Schoogle...posrečeno, ali ne?

Scholar Google je, komaj se je pojavil, sprožil poplavo reakcij in komentarjev. Večinoma pohvalnih, vse do tega, da mu nekateri pripisujejo lastnosti revolucionarnega "premika paradigme". Informatik T. J. Sonderman mu je posvetil samostojen blog On Google Scholar, ki ga bo, sodeč po dosedanji vsebini, vredno slediti. Njegov kolega P. Jacso pa je oblikoval spletno stran za preskušanje z drugimi iskalci. Posebno mi je všeč, kako je Sonderman v naslovu svojega bloga duhovito okrajšal ime iskalca: pravi mu Schoogle; morda se bo pa to ime celo prijelo.

Učitelje "nategujejo", mar ne...

Z uveljavljanjem aktivnega pouka v naših visokošolskih programih na eni strani in z vse učinkovitejšim dostopom do kvalitetnih informacij preko spleta se med študentsko populacijo povečuje tudi »razvada« plagiatorstva. V delu je to pojav, ki temelji na nepoštenosti, deloma pa leži razlog, upajmo, da pretežno v nepoučenosti. Pogosto namreč študenti, ki uporabljajo spletne internetne vire menijo, da pri teh zaradi njihove vsesplošne dostopnosti ni potrebno navajati vira informacije in njenega avtorja. Problem je v svetu prepoznan kot zelo resen, saj ga kot značilno kategorijo goljufije zlasti na univerzah v tujini obravnavajo med hujšimi kršitvami študentskega etičnega kodeksa in ga tudi strogo kaznujejo. Dober uvod v tematiko si lahko pridobimo na izčrpni spletni strani o tem problemu, ki jo ureja prof. Lou Bloomfield, profesor fizike na Univerzi Virginia v ZDA. Na njegovem spletu najdete tudi brezplačen software za preverjanje tekstovne skladnosti različnih virov, kar je učinkovit način za odkrivanje plagiatov. Težave bodo seveda tam, kjer plagiator uporablja vir v jeziku, ki ni identičen jeziku njegovega izdelka; rešitev za tistega, ki preverja pristnost v tem primeru, je prevod krajšega odlomka, kar pa seveda zmanjša učinkovitost iskanja.

Nekaj dodatnih koristnih nasvetov in povezav do podobnih orodij najdete tudi na spletni strani Centra za informatiko in računalništvo pri The Higher Education Academy ali pa vam bo do prave poplave namigov pomagal Googlov iskalni poskus .

Vabim učitelje, da se tega problema temeljiteje lotijo, ne nazadnje, ker se moramo zavedi da tudi pri goljufanju velja tista slovenska: »Česar se je Janezek naučil, Janez zna« (vir. S. Prek: Ljudska modrost).

Kaj pravi razvijalec "Scholarja"

O Google Scholarju je zdaj mogoče prebrati nekaj misli, ki jih je prispeval njegov razvijalec Anurag Acharya in tudi koristne vtise Barbare Quint v njenem članku za Information Today, Inc.

Oglasil se je tudi urednik revije Search Engine Watch, Danny Sullivan in koristno komentiral novo pridobitev, napoti pa vas tudi na forumsko stran, ki zbira komentarje uporabnikov novega iskalca.

Priporočam tudi, da preberete, katere pomanjkljivosti novemu iskalcu očita Jay Bhatt na weblogu STLQ .

Še o Google Scholar-ju in Odprtem dostopu

V petkovem forumu o Odprtem dostopu v organizaciji revije American Scientist se je na objavo novega Googlovega iskalca Google Scholar z besedami odobravanja odzval tudi prof. S. Harnad iz Univerze v Southamptonu pač v luči pričakovanj, ki naj bi jih naj novi iskalec izpolnil pri nadaljnji uveljavitvi Odprtega dostopa (OA). Veliki guru OA Harnad pa opozarja, da ne smemo verjeti, kako bo nova storitev sama po sebi zagotavljala usluge OA. Jih bo le učinkoviteje posredovala, če bomo raziskovalci v čim večji meri objavljali po tem modelu. Vsekakor bo Googlova novost v povečani meri zagotavljal vidnost objav in jim tudi povečevala njihovo citacijsko odmevnost. Pogoj pa je, da jih objavljamo v OA. Po današnji oceni je v svetovnem merilu dostopnih v OA komaj do 20% revijalnih člankov: (1), (2), (3). Želimo si pač, da bi ob drugih vzvodih tudi Scholar pripomogel k osvojitvi preostalih 80%!

Za lažje razumevanje celotnega projekta OA morda ne bo odveč, če si ogledamo nekaj pomembnejših prispevkih Foruma omenjene revije v zadnjih petih letih, kot jih svetuje prof. Harnad:

"What Provosts Need to Mandate" (2003)

"University policy mandating self-archiving of research output" (2004)

"Mandating OA around the corner?"

"Guide for the Perplexed: Re: UK Select Committee Inquiry"

"Critique of PSP/AAP Critique of NIH Proposal"

"Critique of STM Critique of NIH Proposal"

In še nekaj dodatnih:

"Citation-Linking" (1999)

"Economic effects of link-based search engines on e-journals" (2000)

"A Search Engine for Searching Across Distributed Eprint Archives"

"Testing the citation-ranking search engine: Citebase" (2002)

"Scientometric OAI Search Engines"

"Need for systematic scientometric analyses of open-access data"

"How to compare research impact of toll- vs. open-access research" (2003)

"Measuring cumulating research impact loss across fields and time"

"Do Open-Access Articles Have a Greater Research Impact?"

