Creative Commons tudi v Sloveniji.

Razveseljiva vest za zagovornike Odprtega dostopa: globalno licenčno gibanje Creative Commons se je naselilo tudi v Sloveniji. Na njihovi spletni strani lahko preberete več o tem, med drugim tudi, da pripravljajo prvo slovensko Creative Commons licenco, čeprav lahko slovenski avtorji že takoj uporabljajo izvirne licence CC.

Raziskovanje se splača...

Na spletni strani Mreže floridskih javnih univerz je mogoče najti zanimivo ekonomsko poročilo o gospodarskih učinkih vložka javnih raziskovalnih sredstev v tej ameriški zvezni državi. Študija iz letošnjega februarja letos kaže, da vsak javni dolar vložen v univerzitetno raziskovanje vrne državi letno 10,89 US$ v povečani ekonomski aktivnosti. Ne morem sicer presojati ustreznosti izbranega modela presoje; glede na okolje iz katerega prihaja bi mu najbrž veljalo zaupati. Morda ponuja študija tudi nam zanimiv model, v nadaljevanju pa tudi argument za povečanje vlaganja v ta vid javnega trošenja v primerjavi z drugimi proračunskimi vložki, saj se v našem prostoru o takih učinkih pogovarjamo zelo zadržano.

"Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa.

Prva od večjih iniciativ, ko javni plačniki raziskovalnega dela avtorje, katerih raziskovalno delo so financirali, zavezujejo, da članke iz teh aranžmajev, objavljene v recenziranih revijah, kot kopije deponirajo v arhivih odprtega dostopa (OA), bo uveljavljena v ponedeljek, 2. maja letos. Gre za projekt ameriške agencije National Institutes of Health (NIH), ki zahteva, da avtorji svoje članke deponirajo v arhivu OA PubMed Central. Kogar zanima postopek, ki mu mora slediti avtor, je najbolje, da si prebere najnovejše sporočilo agencije in navodila, ki so bila objavljena na strani NIH FAQs . Upamo lahko samo, da bo projekt uspel ter da bodo temu vzorcu kmalu sledile javne agencije drugih držav.

Dediščina...

Ko sem bil opozorjen na spletno stran "Text Encoding Initiative Consortium" (TEI) , sem med brskanjem po njej presenečen našel zanimive spletne vsebine, ki nedvomno lahko zanimajo Slovenca. Med predstavljenimi projekti sta npr: "The FIDA Corpus of Slovene Language"; in "Scholarly Digital Editions of Slovenian Literature" . Za strokovnjaka najbrž nič novega, za nepoučenega pa je presenečenje ko po poti predlaganih povezav najde pot do spletnega naslova za projekt "Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva", ki nam odpre pot do spletov kot so "e-Slomšek", "e-Zois" in "e-Gradnik" . Škoda da se tako dragocene iniciative s pomembnim poslanstvom zavarovanja nacionalne dediščine le kradoma prebijajo v laično javnost. Če spremljamo podobne poskuse v svetu, jih običajno spremlja veliko večja medijska pozornost.

Naj omenim še, da k lažji uporabi TEI vsekakor učinkovito prispeva novost v obliki dodanega Wikija, oblike, ki postaja vse bolj uveljavljena podpora učinkovitemu posredovanju informacij z vlogo izobraževanja.

Revija o trajnostnem načelu v OA

Odprti dostop (OA) išče nova partnerstva in se v vedno novih oblikah uveljavlja tudi zunaj danes že uveljavljenih hiš odprtega dostopa (PLoS, BioMed Central, PubMed Central). Tako so ob nedavnem rojstvu revije »Sustainability: Science, Practice, & Policy« babištvo prevzele tri uveljavljene hiše: NBII (National Biological Information Infrastructure, oddelek U.S. Geological Survey), CSA (bivša Cambridge Scientific Abstracts) in CI (Conservation International). Revija bo delovala po načelih odprtega dostopa z avtorskim prispevkom za objavljene, z recenzijo sprejete prispevke, v višini 1500 US$. V uvodni besedi odlični E. O. Wilson pove, da je reviji namenjena »vloga foruma za meddisciplinarno razpravo na preseku naravoslovnih in socioloških znanosti, praks in politik v zagovoru trajnostnih načel«. Simbolnost je mogoče iskati v dejstvu, da so se pobudniki obravnave teh tako aktualnih vsebin odločili za odprti dostop kot nedvomno najmanj diskriminatorno obliko razširjanja informacij.

Bolonjska prenova… kdaj?

Pravzaprav ne verjamem, da bo sploh kdo prebral tole pisanje, ki sem ga odložil tudi na strani SDVD foruma. Poskus bolonjskega foruma je zamrl, preden je bil sploh rojen. Pa vendar, današnja izkušnja mi ne da miru, da se ne bi oglasil, potem ko sem se pred časom že zarekel, da bom odnehal govoriti o tej temi. Udeležil sem se namreč predstavitve in okrogle mize o bolonjsko reformiranih programih, ki jih je predložila skupina družboslovnih fakultet, posvet pa je realizirala Ekonomska fakulteta. Predstava mi je namreč zapustila tak vtis, da sem odhajal slabe volje in to zavoljo številnih razlogov. Naj jih nekaj nanizam.

