Skype poslej tudi Festoon

Skype nadaljuje svojo zmagovito pot spletne telefonije (VoIP); da je pri tem res uspešen ne zatrjujemo samo zadovoljni uporabniki (teh naj bi bilo že 170 milijonov in v trenutku, ko to pišem je na zvezah 3,5 milijone uporabnikov). Zgodbo o uspehu dopolnjuje najbrž tudi nedavna novica, da je / bo Skype odkupila hiša eBay (cena je seveda v dolarskih milijardah). In začenja se tudi tekmovanje na področju videokonferenčnih storitev. Firma Sata Cruz Networks je ponudila programje, ki omogoča videokonferenčne zveze in se zdaj, potem ko se je pred tem imenovalo "vSkype" imenuje "Festoon". Potrebno je samo kupiti spletno kamero, priporočljivo je imeti računalnik z USB 2.0 povezavo in potem si naložite program, ki ga najdete na spletni strani Festoon, kjer boste našli tudi podrobnosti o ponudbi. Sicer se pa pojavlja tudi konkurenca; tak program je npr. "video4IM" firme Spontania.

Scientometrija

Za vse, ki vas zanima scientometrija pa nekaj koristnih blogovskih povezav:
o h-indeksu, o bibliometričnih indikatorjih 1 in o bibliometričnih indikatorji 2.  

Igrajmo se z Googlom

Vtipkajte v iskalno polje Googla besedo, ki je iskalec ne bo prepoznal ali povedano drugače: izberite naključno zaporedje črk, ki nima znanega pomena. Najbrž boste morali kar nekajkrat poskusiti in spremeniti zaporedje, ker Google pozna najbolj nenavadna zaporedja! In ko najdete tako zaporedje vam Google javi: »Your search - xxxxxxx - did not match any documents«. Zdaj pa neposredno pred to zaporedje črk vpišite v iskalno polje pomišljaj (torej črtico oz. minus) in ponovno poženite iskanje. Kaj boste dobili? Sporočilo, da je iskalec našel kot rezultat iskanja 9.140.000.000 (devet milijard!) zadetkov. To naj bi bilo skupno število vseh strani, ki jih hrani Google v svojih bazah. Spoštljivo, ali ne? In če boste čez nekaj dni postopek ponovili bo najbrž ta številka že večja.    

Raziskovanje izgublja

Ta teden nam je prof. S. Harnad znova postregel z izzivalno podmeno. Tokrat v članku, ki ga lahko v polnem tekstu najdete v spletnem arhivu School of Electronics and Computer Science na univerzi Southampton: »Maximising the Return on UK's Public Investment in Research«. Trdi namreč, da v Veliki Britaniji zaradi neuresničenega načrta celostnega prenosa letno objavljenih 130.000 znanstvenih člankov, ki so rezultat letnega raziskovalnega vložka 3,5 milijarde britanskih funtov raziskovalnih agencij (Research Councils UK – RCUK), v Odprti dostop na način samoarhiviranja, izgubljajo raziskovalci letno okoli 2,5 milijona in država okoli 1,5 milijarde britanskih funtov. Raziskovalci zaradi nedoseženih povračil za povečano citiranje ob predpostavki ca. 320.000 nerealiziranih citatov, ki bi jim zagotovili napredovanje in povečan zaslužek ter lažje obnavljanje raziskovalnih pogodb, država pa zaradi manjšega potencialnega vpliva na raziskovalce, kjer citiranje povečuje vračilo raziskovalnega vložka po poti dodatnih raziskovalnih dosežkov.

Nov blog

Novo študijsko leto se hitro približuje; pripraviti se moram na nove izzive. Letos bom preskusil nov pristop v stiku s študenti po poti namenskega bloga. Pripravil sem blog MIKROBioLOG in gotovo boste opazili, da sem se prav zaradi cilja malo poigral z imenom. Kot sem tudi zapisal v komentar k blogu bo ta predvsem namenjen mojim stikom s študenti prav tako pa vabim k sodelovanju tudi VSE LJUDI DOBRE VOLJE... Se že veselim.

Google Blog Search

Zdaj nas je Google osrečil tudi z orodjem za iskanje blogov Google Blog Search. Zopet so se sicer zavarovali z beta verzijo vendar zadeva deluje; ni sicer najbolj aktualna, pa to najbrž še pride. Bojim se, da bo kdo posumil, kako me Gooooooooog plačuje, da mu delam reklamo, v resnici pa so njegovi ustvarjalci zares učinkoviti, saj skoraj ne mine teden, da nas ne presenetijo z kakšno novostjo. In uporabniki smo pač zadovoljni; in o tem pišemo. Torej doslej smo uporabljali s si.blog (za slovenski prostor) in Technorati (za vse ostalo, trenutno beleži več kot 17 milijonov blogov!), ali Blogoramo (spoštljivo bogata in učinkovito urejena),  pa Blogdigger (ki izziva že z imenom), blog.ch (spisek švicarskih blogov), BlogFox (za nemški prostor)... Sicer pa kaj bi s trudil, to so storili že drugi, pojdite na Ari Paparo, veliko listo z iskalci blogov in našli jih boste še veliko več. In tem bomo zdaj dodali še Googlovo čudo.  

Geografski Googli

Človeka ob pregledovanju dveh storitev, ki jih ponuja kdo drug kot Google; namreč Google Maps in Google Earth,  prešine, da najbrž kmalu ne bomo več potrebovali ne zemljevidov, avtomobilskih kart in atlasov, pa tudi ne različnih turističnih vodičev in celo ne dragih »igračk« kot so GPS naprave. Vse to nam bosta zagotovila bodisi  notesnik ali PDA, ki bosta brezžično povezana v svetovni splet. Podrobnosti o obeh Googlovih orodjih pa si raje preberite pri tistem, ki ju je in še marsikateri dodaten ocvirek zelo natančno popisal, namreč pri Philu Bradleyu v njegovem blogu, ki ga tudi sicer priporočam zaradi številnih zelo aktualnih vsebin.  

DOAJ

Naj vas znova spomnim na spisek s spletnimi povezavami do revij odprtega dostopa, ki ga vzdržuje knjižnica Univerze v Lundu pod imenom Directory of Open Access Journals (DOAJ). Trenutno je v njem že 1.759 revij iz naravoslovja, tehnike, biomedicine, družboslovnih in humanističnih ved, ki omogočajo t. i. »zlati« odprti dostop. 433 revij je mogoče v polnem tekstu preiskovati že neposredno iz direktorija. Doslej je v odprtem dostopu ujetih že 77.577 člankov. Od slovenskih revij je vključena revija Acta agriculturae Slovenica.

Napoved katastrofe v Luzijani

Človek komaj verjame: leta 2001 je Mark Fischetti v članku Drowning New Orleans v reviji Scientific American praktično napovedal dogodke v New Orleansu in okolici, opisal obupna opozorila lokalnih oblasti in njihove prošnje za pomoč ter predstavil potrebne ukrepe za preprečitev katastrofe.  

Bibliografija SEPB

Charles W. Bailey, Jr. objavlja na svoji spletni strani 59. zvezek bibliografije Scholarly Electronic Publishing Bibliography (SEPB) s skoraj 2500 naslovi elektronskih publikacij in del jih je tudi v odprtem dostopu.  

Kaj je "trackback"?

