Odprti dostop in slovenski raziskovalci

Mednje, ki trenutno odločajo v ARRS, sem skušal posredovati naslednje pisanje. Ne vem ali mi bo uspelo, morda pa bo zanimivo komu od bralcev tega bloga:


"If I have seen further it is by standing on the shoulders of giants", zapiše Isaac Newton v pismu Robertu Hooke-u 5. februarja 1676.

Novo znanje se vedno napaja iz vrelcev preteklega znanja. Ta ugotovitev, kljub vsem nasprotovanjem svetovnih založniških kapitalskih mogotcev, si utira pot tudi v vse močnejšem gibanju odprtega dostopa (Open Access - OA) do novih znanstvenih spoznanj. V to smer v novejšem času kažeta tudi dve zelo odmevni odločitvi: prvo ki so jo sprejeli ameriški NIH lani (NIH Public Access Policy) in letošnja pri britanski agenciji Wellcome Trust , s katerima agencije zavezujejo avtorje, ki objavljajo raziskovalne rezultate financirane iz njihovih skladov, da dela deponirajo v arhivih odprtega dostopa ne glede na kakšen način so sicer objavljena. Omeniti velja, da se s Veliki Britaniji s podobno iniciativo, sicer šele v parlamentarni razpravi, že nekaj časa ukvarjajo tudi za uvedbo OA v RCUK.

Sklepa obeh prej omenjenih agencij večinoma tudi nista več v konfliktu s prakso zaščite avtorskih pravic pri pomembnejših svetovnih založnikih. Ti namreč, tudi zaradi odločitve obeh agencij, dovoljujejo avtorjem, da članke objavljene v njihovih revijah odložijo tudi v spletnih javnih arhivih odprtega dostopa (primer PubMed Central ), v arhivih domicilnih ustanov avtorjev ali na osebnih spletnih straneh avtorjev bodisi v končni obliki objave ali v najneugodnejšem primeru v obliki t. i. predodtisov (preprintov), ki so jih avtorji dopolnili s pripombami recenzentov. Ne nazadnje kaže v smer zaresnega zasuka dosedanjih praks tudi načrt, v katerem V. Britanija v kratkem načrtuje oblikovanje svojega javnega arhiva (repozitorija) v tipu PubMed Central.

In čemu naj bi avtorji sploh imeli interes za tako dodatno delo s svojimi manuskripti. Predvsem zaradi dokazljivega vpliva, da odprti dostop bistveno prispeva k avtorjevemu vplivu na raziskovalne kolege (»peers«), saj kažejo bibliometrične meritve, da se zaradi odprtega dostopa povečuje avtorjeva citiranost za 100 do 300% (odvisno od strok), v primerjavi z objavljanjem zgolj v plačljivi revijaliki.

In kje so dodatni argumenti v zagovor uveljavljanja odprtega dostopa, bodisi v podpiranju revij odprtega dostopa (t.i. »zlati OA«) ali deponiranja člankov v spletnih arhivih odprtega dostopa (t.i. »zeleni OA«). Večino podatkov povzemam po blogu prof. S. Harnada .

V svetu je danes v obtoku 24,000 recenziranih znanstvenih revij, ki letno objavijo okoli 2,5 milijona člankov. Ni je univerze ali nacionalne knjižnice, ki bi si lahko privoščila naročilo vsega tega fonda. Torej je zgolj del člankov in znanja dostopen potencialnim uporabnikom, članki zlasti v manj opaznih revijah ostajajo brez vpliva in citiranosti, kljub močno povečanim možnostim, s katerimi spletno okolje povečuje njihovo dostopnost. Od celotnega nabora člankov se trenutno pojavlja v odprtem dostopu šele skromnih 15%, v anketah pa vendarle avtorji priznavajo, da bi se obvezi odlaganja v arhive uklonilo 95% avtorjev; zadeva ostaja nedorečena zaradi »neprakse«, »nezahteve« in še vedno premajhnega zavedanja pomena razširjanja znanja med avtorji. Podatki projekta Romeo kažejo, da danes 93% revij omogoča avtorsko arhiviranje: v 68% po poti arhiviranja »preprintov« in 25% v obliki »postprintov« , zato ni več mogoče opravičevati neupoštevanja odprtega dostopa. Omejitve so v glavnem na strani nehotenja, kar pa podpirajo neurejenost in neorganiziranost kot je npr. odsotnost arhivske infrastrukture. Pomemben cilj nacionalne Agencije bi bil torej vzpodbujanje iskanja rešitev zaradi dolgoročnih ciljev tako v razširjanju vpliva znanja na eni strani in pomembne podpore vrednotenja raziskovalne odločnosti na drugi strani. Klasično bibliometrično metodiko vse bolj nadomešča in tudi izpodriva webometrika zaradi pomembno razširjenih možnosti presoje znanstvene in strokovne ustvarjalnosti in njenega vpliva na sovrstnike.

Danes velja v evropskih in ameriških ustanovah javnega izobraževanja in raziskovanja za prestižno odločitev podpora odprtega dostopa, največkrat s podpisovanjem berlinske deklaracije . Slovenskih ustanov med podpisniki doslej ni bilo!