Najprej o organizatorju: odgovornost organizatorja je, da ne glede na cilje, ki jih sledi, korektno dovoli in enakovredno omogoči odtehtano razpravo vsem sodelujočim. Poslušalcu pa je ostal vtis, da so bili prednostno puščeni k besedi tisti, ki so zagovarjali stališča organizatorja. Državni sekretar za šolstvo je bil prepogosto prekinjan v besedi, pri nekaterih udeležencih, celo najbolj uglednih kot je npr. prorektor univerze, so sploh spregledali, da so se javili k besedi. Ocena organizatorju: negativno. Zdaj pa k sodelujočim. Zlasti zamerim tistim, ki izkoristijo priložnost, da povedo svoja stališča potem pa zaradi razloga, ki vsekakor ni korekten, predčasno odidejo in ne dovolijo, da bi se lahko sploh kdo v dvorano z repliko obregnil ob njegova stališča. Govorim o predsedniku Sveta za visoko šolstvo, ki je svoj predčasen zelo hiter odhod opravičil z obvezo v tujini. Predpostavljam, da je za te obveze vedel prej, preden je dal soglasje za svojo udeležbo na današnjem posvetu. In mimogrede mi je nekdo med organizatorji celo omenili, da bi ob ustreznem opozorilu bili pripravljeni čas posveta tudi prestaviti. Tudi v tem primeru ocena: negativno za vabljenega gosta.

Zdaj pa splošne zamere. Posvet me je samo utrdil v prepričanju, da se je država lotila bolonjske prenove na nesprejemljiv način. In da je tu izhodišče vseh težav. Težav, ki jih imajo »prvopristopniki« in težav, ki jih bomo imeli ostali, ki jim sledimo. Poglavitna kritika seveda velja najprej prejšnji državni administraciji. Žal sedanja nova administracija, ki bi lahko veliko napako predhodnikov odlično unovčila, neustrezno obravnavo tega evropskega projekta nadaljuje. Strinjam se z dekanom EF, da gre morda za najbrž najpomembnejše reformno dogajanje, ki je »zadelo« Evropo v desetletjih, obravnavamo pa ga žal popolnoma politično. In tega ne počnemo nespretno samo Slovenci, vendar mi to uspemo storiti še poudarjeno. Ko se je leta nazaj podpisovala bolonjska deklaracija so takratni naši »opolnomočenci« zelo lahkotno podpisali dokument, ker so na eni strani s tem želeli izpričati svojo evropskost in na drugi strani ugajati Veliki Evropi. Nato pa smo pustili, da je pričela zorano polje preraščati trava. Redki so vendarle skušali polje obdelovati še naprej, pa vsak po svoje, neusklajeno, ker pač ni bilo širših soglasnih in z državno regulativo urejenih izhodišč. Kasneje je sledil zakon, ki pa ni ujel evropske zamisli in prakse in tudi ne lokalnih posebnosti. In nato pride do predloga treh fakultet, ki so zaradi njim znanih razlogov pohitele s prenovo in v akreditacijo vložijo programe, ki jim je najbrž mogoče očitati marsikaj, priznati pa tudi pogum. Seveda je zopet mogoče očitati državi, da ni, ko je postalo jasno, da bo to potrebovala, oblikovala akreditacijskega organa po evropskih normah. In programi so bili akreditirani!