Najbrž ste blogerji kratkega staža in manjše ekspertize, mednje štejem brez sramu tudi sebe, že opazili na dnu nekaterih sporočil v blogih povezavo z imenom »TrackBack« ali »trackback«. Posredi je pravzaprav zanimivo in koristno orodje, ki bo tudi v znanstveni informatiki nedvomno doživelo obsežno uporabo in nadaljnji razvoj. To kaže tudi nedavna odločitev da bodo pri enem od največjih in najimenitnejših depozitnih arhivov iz sveta fizike, namreč pri arXiv pričeli uporabljati »trackback« za spremljanje uporabe njihovih člankov. Kako naj s svojim laičnim znanjem pojasnim fenomen »trackbacka«; morda najbolje tako da si pomagam z Wikipedio: »TrackBack je mehanizem, uporabljan v blogih, ki kaže na listo vpisov v drugih blogih, ki poročajo o sporočilu v izvornem blogu. Pojem je uvedlo podjetje Six Apart, ki je orodje uveljavilo v svojih blogih z blagovno znamko Movable Type, deluje pa tako, da posreduje sporočilo, t. i. 'ping', med blogi in tako opozori na informacijo.«
Še nazorneje pa se boste s trackbackom seznaniti v blogu Toma Coatsea ali pa ko boste prebrali natančna navodila za uporabo trackback koncepta pri Movable Type.
Opozoriti je treba, da je sedanja rešitev precej občutljiva za zlonamerno obremenjevanje digitalnih komunikacij s t. i. spamom. Preden bo torej to orodje našlo polno potrditev v znanstveni informatiki, kjer za potrebe webometrike nedvomno veliko obeta, bo potrebnega še precej trdega dela na njegovem zavarovanju.  

Obsežen spisek revij OD

Na spletni strani Jana Szczepanskega, knjižničarja na Univerzi Göteborg najdete bogat spisek s spletnimi povezavami do revij Odprtega dostopa (preko 4000 naslovov aktualnih revij in 608 revij, ki so v preteklosti prenehale izhajati - med njimi so nekatere zares zgodovinski biseri!).

Suber o Odprtem dostopu

Bralci ste opazili, da pogosto omenjam v svojem blogu prof. Suberja, pri čemer ga nekateri morda ne poznate. Gre za eno od osrednjih osebnosti v promociji Odprtega dostopa (OD) v svetu in o njem, o njegovi karieri ter o povezavah do številnih njegovih del lahko preberete tukaj. Njegov blog Open Access News je nedvomno osrednji vir novic o OD, tedensko ga obišče 2000 do 3000 bralcev; njegove druge dokumente o OD redno uporabljamo kot referenčne vire. Še pred časom sem prevedel v slovenščino njegov kratki uvod v OD, zdaj sem dodal tudi prevod njegovega širšega pregleda o OD. Zdaj bo veliko lažje opozoriti na OD tudi tiste, ki morda ne želijo brati angleškega teksta, skratka na voljo je kompetentna referenca o vseh pomembnih vidikih te pomembne kampanije v znanstveni publicistiki oz. več: v informatiki.

500 Naj univerz

Sodeč po odmevih v našem javnem tisku (Delo, Finance…) in poudarjeni pozornosti tudi na spletu UL je tema uvrstitve slovenskih univerz na t. i. šanghajskem seznamu 500Naj univerz bila zelo zaznaven dogodek. Vendarle predlagam bralcem tudi nekaj poglobljenega branja na to temo, ki ga je mogoče najti v reviji Scientometrics in sicer v člankih prof. A. F. J. Van Raan-a iz Centra za tehnološke in znanstvene študije na holandski univerzi Leiden: Fatal attraction: conceptual and methodological problems in the ranking of universities by bibliometric methods (Scientometrics, vol. 62, (2005) št.1, str. 133-143), nato v odgovoru avtorske skupine razvrščanja univerz iz šanghajske univerze okoli profesorja Nian Cai Liu-ja: Academic ranking of world universities using scientometrics: a comment to the Fatal Attraction (Scientometrics, vol. 64, (2005), št.1, str. 101-109) in ponoven odgovor prof. Raana: Reply to the comments of Liu et al. (Scientometrics, vol. 64, (2005) št.1, str. 111-112). Vsi članki so dosegljivi preko univerzitetnega portala v bazi Springer. Verjamem, da si boste potem lažje ustvarili mnenje.

Webology

Na spletu je v odprtem dostopu na voljo tudi revija Webology, ki v zadnji številki (vol 2; št. 2; 25. avgust 2005) objavlja članke namenjene spletnemu iskanju, s posebnim poudarkom na iskanju »akademskih« vsebin (v slovenščini imam težave z ustreznim prevodom pojma »scholarly« - ali ima kdo kakšen dober predlog?).

Digitalni teksti

Wikipedia nam zdaj ponuja koristen in izčrpen spisek projektov digitalnih knjižnic. To informacijo sem našel v Suberjevem blogu Open Access News, ki v isti novici opozarja tudi na nemški spisek digitalnih tekstov, objavljen v wikiju DigiMisc .    

Creative commons - ponovno

Doslej sem že dvakrat omenil projekt Creative commons (CC) tudi v tem blogu: 29. aprila in 21. maja letos. Omenil sem, da je Slovenija v Inštitutu za intelektualno lastnino IPI dobila organizacijo, ki uveljavlja licence avtorskih pravic po načinu CC tudi pri nas. V projektu sodeluje tudi Ljudmila - Laboratorij za digitalne medije pri KUD France Prešeren, ki projektu nudi organizacijsko in tehnično podporo. Vodja projekta je Maja Bogataj Jančič. Spletna stran CC Slovenija nam o projektu pove več. 28. oktobra letos najavljajo prvo ponudbo slovenskih licenc CC, ki lahko segajo od klasične popolne avtorske zaščite (to srečujemo tudi pod angl. pojmom: »all rights reserved«) pa vse do popolnoma odprtega dostopa do uporabe avtorskega dela (udomačen pojem je »public domain« ali »no rights reserved«). Kot si lahko ogledate na spletni strani, tudi že v Sloveniji najdemo dela, ki so ponujena v uporabo z licenco CC.

Na svetovnem spletu lahko CC vsebine iščete kar z več iskalnimi orodji (povzemam po blogu Recherchen Blog):
1. lastni iskalec FIND pri CC;
2. Yahoojev iskalec Creative Commons Search in
3. katalog Common Content.

Katalog knjižnic

Morda bo komu koristil tale direktorij (katalog) svetovnih knjižnic: lib-web-cat, čeprav me je v uporabi rahlo razočaral. Poskus z geslom "Ljubljana" je pri opciji hitrega iskanja uspel priklicati deset knjižnic, z geslom "Slovenija" eno samo, z geslom "Slovenia" pa trinajst knjižnic (zanimivo?). Res mi ni povsem jasen algoritem uporabe posameznih gesel pri hitrem iskanju. Navajam dva primera. Pod geslom "Maribor" je npr. prikazana mariborska Univerzitetna knjižnica v obliki University of Maribor; University of Maribor Library ( Maribor, Slovenia), ki je pa z geslom "Slovenia" ni bilo mogoče priklicati! In še: če s hitrim iskanjem z geslom "Slovenia" ujamemo deset knjižnic, jih z uporabo istega gesla v iskalnem polju country prikličemo petindvajset! Da ne govorim o številnih napakah v zapisih k posameznim knjižnicam (primer NUKa - details).

Rast Odprtega dostopa

Tistemu, ki se vedno dvomi, da je Odprti dostop realna opcija prihodnosti znanstvenega informiranja naj preskoci na sporocilo v blogu Heather Morrisonove "Dramatic Growth of Open Access: Revised Update".

Springerjeva Odprta izbira

Springer pošilja v svet signal pomemben za Odprti dostop! Že pred časom je založba Springer kot prva med velikimi ponudila avtorjem alternativni način objavljanja, ki je zaslovel pod imenom Open Choice. Če je avtor pripravljen plačati 3.000 US$ potem bo njegov članek prosto, torej brezplačno dostopen vsem uporabnikom na spletni strani ustrezne revije. Da njihova strategija ni bila zgolj poskus, ampak zaradi dobrega odziva želijo z njo še intenzivneje nadaljevati kaže tudi pravkar sporočena novica. Jan Velterop, znano knjižničarsko in informatično ime, z bogatimi izkušnjami zlasti v področju Odprtega dostopa, je prevzel mesto direktorja te Springerjeve iniciative.

