Ta trenutek zainteresirani za »odrti dostop« z zanimanjem spremljamo delo komisije britanskega parlamenta, ki skuša ugotoviti učinkovitost sedanjega modela financiranja znanstvenega revialnega tiska v Veliki Britaniji. Razumljiva je polarizacija treh akterjev: velikih založnikov, majhnih založnikov in založnikov tako imenovanega »open accessa«. Čeprav so seveda interesi deloma različni tudi med prvima dvema skupinama, obe odrekata trajnostno prihodnost tretjemu ponudniku torej revijam odprtega dostopa. Med majhnimi založniki so posebno ogrožene založbe profesionalnih in znanstvenih društev in združenj, ki del ostanka iz založniške dejavnosti uporabljajo za podporo svoje kongresne aktivnosti, podporo raziskovalne dejavnosti, zagotavljanje zmerne društvene članarine in podporo izobraževanja znanstvenega podmladka. Sicer si je pa mogoče originalni zapis zaslišanja prebrati na parlamentarnih spletnih straneh 1 in 2
Založniki odprtega dostopa seveda zavračajo napovedi netrajnostne prihodnosti svojega modela.
sobota, marec 13, 2004
ponedeljek, marec 08, 2004
Na sceni indeksiranja znanstvene periodike in znanstvenih bibliografskih servisov se obeta zanimiv spopad med monopolnim Thomson ISI in mega zalozbo Elsevier, ki zeli svoje ogromne profite iz zaloznistva vloziti v nov posel. Ali se bodo opekli...? Bomo videli.
Vec o tem na strani
Na spletu je tudi ze pripravljena spletna stran novega servisa
Vec o tem na strani
Na spletu je tudi ze pripravljena spletna stran novega servisa
Tega še nisem povedal; moja hči Nada, ki trenutno živi v San Franciscu je navdušena amaterska fotografinja. Nekaj njenih slik lahko najdete na spletu The Magic of Light
četrtek, marec 04, 2004
Nedavno objavljena studija nemskega zveznega solskega ministrstva "Bachelor und Master in Deutschland" ugotavlja, da na novih reformiranih studijskih programih nemski studenti hitreje koncujejo studij in visoke sole so konkurencnejse tudi v mednarodnih povezavah. Kogar studija podrobneje zanima jo najde na spletu.
Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.
Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.
Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.
Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.
V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.
Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.
Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.
V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.
Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.
Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.
Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.
Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.
V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.
Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.
Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.
V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.
ponedeljek, marec 01, 2004
Nekaj več o načrtih konzorcijskega razvoja novega spletnega citacijskega indeksa s strani Thomson ISI-ja in NEC-ove ameriške filiale lahko preberemo v današnjem obširnejšem članku Barbare Quint. Zlasti prijetno je prisluhniti podtonu v predvidevanju avtorice, da bi morda lahko bil prihajajoči indeks dostopen v prostem dostopu, do katerega pri Thomson ISIju že doslej niso bili ravnodušni. Najbrž tudi zahvaljujoč vizionarskemu Eugenu Garfieldu, ISIjevemu ustanovitelju in guruju, ki je zaslužen za to, da je v prostem dostopu revija The Scientist in da je tudi ISIjev servis ISIHighlyCited.com– vstopno mesto do najbolj citiranih in vplivnih znanstvenih avtorjev - brezplačno odprt uporabnikom.
Naročite se na:
Objave (Atom)