"Early Download Impact Predicts Later Citation Impact"

"Self-Archiving Incentives: Download Impact Counts"

Google tudi za znanost...

Raziskovalci in informatiki, še posebno pa zagovorniki Odprtega dostopa (OA) smo se razveselili uvedbe novega iskalca, ciljno namenjenega pregledovanju in iskanju znanstvenih in strokovnih zapisov. Hiša Google je namreč v javno in brezplačno rabo sprostila iskalec Scholar Google, ki je trenutno še v beta verziji. Na sceni preiskovanja znanstvenega objavljanja je v zadnjem času tako prišlo do pravega prerivanja. Doslej je bilo za te namene najbolj popularno iskanje v Web of Science (WoS), ki pa je bila žal plačljiva usluga, zato smo zlasti naravoslovci radi posegali predvsem po uslugah zastonjskega NCBI PubMed-a. Kasneje smo vse več uporabljali tudi iskalec Scirus, ki ga je v odprti rabi ponujala založniška hiša Elsevier. In ta založnik nas je letos presenetil še s komercialno verzijo splošnega iskalca, z imenom Scopus. Scopus naj bi predvsem postal trda konkurenca WoS zaradi širšega zajema revijalnega fonda (WoS odbira iz 8.700 najbolj odličnih revij po ključu Thomsom ISI; Scopus pa iz 13.600 ocenjevanih revij svojega izbora) in zaradi možnosti citacijskega ocenjevanja.

Google je že dalj časa usposabljal svoj splošni iskalec za potrebe rešerširanja znanstvene publicistike in zadeva je končno dozorela v iskalec, ki poleg preiskovanja po načinu znanem že v klasičnem iskalcu, predstavlja tudi citacijsko bazo. Ponuja med rezultati namreč tudi število objav, ki citirajo najdeni dokument in od teh je nekatere mogoče tudi priklicati. Marsikdo bo obžaloval, da iskanja ni mogoče omejiti zgolj na objave, ki bi bile preverjene z oceno vrstnikov (peer review), drugi pa to zopet ocenjujejo kot prednost. Išče pa iskalec seveda vse objave, ki so dostopne v kateremkoli načinu Odprtega dostopa, kar bo nedvomno dodatna vzpodbuda, da se bodo avtorji še lažje odločali za objavljanje v tem načinu. Na nekaj slabosti novega iskalca pa nas vendar že opozarjajo tudi prvi ocenjevalci videnega, preberite npr. komentar v reviji Resource Shelf.

Črni ponedeljek za Odprti dostop

Vsem tistim v znanstveni srenji v Veliki Britaniji (posledično pa vsem njihovim številnim somišljenikom v svetu), ki so se v zadnjih letih trudili za uveljavitev Odprtega dostopa je odgovor britanske vlade ta ponedeljek prisolil krepko klofuto. Vlada je namreč zavrnila
priporočila v analizi posebnega odbora britanskega predstavniškega doma (House of Commons - HoC), ki je nastala v dolgotrajnem in študioznem delu številnih sodelujočih. Po besedilu proročila o analizi: »Scientific Publications: Free for all?« (o njej sem že pisal 20. julija letos tudi v tem blogu) naj bi v prihodnje znanstvene objave, ki so rezultat javnega financiranja, bile obvezane k javnemu objavljanju v odprtih arhivih znanja. Pobudi, ki jo je podpirala tudi britanska izobraževalna agencija JISC z uvajanjem alternativnih modelov publiciranja skozi več zadnjih let in ki naj bi bila izrazito koristna za vse udeležence v britanskih (in globalnih) raziskovalnih in izobraževalnih okoljih, se s tem seveda zelo slaba piše. V ozadju odklonilnega vladnega stališča, ki ga je med drugimi v dobrem delu pripravilo ministrstvo za trgovino in industrijo je najbrž pritisk lobijev profitnih založniških hiš, ki jih seveda prodor Odprtega dostopa zelo prizadeva, če ne celo ogroža. Natančen potek dogajanja je mogoče povzeti tudi iz parlamentarne spletne strani.

Kdo Vas posluša?

Če imate svojo spletno stran ali morda samo (web)log, vas bo morda zanimala možnost, kako lahko spremljate od kod prihajajo tisti, ki jih zanimajo vaše misli, vaši zapiski; zlasti še če s svojimi sporočili naslavljate mednarodno skupnost bralcev. Za ta namen lahko uporabite spletno orodje HitMaps, ki vam v zelo prijetni grafični ali bolje geografični obliki prikaže, od kod prihajajo »zadetki« dostopov do vašega spletnega naslova.

Če boste še malo bolj radovedni se sprehodite še po spletu razvojne skupine Knowledge Media Institute (KMI), kjer boste na strani Projects našli vrsto zanimivih softwareskih pripomočkov za kompleksno informacijsko podporo pri različnih opravilih (profesionalnih in razvedrilnih). In vsi ti pripomočki so uporabnikom prosto dostopni!