OD na Finskem

Tole povzemam v direktnem prevodu iz Suberjevega bloga :

Bo-Christer Björk (tudi v Sloveniji ga poznamo kot sodelavca v projektu SciX, ki ga je pred časom vodil prof. dr. Žiga Turk iz FAGG - dodal FVN) : Razmislek o Odprtem dostopu, posebno o revijah odprtega dostopa v severnjaški perspektivi; prezentacija na londonskem JISC International Colloquium, 21.- 22. junija 2005. Vključuje podroben predlog financiranja revij odprtega dostopa.

Prosojnica 15 citira finskega predsednika vlade Matti Vanhanena, ki je kot kaže med državnimi voditelji sveta najbolj prosvetljen kar zadeva tematiko odprtega dostopa: »Pomembno priporočilo zadeva podporo znanstvenemu tisku. Cilj je, da bi bile znanstvene publikacije prosto dostopne na spletu tako študentom kot učiteljem. Trenutno je uporaba in dostopnost znanstvenega tiska omejena z visokimi naročninami za tiskane revije in elektronske publikacije in tudi s soglasji pri objavljanju v katerih morajo raziskovalci prepustiti del avtorskih pravic založnikom. V imenu napredka znanosti in v dobro raziskovanja je potrebno da rezultati znanstvenega raziskovanja dosežejo tako akademsko srenjo kot javnost kar najhitreje in najenostavneje je mogoče. Smatram, da je ta točka v vladnem programu Informacijske družbe posebno pomembna.«

Dodajam FVN.: O, ko bi se slovenska politika ne zgolj v besedah, ampak tudi v dejanjih zgledovala po finskih vzorcih!

Citiranje v digitalnem okolju

Danes naj opozorim na storitev Citebase, ki nastaja v Harnadovi enoti The Cognitive Science Centre (CSC) na univerzi Southampton in jo razvija Harnadov sodelavec Tim Brody. To je poskusna citacijska baza, ki trenutno pokriva raziskovalne informacije iz področij fizike, matematike, informacijskih ved in (deloma) biomedicine. Baza Citebase je v svojem trenutnem poslanstvu seveda predvsem kažipot predvidenega razvoja referenčnosti za namene vrednotenja informacijskih virov: kaže pot v citacijsko analizo spletnega obiskovanja online dostopnih dokumentov. Brody nas opozarja na pomajkljivosti sedanje baze pač zaradi njenega eksperimentalnega karakterja.

Zanimiva in koristna vzporedna storitev, ki jo izkorišča Citebase pa je CSCjev »Register institucionalnih arhivov« , kjer najdemo večino registriranih arhivov Odprtega dostopa v svetu. Mimogrede, nekaj podobnega, kot je »konkurenčna« baza OpenDOAR , ki jo skupaj razvijata britanska univerza v Nottinghamu in švedska univerza v Lundu. Slednja nam je sicer tudi že dobro znana zaradi baze revij Odprtega dostopa DOAJ .

Digitalizirano znanje II

Kot sem omenil v aprilskem oglašanju je Google s svojim Print projektom izzval različne reakcije. In zdaj so se pri Googlu odločili, da jim bodo tudi prisluhnili, vsaj deloma. Do letošnjega novembra so prekinili z digitaliziranjem tistih vsebin, za katere so še v veljavi avtorske pravice, torej "copyright". In pozivajo založnike, da jim sporočijo katerih svojih publikacij ne želijo, da bi jih pri Googlu sploh digitalizirali. Prav zanimivo bo, kako se bo ta spor nadaljeval, saj ameriški založniki tudi s tem pozivom niso zadovoljni, kot lahko preberemo tukaj (tole povezavo sem ukradel pri Suberju).

Internet in pouk

Povzemam članek J. R. Younga »Professors Give Mixed Reviews of Internet's Educational Impact« iz revije Chronicle of Higher Education ( vol. 51., zv. 49 z dne 12. avgust 2005) po nemškem prevodu W. Hartmanna.

Profesor komunikologije na Univerzi Illinois Steve Jones je v lanskem letu opravil anketno študijo med več kot 2000 učitelji(cami) na ameriških visokih šolah o vplivu, ki ga ima internet na pouk. Kar 42% vprašanih je menilo, da je Internet celo škodoval kvaliteti poučevanja in učnemu uspehu, večina 67% pa je menila, da je internet poenostavil in izboljšal komunikacijo s študenti. Kot splošno veljaven problem je omenjeno plagiatorstvo, saj je skoraj polovica učitelj(ic)ev opozorila na povečevanje prakse »googlaj in kopiraj« in le četrtina v nedovoljenem kopiranju ne vidi problema. Res pa da že tretjina vprašanih uporablja enega od načinov za odkrivanje plagiatov.

Veliko vprašanih je tudi ugotovilo, da se spreminja kompetenca pisanja in izražanja, saj se zaradi uporabe računalniških pravopisnih in prevajalnih programov zmanjšuje pestrost izražanja; namesto redkejših besed in zvez se uporabljajo zgolj pogosteje uporabljane. Teksti so zato revnejši in monotoni.

Preko 80 % anketiranih navaja, da pri delu uporabljajo lahko dostopne internetne informacijske vire in si ne predstavljajo več, kako bi lahko pouk izvajali brez tega. Okoli 40% vprašanih priznava, da tedensko uporabljajo internetno povezavo 20 ur in več. Ker pa je bila anketa izvedena preko spleta je seveda zajela predvsem učitelj(ic)e, ki so naklonjeni uporabi računalnika, tako, da je rezultate treba previdno presojati.

Skoraj 100% vseh sodelujočih v anketi uporablja elektronsko pošto kot komunikacijsko sredstvo s študenti; »email« je tako najpogosteje uporabljana internetna storitev, ki jo uporabljajo anketirani. So pa vprašani zelo nenaklonjeni pričakovanjem študentov, da bodo učitelji(ce) dostopni na spletu 7 dni v tednu in 24 ur na dan.

Pri večini vprašanih se zelo zmanjšuje njihova uporaba knjižnic, vse več revij je dostopnih in tudi uporabljanih »online«. Le 16% pa ima izkušnje tudi s spletnim poukom in polovica med njimi toži, da je pri tej metodi potrebne veliko več osebne priprave.

Študija zaključuje z ugotovitvijo, da je na visokih šolah še vedno veliko negotovosti glede učinkovite izrabe informacijskih komunikacijskih tehnologij (IKT). Priporočena je uporaba metod dopolnilnega izobraževanja v IKT, ki naj bo prilagojena posameznim strokovnim področjem.

Konferenca o wikijih

Od 5. do 7. avgusta letos smo lahko tudi na spletu bili priča prvemu kongresu o wikijih z imenoma Wikimania 2005, ki se je "v živo dogajal" v nemškem Frankfurtu. Ob pomoči udeležencev in tudi "zunanjih uporabnikov", kot se za wiki tehnologijo spodobi, nastaja tudi že zbornik te konference. V zborniku je posebno poglavje namenjeno tudi odprtemu dostopu.

