V naslednjem tednu, natančneje 20. aprila 2004, bo z zaključnim seminarjem v Ljubljani sklenil krog projekt SciX, ki ga je za 24 mesecev financirala EU, koordinirala pa ga je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v partnerstvu še z: Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-podjetniško firmo Indra (Španija), Technical University of Vienna (Avstrija) in University of Salford (UK). Neumorni prof. dr. Ž. Turk je poleg vodenja projekta zagotovil tudi promocijo Odprtega dostopa (Open Access) v slovenskem prostoru in pripravil nastavke za njegovo nadaljnjo uveljavitev. Na lanski delavnici so se predstavili vsi pomembnejši zagovorniki in izvajalci te iniciative v slovenskem prostoru (več o tedanjem srečanju lahko preberete v SciX Novicah).


On 20th April 2004, the project SciX, a 24 month project with an EU funding, co-ordinated by the FGG Institute at University of Ljubljana (Slovenia) and with partners including Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-business company Indra (Spain), Technical University of Vienna (Austria), and University of Salford (UK), will conclude with the Final Review. Prof. Dr. Ž. Turk succeeded not only to manage the project but also to strongly promote the Open Access idea in Slovenia and hopefully launch its’ stronger startup. At last year’s SciX workshop all Slovenian OA stakeholders presented their activities (more on that in SciX Newsletters)

Morda že v nekaj mesecih lahko pričakujemo v iskalcu Google novo, dodano možnost iskanja predvsem znanstvenih vsebin. Google se je namreč povezal z znano univerzo MIT in še s 16 univerzami po svetu, da bi pripravili učinkovit iskalni algoritem, ki bo predvidoma vključen v t. i. dodatni nabor iskalca (advanced-search page) . Ob kopičenju najrazličnejših podatkov na Googlu je namreč vse težje najti tiste, ki so pomembni za znanstveno sfero. Načrtujejo, da bi z novim pristopom preiskovali predvsem t. i. superarhive, ki jih v vse večjem številu ustanavljajo univerzitetne hiše. Ne nazadnje se je ta trend uveljavil tudi zaradi gibanja Odprtega dostopa in ker je že pred časom MIT razvil in ponudil v brezplačno uporabo programsko opremo za vzpostavljanje takih superarhivov. Ta t. i. DSpace je prevzelo danes že 125 univerz po svetu; manjkalo pa je doslej iskalno orodje za brskanje po arhiviranih kopijah raziskovalnih člankov, po osnutkih objav in podatkovnih bazah raziskovalnega opusa in po tehničnih poročilih ter drugih dragocenih materialih univerzitetnih sodelavcev.

Razprave okrog odpovedi in krčenj konzorcijskih pogodb z založbo Elsevier (na rešetu so tudi nekatere druge založbe) na najodličnejših ameriških univerzah: U. California, Cornell, MIT…, ne pojenjajo. Komentarji so različni, od odobravanja, previdne skepse, do iskanja alternativnih rešitev. Mislim, da bi bil čas, da se tudi pri nas v akademskih krogih prične razprava, kako naprej v tem vprašanju. Ko se zalotim pri primerjalnem vprašanju, kako lahko raziskovalci v hišah s kalibrom omenjenih univerz shajajo brez Elsevierjevih revij in kaj ovira nas, da jim morda v uporu ne bi sledili, sem presenečen nad našo neodločnostjo. Ali smo res toliko bolj odvisni od revijalike »izkoriščevalskih« komercialnih velezaložnikov? Ali nimamo razvitih alternativnih pristopov in mrež, ki bi zapolnile izpad (morda z urejenim sistemom medknjižnične izposoje)? In v kolikšni meri se lahko naslonimo na vse močnejšo infrastrukturo založnikov iz kroga t. i. odprtega dostopa (Open access)? In koliko pravzaprav sami prispevamo k razraščanju tega zelo obetavnega modela? Z včlanjevanjem vanj, z objavljanjem v revijah tega kroga! In končno, v tem konceptu so na voljo tudi druge rešitve, ki omogočajo kvalitetno izmenjavo znanja: arhivi avtorskih prispevkov, institucionalni arhivi t. i. postprintov iz klasičnih revij ipd. Čemu smo torej občepeli kot nemočne kokoške?