Veliko očitkov o pomanjkljivostih, ki jih ima zdaj na te programe država je torej večkratno zakrivila sama, nekaj pa je pomislekov, ki pa so hujše, sistemske narave. Zlasti lahko te skrbijo druge visokošolske ustanove v Sloveniji, ki še niso tako daleč kot so tri »prvopristopnice«. Ustavil bi se zgolj pri eni, ki sem jo sam začutil kot poglavitno, seveda pa si ne domišljam, da sem pravilno ujel bistvo problema, kot ga morda čutijo stranke v sporu. EF je namreč predlagala način, s katerim bodo prenovili študije v enkratnem koraku za ves dvostopenjski obseg. Tu so seveda ubrali unikatno pot in upam si trditi, da je ta njihov korak predvsem neevropski. Nisem zelo izobražen v tej tematiki vendar kolikor vem je večina evropskih držav šla po poti postopnega prenavljanja. Izjemoma nekatere dopuščajo takojšen prehod za študente, ki se tako odločijo pod posebnimi pogoji.Tu me seveda argument enega od razpravljavcev, da je predlagana cenejša pot, ne prepriča. Težko si namreč predstavljam, da bi se evropske države upale izpostaviti kritiki, da ravnajo pri svojih prenovah neracionalno. Problem, ki bo ob uveljavitvi predloženega modela nastal, bo seveda rodil vrsto novih. Najprej, kako se naj obnašajo vsi tisti, ki bodo v prenovi sledili, nato kako živeti z neenotnostjo v nacionalnem prostoru in še naprej, kako bo to lahko prestregla država s svojimi načini financiranja javnega visokega šolstva. Opozorilo in prošnja, da je treba podpreti predlagatelje, ker so orali ledino ima seveda nekaj teže, nikakor pa ne na temelju argumentov, ki so bili omenjeni v razpravi. Da so namreč te fakultete istočasno tiste, ki imajo največji delež mednarodnih stikov. Najprej v to dvomim, ker je v naravoslovju, medicini, tehniki in biotehniki zelo veliko mednarodnega sodelovanja vezanega na raziskovalno delo univerzitetnih ustanov, ki plemenitijo izobraževalni proces v naslednjem koraku. In drugič: v »trdih« vedah je izobraževalno izmenjavo precej težje realizirati, ker je težko npr. v naše neaktualne učne laboratorije privabiti študente iz evropskih razvitih okolij in še težje pridobimo npr. na »sabbatical« v naše ustanove ugledne učitelje, ki bi seveda radi svoj čas kar najučinkoviteje izkoristili v okoljih, učinkovito podprtih z analitsko in informacijsko infrastrukturo. Nikakor ni podcenjevanje doseženega, če predpostavim, da je kabinetno raziskavo v družboslovju ali humanistiki mogoče tudi v mednarodnih okvirih precej ceneje realizirati kot neko raziskavo npr. v sodobni molekularnobiološki infrastrukturi.

Zdaj pa naj preskočim, ker tak epilog na podobnih srečanjih pogrešam in naj zaključim v slogu znanih besed rimskega Catona Starejšega. Namreč: : »Ceterum censeo…, da prave bolonjske prenove ne bo brez povečanega vložka javnih (in drugih) sredstev v naš podhranjen visokošolski sistem«.

Blogi v knjižničarstvu

V novi številki revije Science & Technology Libraries (vol. 25, zv. 3) je na straneh 105 do 116 objavljen članek »Weblogs: Their Use and Application in Science and Technology Libraries« avtorjev R. Reichardta in G. Harderja. Revija sicer ni v prostem dostopu, je pa eden od avtorjev, namreč R. Reichardt članek v PDF obliki objavil na tej strani, ker založnik to dovoljuje(!). Naslov članka že sam izdaja dragoceno sporočilo o blogih kot o novem spletnem mediju, ki ob različnih drugih vlogah lahko pomembno podpre tudi pretok informaciji v znanosti in poučevanju. Prvi avtor je tudi sicer sam pisec izjemno zanimivega bloga »scitech library question«, v katerem v vlogi knjižničarja v inženirstvu poroča o aktualnem napredku v svoji stroki. Sicer pa vsem, ki jih tema zanima, priporočam skok na stran BlogBib z anotirano bibliografijo o bloganju s posebnim poudarkom na uporabo v knjižničarstvu.

MIT Open Course Ware

Na spletni strani MITOPENCOURSEWARE lahko preberemo kratek povzetek rezultatov analize za leto 2004 o dostopu do odprtih učnih vsebin Open Course Ware (OCW), ki jih že od leta 2002 zagotavlja Massachusetts Institute of Technology – MIT . Trenutno je na voljo že preko 1000 vsebin, ki v enaki meri koristno služijo učiteljem in učencem, tako študentom rednih programov kot samoukom. Na strani je tudi povezava do celotnega, 100 strani dolgega poročila »2004 Program Evaluation Findings Report« z zelo izčrpno obravnavo celotnega projekta in njegovih učinkov.

Digitalizirano znanje

Nedavno vzpostavljen projekt Google Print po katerem želi ameriški informacijski gigant digitalizirati 15 milijonov poglavitnih monografskih del iz, v začetku, štirih večjih ameriških akademskih knjižnic, je sprožil različne reakcije. Od navdušenih pritrjevanj in evforičnih napovedi prihodnje popolne globalne dostopnosti informacij preko pomislekov, povezanih z opozorili o nerešeni pravni zašiti avtorskih pravic do kritik, v katerih je očitano, da bo projekt ogrozil druge podobne projekta. Slednje je vezano predvsem na vzporedni projekt Internet Archive, dejansko pa je v tej zvezi že res prišlo do preklica projekta Torch. Zanimivo pa je, da se je nepričakovano pojavil še nek drug učinek. Francoski predsednik Chirac je naložil francoski nacionalni knjižnici, da pripravi načrt o prenosu evropske literarne dediščine na Splet. Pričakujejo, da bo povabil k temu tudi Nemčijo, Španijo in Rusijo pri oblikovanju neke vrste povračilnega udara kontinentalne literature proti vse močnejšemu vplivu amerikanizacije kulture.