Najbolj znan wiki proizvod je Wikipedia, mednarodna enciklopedija; med drugim jo imamo tudi v slovenski verziji. In naj si iz te zbirke izposodim kratko definicijo oz. opis, kaj wiki sploh je: "Izraza wiki (izgovor »viki«, /wiki/ po SAMPA) in WikiWiki označujeta poseben tip zbirke hipertekstovnih spisov ali skupinskega programja, s katerim je izdelana. Wiki je strežniški program, ki uporabnikom omogoča prosto ustvarjanje in urejanje spletnih strani s spletnim brskalnikom. Wiki podpira nadbesedilne povezave ter s preprosto skladnjo omogoča ustvarjanje novih strani in sprotne povezave med stranmi v sistemu Wiki. Wiki (izgovor »viki«) je tudi splošno osebno ime maorskih žensk na Novi Zelandiji. V havajščini wikiwiki pomeni »res hitro«."

Zakaj blogi niso bolj popularni v akademski rabi?

Kdor je v zadnjem The Scientistu prebral članek Davida Secka "The Power of the Blog - Few scientists have caught on to the Internet's power of posting, commenting, and debating – where are the rest?" bo z zanimanjem prebral tudi odziv enega od uglednih informatikov Alexa Halavisa v njegovem blogu z naslovom "Why not more scholarly bloggers?".

Uspešno spletno iskanje biomedicinskih informacij

Komur spletno iskanje še vedno predstavlja rahlo zadrego priporočam članek Mohammad Al-Ubaydli-ja "Using Search Engines to Find Online Medical Information", ki je v odprtem dostopu dostopen v reviji PLoS Medicine. Res je največ govora o iskalcu Google, kar je zaradi njegove univerzalnosti in zajetnosti razumljivo, opozorjeni pa smo na nekatere možnosti, ki jih v prvem zamahu "googlanja" ne uporabljamo. V nadaljevanju nas avtor nato pouči še o nekaterih drugih najpomembnejših iskalcih in njihovih posebnostih in prednostih.

SPARC in NIH projekt

Naj tokrat (s posebnim razlogom) predstavim elektronski mesečnik SPARC Open Access Newsletter (OAN), ki ga pripravlja prof. Peter Suber in katerega avgustovska številka je pravkar izšla. Priložnost bom namreč izkoristil za predstavitev prvih rezultatov že tudi v našem blogu -> tukaj in -> tukaj omenjenega projekta, ki naj poslej zagotovi objavljanje vseh člankov, ki so rezultat projektov financiranih s strani National Institutes of Health (NIH), v polnem tekstu. Na spletni strani PubMed Central lahko najdete že prvih enajst tekstov, Suberjev uvodni članek v SPARC OAN z naslovom "First fruits of the NIH public-access policy" pa nas opozori na vse prednosti in nadgrajeno uporabnost, ki jo omogoča digitalizacija in ki je seveda tiskani medij ne zagotavlja.

Knowledge Exchange

Kot je mogoče razbrati iz obvestila fundacije SURF načrtujejo štiri evropske organizacije sodelovanje z imenom The Knowledge Exchange:
• JISC (Joint Information Systems Committee), UK
• SURF (SURF Foundation), Nizozemska
• DEF (Denmark's Electronic Research Library), Danska in
• DFG (Deutsche Forschungsgemeinschaft), ZR Nemčija.

Mrežo bo koordinirala osrednja pisarna Knowledge Exchange Office, ki bo prva tri leta locirana v Copenhagenu na danski DEFF. Začetek delovanja je predividen za poletje leta 2005. Več o delovanju lahko preberemo na strani DEF .

Iz ciljev pobude, kjer pravijo, da je The Knowledge Exchange (KE) vznemirljivo in izzivalno sodelovanje ključnih nacionalnih agencij, ki so zadolžene za "razvoj infrastrukture and storitev v podporo IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije) v terciarnem izobraževanju in raziskovanju" se takoj porodi misel, kako bi bilo koristno, ko bi podobno strokovno telo imeli tudi v našem prostoru. Agencija, ki bi povezala vse (zdaj razdrobljene in neučinkovite) kapacitete na slovenskih univerzah, v administracijah vladnih resorjev in v študentskih organizacijah, bi vsekakor bila zelo dobrodošla. Če se trenutno državna administracija trudi, da bi del sredstev nekdanjih študentskih servisov preusmerila v štipendiranje, bi bilo vsaj tako koristno, ko bi droben tok tega denarja porabili tudi za vzpostavitev nacionalne agencije tega tipa.

Harnad se je znova razjezil

Guru Odprtega dostopa (OA) prof. Harnad se je znova razjezil. Znano je, da v Veliki Britaniji na štiri leta ocenjujejo kvaliteto visokošolskih ustanov s pomočjo zelo široko zastavljene (in drage!?) nacionalne ocene njihovega preteklega dela. Gre za prakso t. i. Research Assessment Exercise - RAE. V najnovejši številki THES revije poročajo o pozivu nekaterih starejših uglednih predstavnikov akademske sfere, da naj v naslednji RAE leta 2008 univerze zmanjšajo težo pri priznavanje odličnosti na temelju objav v najuglednejših znanstvenih revijah, kot so npr. Nature in Science, ker naj bi to šlo na škodo drugih načinov presoje raziskovalne kvalitete kot so patentne objave in konferenčni prispevki. Vendar je Harnadova zavrnitev takega razmisleka zelo odločna in tehtna. Na eno strani opozarja, da je prestiž določenih revij visoko koreliran s selektivnostjo revij in s standardi presoje kvalitete z raziskovalnimi vrstniki (peer-review), torej s kvaliteto objave in neredko tudi s citacijskim vplivom. Svari, da če zavržejo to, ne bodo imeli nadomestnega merila. Na drugi strani pa bi rešitev, ko bi celotno presojo znanstvenega opusa prepustili v ponovljeno presojo z vrstniki, tokrat v vlogi posamaznih članov RAE komisij, pomenila obsežno a nepotrebno delo. Harnad predlaga, da če je že v razpravi opustitev dosedanje prakse, potem je to priložnost, da bi npr. pričeli neporedno meriti citacijsko pogostost, npr. z orodji, kot jih ponuja CiteBase Search.

Harnadovo reakcijo je mogoče razumeti tudi v luči njegovega dosedanjega obsežnega zavzemanja za OA, ko so mu nasprotniki v zgodnjem obdobju promoviranja te oblike razširjanja znanstvenih informacij očitali, da bo ta koncept oslabil avtoriteto mehanizem ocenjevanja z vrstniki. Harnad je že takrat odločno zavračal take napovedi in je ves čas svoje kampanje vedno tudi zagovor OA nujno povezoval z zagovorom "peer review" ocene.

K trenutni dilemi se je oglasil tudi prof. Suber, ki vidi v novi RAE politiki morda dodatno priložnost za uveljavitev OA, saj bi morda novi standardi vzpodbudili objavljanje v revijah OA, ki še nimajo primerljivih dejavnikov vpliva (IF), kot ga dosegajo tradicionalne revije in večjo težo bi pridobilo tudi samoarhiviranje, ki po poti obširnejše možnosti citiranja v značilni meri povečuje vpliv med znanstvenimi vrstniki.

Še enkrat o NIH in OA

NIH objavlja izčrpno promocijsko prezentacijo o svoji pobudi arhiviranja raziskovalnih objav, ki jih financirajo, v arhivu PubMed Central - o tem se pisal tudi že 28. aprila letos "Uradno"....

Informacijska pismenost

Premostitev "digitalnega razkoraka" (angl.: digital divide) zagotavljamo med drugim z osvojitvijo "informacijske pismenosti" (I-p) (angl.: information competence, information literacy). Zares toplo lahko zato priporočim obisk spleta na švicarski KUB Freiburg, kjer si velja ogledati projekt Biblio, zlasti pa svetujem skok na spletno stran knjižnice na nemški Univerzi Konstanz, na splet Informationskompetenz, kjer ob obilju dragocenih informacij o I-p najdemo vzorce učnih modulov za posredovanje vedenj o I-p v različnih disciplinarnih okoljih, prav tako pa se seznanimo z univerzitetnim portalom za e-učenje ILIAS. Izjemno!

