blogih že razpravljali, tudi prebrati.

(Mimogrede, branje izbrane knjige bo najbrž trajalo nekaj dlje, ker jo bom prebiral primerjaje slovenski prevod in originalni angleški tekst, ki sem ga našel na spletu.)