"Kvazi" odprti dostop

Po današnjem Suberjevem blogu povzemam vest, da so pri Bepress (Berkeley Electronic Press) ponudili novo obliko odprtega dostopa, t. i. kvazi odprti dostop (“quasi-open” access). Ta temelji na možnosti, da bralec, ki želi prebrati članek v reviji tega založnika, preden dobi možnost dostopa do polnega teksta, izpolni poseben vprašalnik. Ob naslonitvi na podatke iz vprašalnika lahko nato založba seznani knjižnico o interesu bralca in predlaga knjižnici naročilo revije. Postopek bo pravzaprav dobrodošel za knjižničarje, ki pogosto nimajo najboljšega pregleda, kolikšen je obseg interesa za določene revije.

Presenečen pa sem bil, kako novi Slovenski pravopis sloveni besedo "kvazi". Namenja ji namreč slabšalen pomen "laži-"; npr. SP pojasnjuje zvezo "kvazistrokovnjak" z besedo "lažistrokovnjak". Sam bi v našem primeru raje govoril o "navideznem" odprtem dostopu?

Učni materiali odprtega dostopa

Potem ko je iniciativa na MITju, njihov OpenCoursware projekt, še vedno eden najimenitnejših vzorcev novega pristopa v virtualizacijo učnega procesa s pomočjo učnih materialov, ki so na voljo v odprtem dostopu (OA), se krog zagovornikov in razširjevalcev novega "gibanja" širi. Kar brez zadrege priznavajo inspiracijo dobljeno pri MITju v podobnem projektu predstavljenem nedavno na Univerzi Tufts (UT), še na eni od uglednih ameriških visokošolskih ustanov v državi Massachusetts. Govorim o projektu Tufts OpenCourseWare, ki že ponuja nekatere zanimive učne vsebine na področjih humane, dentalne in veterinarske medicine ter prehranskih ved. Zaradi lastne profesionalne usmeritve sem se z zanimanjem ustavil na mikrobioloških spletnih vsebinah njihove medicinske šole in našel kopico dobrodošlih pobud za lastne korake v tej smeri.

Ob tej priliki velja opozoriti tudi na zelo kvalitetno delo knjižnične in informacijske službe na UT, kjer je eden od odmevnih projektov tudi njihova TUSK baza (the Tufts University Sciences Knowledgebase).

No, učni material OA je danes mogoče najti še na nekaterih drugih šolah; do njih nam pomaga spletni iskalec OCWFinder.

Odličnost univerz

Spomnili se bomo leta 2003, ko so raziskovalci na univerzi Shanghai Jiao Tong prvič objavili indikatorje odličnosti svetovnih univerz. Takrat se je tudi ljubljanska Univerza znašla na listi 500-tih najuglednejših univerz na 485. mestu. Žal sta naše veselje oz. ponos bila kratkotrajna, saj nas na listi naslednje leto že ni več. In čeprav se s kriteriji presoje in z doseženim rezultatom morda nismo strinjali, najbrž nihče ni zlahka z roko zamahnil, saj je bilo v svetu in tudi pri nas veliko sklicevanja na to razvrstitev.

V zadnji številki revije The Scientist pa se je pojavil nov in zanimiv poskus nekoliko drugačnega vrednotenja univerz in sicer na podlagi kvalitete njihove prisotnosti na medmrežju. Kot vsa »webometrika« se bo seveda tudi ta način presoje šele moral uveljaviti; najbrž bo tudi moral doživeti še marsikatero prilagoditev. Prisotnost na spletu je seveda zelo specifična oblika pojavnosti univerz, vendar izbrani kriteriji sedanjega ocenjevanja so tudi signal univerzam, na kaj naj bi posebej pazile na svojih spletih, zlasti če želijo tudi po tej poti zapustiti zaznavno sled. Avtorji študije iz univerze v Madridu so povedali po katerih kazalcih so ocenjevali visoke šole: po obsegu prisotnosti na spletu, merjenem z številom objavljenih spletnih strani, po vidnosti glede na število povezav na spletih drugih spletnih domen in po številu t. i. »bogatih« strani kot so vsebine namenjene trajnejši rabi, npr. strani v formatih Adobe Acrobat – pdf, PostScript – ps, MS Word – doc, MS PowerPoint – ppt in MS Excel – xls. Napotek je torej jasen: poslej bo potrebno na univerzah prisotnost na spletu načrtovati tudi ob upoštevanju morebitne presoje na osnovi rezultatov spletnih iskalnih orodij.

Na spletni strani »World Universities' ranking on the Web« so Aguillo in sod. objavili rezultate uvrstitve 2000 svetovnih univerz in Univerza v Ljubljani se je uvrstila na ugodno 332. mesto (med evropskimi je na 123. mestu), Univerza v Mariboru pa je na 733. mestu. Zanimivo je, da so uvrstitve na prvih mestih po obeh metodah merjenja, šanghajskem in madridskem, zadovoljivo primerljive: Harvard je prvi oz. peti, Stanford drugi oz. tretji, Berkeley četrti oz. drugi, MIT peti oz. prvi in podobno. Na obeh listah so seveda v prevladi ameriške univerze, posebno izrazito je to v madridski študiji kjer je med prvimi sto univerzami kar 72 ameriških (prvih 25 je njihovih) in 6 kanadskih, prva evropska je ETH Zuerich na 26. mestu in Švica ima v tej družbi še eno - ETH Lausanne, nato pa je v stotici še 7 britanskih, štiri švedske in zgolj po ena finska, nemška in avstrijska univerza! Naslednja ugotovitev je, da so po webometrični primerjavi tehnološko usmerjene univerze v rahli prednosti.

Katalogi e-knjig

Med novičkami v zadnji številki elektronskega biltena FreePint je zlasti koristna tista Sama Vaknina (zanimivo, mož je med drugim do nedavna bil tudi ekonomski svetovalec makedonske vlade...) o zbirkah elektronskih povezav do številnih katalogov in baz, kjer se med drugim lahko oskrbimo z elektronskimi knjigami, bodisi takimi, kjer zapadle avtorske pravice že omogočajo njihov prost dostop ali pa so to knjige, ki jim je odprti dostop sicer dovoljen. Preberite si prispevek. Sicer pa je koristno redno spremljanje FreePint časnika, ki se pravzaprav predstavlja kot "globalna mreža 73.644 raziskovalcev v informatiki" in novičke vam, če se nanje naročite, pošiljajo dnevno v elektronski pošti.

WWW virtualne knjižnice

Avtorji švicarskega Infobrokerjevega bloga Recherchen-blog so nas v ponedeljkovem pisanju opozorili na sicer klasičen pa še vedno dragocen internetni informacijski vir, namreč na WWW virtualne knjižnice (WWW-VL). Pripravili so zanimiv nabor anotacij nekaterih zanimivejših katalogov:

• e-revije, povezave do elektronskih časnikov na najrazličnejših področjih;
• elektronske reference - akademsko citiranje in standardizacija internetnih virov;
• vrednotenje informacijskih virov;
• splošni viri (enciklopedije, slovarji...);
• oblikovanje informacij in informacijsko upravljanje;
• informacijska pismenost;
• kvaliteta virtualnih informacij;
• mreža upravljanja z informacijskimi viri - KMNetwork;
• knjižnični viri v humanistiki in družboslovju za potrebe visokošolskega raziskovanja in izobraževanja.
  

Nujni klic - pobuda

Brskanje po blogih povezanih z nedavnimi tragičnimi dogodki v Londonu me je pripeljalo tudi do strani britanske nacionalne zdravstvene službe NHS in do zanimive in zares koristne pobude, ki bi jo veljalo uveljaviti tudi pri nas. Nasvet je na kratko tak: danes, ko ima vsakdo pri sebi mobilni telefon, bi bilo koristno v njegov telefonski imenik vnesti kratico ICE in telefonsko številko osebe (ali številke oseb), ki bi jo(jih) reševalci lahko poklicali in ki bi jim o ponesrečencu lahko posredovala koristne podatke. Najbrž bi bilo najbolje, da tudi pri nas ostanemo kar pri angleški kratici ICE (od "In Case of Emergency"), saj nam to potem lahko pomaga tudi v tujini! Vprašanje je, kdo bi pri nas lahko najhitreje uveljavil to pobudo: povprašal bom pri AMZS ali imajo oni kakšno idejo.

Novo pri Thomson ISI: Current Web Contents®

Če povzamem po blogu eprintblog so pri Thompson ISI pripravili novo informacijsko storitev Current Web Contents - CWC. Omogoča povezave do depozitnih arhivov odprtega dostopa (repozitorijev), ki izpolnjujejo kriterije kvalitete: uglednost, natančnost, razširjenost, oblika in upravljanje, uporabnost, področje, vrsta uporabnikov in kvaliteta pisanja. Nekaj primerov najdete v izboru urednika. Žal je storitev, kljub temu da ponuja odprtodostopne vsebine, plačljiva! Naročniki Current Contents Connect® bodo lahko uporabljali tudi novo storitev CWC.

Odmevi na sklep RCUK

Seveda je bilo mogoče pričakovati različne odzive na nedavni sklep britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) o njihovem najnovejšem koraku pri uveljavitvi odprtega dostopa v britanskem javno financiranem raziskovanju, o čemer pišem že v svojem blogovskem prispevku "Odprti dostop še bližji" dne 28. junija 2005. Sicer pa je v zadnjih dneh o tem mogoče najti kar več prispevkov v Suberjevem blogu.

Posebno me je pritegnil odziv, ko se je pravzaprav pričakovano oglasil tudi Graham Taylor, direktor združenja Publishers Association, v Guardianovem prispevku, kar je nato izzvalo prof. Harnada k temeljiti analizi in kritiki Taylorjevega zavračanja RCUK ukrepa. Oboje je vredno branja, ne nazadnje zaradi učinkovite Harnadove demonstracije vzpostavljanja sodobne polemične razprave, podprte z možnostmi, ki jih dovoljuje IKT okolje.

In še nekaj za povrh; Harnadova kritika je tudi prvi sestavek v novem blogu na sceni Odprtega dostopa, ki ga bo urejal sam Harnad in ima obetavno ime: "Open Access Archivangelism" s pomenljivim podnaslovom "Maximizing Research Impact by Maximizing Research Access". Nedvomno nam ne bo dolgčas!

Kaj je eContentplus program?

V Uradnem listu Evropske unije je objavljen Sklep Evropskega parlamenta in Sveta št. 456/2005/ES z dne 9. marca 2005 o vzpostavitvi večletnega programa Skupnosti za boljšo dostopnost, uporabnost in izkoriščenost digitalnih vsebin v Evropi. Več o tem najdete na portalu eContentplus - slovenjeno kot eVsebineplus programa.

Ciljna uporabniška področja so informacije javnega sektorja, prostorski podatki, učne in kulturne, pa tudi znanstvene in akademske digitalne vsebine. Štiriletni program (2005–08) naj bi imel proračun 149 milijonov € za podporo organizacije izboljšanja dostopnosti in uporabnosti digitalnega materiala v večjezičnem okolju.

Odprti dostop na Finskem

Finsko v našem prostoru pogosto in upravičeno omenjamo, ko želimo poudariti učinkovito urejenost nacionalne znanosti. Del tega so nedvomno tudi uveljavljene oblike informacijske podpore raziskovalnega in visokošolskega procesa. Zanimiv pogled v to, kako na Finskem uveljavljajo Odprti dostop nam predstavlja povzetek konferenčnega nastopa S. Karjalainena, direktorja oddelka za znanost na finskem izobraževalnem ministrstvu na nedavni mednarodni konferenci »O strategijah in politiki Oprtega dostopa do znanstvenih informacij«, ki je bila v Pekingu med 22. in 24. junijem letos.

Naj ozadje finske znanosti osvetlijo nekateri podatki: v znanosti je zaposlenih okoli 73.000 ljudi; skupni strošek je 5 milijard €, od česar pokriva podjetniški sektor 70%; v letu 2004 je to pomenilo 3,5% GDP; delež celotnega raziskovalnega vložka Finske med državami OECD je 0,7%, v publikacijah pa 1%; imajo 20 univerz in 29 politehnik ter 19 sektorskih raziskovalnih inštitutov; letno zaključi šolanje 1400 doktorandov.

Predvidevajo, da je približno 15% letne finske akademske raziskovalne produkcije prosto dostopne na internetu. Za to so na voljo štirje arhivi Odprtega dostopa: VTT register objav; arhiv elektronskih disertacij na Tehnološki Univerzi v Helsinkih in še dva arhiva elektronskih publikacij na Univerzah Oulu in Joensuu.

Finska ima okoli 70 recenziranih revij in od teh je devet bolj ali manj dostopnih na internetu. Finska Elektronska Knjižnica (FinELib) je v letih 2004–2005 s pomočjo članstva v BioMed Central zagotovila objavljanje v revijah tega založnika brezplačno za ves finski javni sektor (univerze, politehnike in raziskovalne inštitute).

Na Finskem deluje od leta 2003 neformalno telo »The FinnOA working group«, ki promovira Odprti dostop do znanstvenih in učnih vsebin; v njem so predstavniki raziskovalcev, znanstvenih založnikov in knjižnic. Ta iniciativa je tudi pozvala vlado, da sprejme priporočila in izhodišča za uveljavitev Odprtega dostopa. In res je septembra 2004 Ministrstvo za izobraževanje in znanost imenovalo za to nalogo Odbor, sestavljen iz predstavnikov finančnih teles, univerz, politehnik, znanstvenih društev in knjižnic, ki bi naj svoja priporočila naslovil agencijam raziskovalnega financiranja, ustanovam izvajalkam raziskovanja in znanstvenim založnikom.

Priporočila Odbora zadevajo celotno znanstveno publicistiko finskih avtorjev, torej objave v finskih medijih in v tujini, za katere avtorji ne morejo pričakovati plačila. Priporočila ne zajamejo visokošolskih učbenikov in popularnega znanstvenega tiska. Namen priporočil ni spremeniti uveljavljenih standardov vrednotenja znanstvenega publiciranja, ampak naj bi olajšala dostop, razširjanje, vidnost, uporabnost in koristnost publikacij.

V idealni obliki naj bi Odprti dostop znanstvenih izsledkov bil zagotovljen vsakomur:
- preko interneta s prijaznimi orodji pregledovanja, brezplačno in brez omejitev;
- v fomatu polnega teksta;
- takoj po publiciranju in trajno;
- brez zadržkov pri nadaljnji rabi in
- seveda tako, da ni kršena pravica avtentičnega posredovanja in priznavanja avtorstva.

Večina znanstvene produkcije bo tudi v prihodnjih letih objavljene v tradicionalnih naročniških revijah in v plačljivih zbornikih. Da bi se pa povečalo in izboljšalo razširjanje znanstvenih vsebin Odbor priporoča:
- da visokošolske ustanove in raziskovalni inštituti posamično ali povezano oblikujejo elektronske arhive odprtega dostopa, kjer lahko raziskovalci odložijo kopije svojih objav za prost dostop na spletu,
- da raziskovalce spodbujajo k vlaganju kopij svojih del v teh arhivih, da se ti ustrezno uveljavijo.
Agencije, ki financirajo raziskave naj:
- priznajo avtorjem kot strošek raziskave, kadar morajo raziskovalci objavo raziskave v revijah Odprtega dostopa plačati,
- finančno podprejo znanstvene založnike in objave s ciljem, da jih vzpodbudijo k zagotavljanju Odprtega dostopa.

Raziskovalne ustanove naj:
- svoje znanstvene objave, ki jih objavljajo v serijskih publikacijah odložijo tudi v arhive odprtega dostopa,
- priporočijo svojim raziskovalcem, da objavljajo v revijah Odprtega dostopa, kadar so take na njihovih področjih dela na voljo in so primerljive tradicionalnim naročniškim revijam.

Revije in znanstvena društva naj:
- omogočijo za članke objavljene v svojih serijskih publikacijah čim hitrejše odpiranje v Odprti dostop,
- dovolijo avtorjem člankov v njihovih revijah, da lahko čimprej vložijo kopije v arhive Odprtega dostopa.

Knjižnice naj zagotovijo:
- da se pod vodstvom nacionalne knjižnice podpre internetno razširjanje metapodatkov in polnega teksta materialov, ki so deponirani v online arhivih Odprtega dostopa in da zagotovijo dolgoročno shranjevanje teh arhivksih materialov in
- da se vzpodbuja odpiranje arhivov Odprtega dostopa, ki naj bodo skladni z mednarodnimi standardi za zajemanje metapodatkov.

Ministrstvo za izobraževan naj:
- podpira Odprti dostop, zagotavlja izvajanje priporočil Odbora v sodelovanju z drugimi ministrstvi in spremlja njihovo uveljavljanje in
- naj vzpodbuja ustanove visokega šolstva k sodelovanju za promocijo Odprtega dostopa.

Ker pač lahko vedno in povsod pričakujemo, da posamezni nosilci aktivnosti nimajo dovolj iniciative za spreminjanje trenutnega stanja velja vedno znova analizirati, kako je mogoče zadevi pomagati: npr. raziskovalcem je treba prikazati, kje je njihova korist pri odlaganju v odprte arhive, založnikom odprtega dostopa je treba zagotoviti ugledno pozicijo kot jo že imajo BioMed Central ali Public Library of Science. Na tej poti je pomembna tudi mednarodna uveljavitev tehničnega okolja, kot je to npr. OAI-Protocol for Metadata Harvesting.

Odprti dostop še bližji

Zdaj lahko počasi upamo, da se bliža trenutek resnice Odprtega dostopa (Open access) tudi za nas, ker se realnost tudi prostorsko približuje. Potem ko so prvi velik korak v občutnejše javno uveljavljanje Odprtega dostopa realizirali v ameriških NIH (o tem sem pisal v tem blogu v četrtek 28. aprila letos v zapisu "Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa), je danes objavljen tudi načrt britanskih raziskovalnih agencij (RCUK) na to temo. Predlog je do konca avgusta ponujen v javno razpravo.

RCUK predlaga:

• da morajo avtorji odložiti v ustreznih elektronskih arhivih (repozitorijih) odprtega dostopa kopije vseh objavljenih člankov in konferenčnih objav, ki so rezultat javnih pogodb odobrenih po 1. oktobru 2005 in to ob času objave ali v najzgodnejšem času potem, seveda v skladu s sprejetimi obvezami o avtorskih pravicah;
• raziskovalne agencije bodo tudi vzpodbujale, vendar pa ne obvezale avtorje, da bodo v odprtih arhivih objavili tudi dela, ki izhajajo iz pogodb izpred 1. oktobra 2005;
• agencije bodo tudi dopustile, da bodo avtorji lahko strošek za objave v revijah odprtega dostopa, ki zahtevajo plačilo s strani avtorjev, vgradile v stroškovnik raziskave.

Upam, da bo tudi naša Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) kmalu poiskala rešitev, ki bo naše raziskovalce obvezovala k odprtemu publiciranju objav. Ker se kopičijo dokazi, da članki iz odprtega dostopa povečajo vpliv na raziskovalne sovrstnike, bi to pomenilo tudi povečanje odmevnosti našega raziskovalnega snovanja.

Microlearning

Kot kaže bomo morali osvojiti v učni tehnologiji še dva pojma, ki nam jih prinašajo tehnike Epoučevanja: »mikrovsebina« (angl.: microcontent) in »mikroučenje« (angl.: microlearning). S pomočjo povezav v blogu Stephana Mosela sem skušal zapisati kratko definicije prvega pojma: »mikrovsebina je kratka informacija (in običajno ne presega 50 besed) v računalniškem podatkovnem formatu, ki je enoznačno opredeljena z URI; ki jo je mogoče publicirati, se nanjo naročiti in jo povezati v omrežju. Značilni primeri so sporočila v blogih, sporočila v formatu RSS ali Atom, diskusijski prispevki, wiki članki in podatki v podatkovnih bazah z lastnim URI«. Razpravo k tej definiciji dobro dopolnjuje blog Arnaud Leene-a.

Pojem »mikroučenja« bo nekoliko težje definirati, saj še ni zelo veliko referenc v spletu. Da pa početje najbrž prihaja na velika vrata kaže poročilo, da je nedavno bil prvi kongres o mikroučenju »Microlearning conference 2005« v nam bližnji Avstriji, kjer pravzaprav podnaslov te konference »Living & Learning in New Media Spaces« že daje tudi kratko in uporabno definicijo. Malenkost daljšo in boljšo obrazložitev ponuja dispozicija v povabilu avtorjev na to konferenco: konferenca naj bi jim zagotovila multidisciplinarni forum za poglobljeno razpravo o inovativnih vstopih v najboljše prakse v poučevanju, učenju in osvajanju okolja novih medijev.

PLoS Biology med najbolj imenitnimi

Kot nam v današnjem SPARC-OA Forumu sporoča Rebecca Kennison je revija odprtega dostopa PLoS Biology v Thomson ISI-jevem vrednotenju dosegla faktor vpliva (IF) 13.9, kar jo umešča ob bok najodmevnejšim revijam v bioloških vedah kot so EMBO Journal, Current Biology in PNAS. To je nedvomno pomembna utrditev celotnega gibanja Odprtega dostopa.

Vlak, ki ga poganja bioplin

Švedska je tudi sicer znana po svojem pozitivnem odnosu do uvajanja alternativnih energetskih virov. Tako so že pred časom pričeli z obsežnim preskušanjem uporabe bioplina kot goriva v avtobusnem mestnem potniškem prometu. Zdaj pa so svet presenetili s prvim potniškim vlakom, kjer kot pogonsko gorivo uporabljajo to mešanico metana in ogljikovega dioksida, ki nastaja ob mikrobni razgradnji organskih odpadkov v anaerobnem okolju. Danes najpogostejši proizvajalci tega energenta so anaerobni postopki čiščenja agroživilskih industrijskih odpadnih vod, pa biološka obdelava mulja, ki nastaja pri biološkem čiščenju komunalnih odplak, ponovno pa postaja aktualna tudi možnost, da bi za vzdrževanje procesa metanogeneze (tako namreč tudi pravimo temu biološkemu procesu), kot surovino uporabili načrtno gojeno rastlinsko biomaso. Zaskrbljujoče draženje fosilnih energentov, ki smo mu pravkar priča, vse bolj umika eno večjih omejitev pri uveljavljanju bioenergentov, namreč njihovo relativno visoko ceno.

Na MIT so se pogovarjali o Odprtem dostopu

Na znanem spletu MIT World, kjer je mogoče najti številne zanimive video klipe z znanstveno tematiko, lahko zdaj prisluhnemo razpravi o Odprti družbi, kjer sta Hal Abelson, znani profesor računalništva iz MIT in John Wilbanks, direktor iniciative Creative Commons (CC) spregovorila o vprašanjih odprte družbe v znanosti in izobraževanju. Abelson se je nekaj več ustavil pri rešitvah, kot sta DSpace in OpenCourseWare, Wilbanks pa je razumljivo spregovoril o možnostih, ki jih gibanje CC ponuja v znanosti. Predavanjem je sledila obsežna razprava, priznati pa je treba, da sta tako video posnetek in zvočna kvaliteta razprave nekoliko slabše kvalitete.

Bioinformatična delavnica

V prilogi revije odprtega dostopa BMC Bioinformatics so (seveda) v polnem tekstu objavljeni članki predstavljeni na nedavni delavnici v španski Granadi (28. – 31. marca 2004) "O kritični presoji postopkov tekstovnega rudarjenja v molekularni biologiji".

Russel Group podpira OA

Skupino 19 zelo uglednih britanskih raziskovalnih univerz predstavlja t. i. The Russell Group. Članice skupine opravijo skoraj 60% celotnega univerzitetnega raziskovanja v Veliki Britaniji (1,6 milijarde £) in podelijo 55% vseh britanskih doktoratov.

V juniju je skupina Russel oblikovala zelo jasno stališče podpore odprtega dostopa. Podpirajo načelo javne dostopnosti javno financiranega raziskovanja in ugotavljajo, da danes uveljavljen sistem znastvenega objavljanja ne služi najbolje raziskovalni skupnosti. Podpirajo vzpostavljanje institucionalnih depozitnih zbirk (repozitorijev) in bodo vzpodbujali svoje raziskovalce k njihovi uporabi. Skupina bo podprla iskanje ugodnejših rešitev za model avtorskega financiranja znanstvene revijalike.

Scirus še boljši

Specializirano iskalno orodje po znanstvenih spletnih straneh Scirus, ki ga vzdržuje založniška hiša Elsevier, bo poslej še bolj uporabno. Omogočeno bo namreč tudi iskanje po depozitnih arhivih (Scirus Repository Search). Kot prvo tako bazo so vključili T-Space, institucionalni depozitni arhiv Univerte v Torontu. Kot vemo omogoča Scirus iskanje s pomočjo pomembnejših bibliografskih podatkov: po imenu avtorja, z naslovom vira ali s ključnimi besedami.

OA na nemških univerzah

Univerza Bielefeld je kot prva nemška visoka šola z resolucijo rektorata objavljeno 8. 6. 2005 uradno podprla Odprti dostop. S tem sledi Berlinski izjavi iz leta 2003 in njenemu nadaljevanju, sprejetem letos na sestanku Berlin 3 v britanskem Southamptonu. Univerza Bielefeld tako sledi številnim drugim nemškim ustanovam kot Družbi Max-Planck, Visokošolski rektorski konferenci, Nemški raziskovalni agenciji in v duhu berlinskih priporočil v resoluciji sporoča (cit.):
1. Rektorat Univerze Bielefeld s poudarkom poziva avtorje znanstvenih del na univerzi, da vse objavljene in znanstvene referirane članke (v obliki t. i. poodtisov – postprintov) kot kopije odložijo na znanstvenem depozitnem serverju univerze (BieSOn), če to ni v neskladju s pravnimi zadržki založb. To zadeva publikacije velikega dela založb, ki že zdaj omogočajo avtorjem samoarhiviranje.
2. Rektorat Univerze Bielefeld vzpodbuja in podpira univerzitetne raziskovalce k objavljanju v revijah odprtega dostopa.

Dostop do 3sat TV arhivskega materiala

Tisti, ki pogosteje spremljajo TV oddaje v nemškem govornem področju, vedo, da tam tudi komercialne postaje posvečajo veliko pozornosti vsebinam iz znanosti in kulture. Ni pa najbrž vsem znano, da postaje kot ARD, ZDF, ORF in SRG arhivirajo precejšen del svojih oddaj in omogočajo tudi nihovo kasnejše pregledovanje na spletu. Pri tem je zelo učinkovita pomoč pri iskanju vsebin posebno iskalno orodje Die 3sat-Suchmaschine. Zelo učinkovito!

Ali je Ingelfinger še (u)pravičen?

Nedavno smo se v krogu razpravljalcev dotaknili nevarnosti, ki jih prinaša stališče, da naj bi kongresnih nastopov, pa čeprav gre za integralne tekste, kadar se objavljajo v znanstvenih revijah oz. v njihovih dodatnih zvezkih (t. i. suplementih) ne izenačevali z znanstvenimi teksti, ki jih zadevne revije sicer objavljajo. To možnost objave naj bi namreč podredili stališču, da kongresnih objav v splošnem ne upoštevamo v naboru objav, ki se upoštevajo pri presoji nacionalne znanstvene odličnosti (metodologija ARRS). Izza te stroge presoje je predpostavka, da avtorji kvalitetnih kongresnih tekstov te slej ko prej ponudijo v redno objavo revijam, ki uporabljajo klasične kriterije presoje publikacij z znanim dejavnikom vpliva (IF). Seveda je tehten pomislek, da pri objavah kongresnega materiala težko objektivno ugotovimo, ali so kriteriji presoje ("peer review") v tem primeru enakovredni siceršnji uredniški politiki, kot jo revija uporabljajo za redno izdajo. Vendar pa apriorno zavračanje vrednosti teh objav skriva drugo nevarnost, namreč krivično obravnavo avtorja zaradi nevarnosti uveljavljanja t. i. Ingelfingerjevega pravila. F. J. Ingelfinger, založnik ugledne revije New England Journal of Medicine, je namreč pred nekako tridesetimi leti oblikoval stališče, da njegova revija ne bo objavljala člankov, ki so bili pred tem že objavljeni drugje. Po tem pravilu, ki ga je medtem osvojila večina uglednih znanstvenih revij, torej avtor članka, ki ga je organizator kongresa objavil v kongresnem zborniku ali v dodatku neke druge revije, tega ne bi mogel več objaviti kot originalno delo. Ne glede na to, da je Ingelfinger imel v mislih zelo tehtne razloge za svojo odločitev, lahko v drugih okvirih razmišljanja to predstavlja tudi pomembno motnjo.

Bibliografija Odprtega dostopa

Izšla je knjižna verzija bibliografije Odprtega dostopa, ki jo je pripravil Charles W. Bailey, Jr. iz University of Houston Libraries. Knjiga »Open Access Bibliography« s podnaslovom »Liberating Scholarly Literature with E-Prints and Open Access Journals« vsebuje obsežnejši predgovor, ki zelo dobro predstavlja tudi razvoj in ozadje gibanja Odprtega dostopa. Sicer je pa celotno monografijo z omenjeno bibliografijo mogoče najti tudi na spletnem naslovu.

Pravkar je isti avtor objavil tudi 58 verzijo Bibliografije elektronskih znanstvenih objav - Scholarly Electronic Publishing Bibliography, ki jo pripravlja v nekajmesečnih razmakih kot ažuriran spletni izvod. C. W. Bailey piše o tej tematiki tudi v blogu Scholarly Electronic Publishing Weblog.

PLoS z novimi revijami

Založba vrhunskih elektronskih znanstvenih revij odprtega dostopa Public Library of Science (PLoS) bo k dosedanjim revijam "PLoS Biology", izdaja jo od oktobra 2003 in "PLoS Medicine", ki izhaja od oktobra 2004, septembra dodala še revijo "PLoS Pathogens", namerava pa morda tudi v letošnjem letu predstaviti še dve: "PLoS Computational Biology" in "PLoS Genetics". Zaželimo jim uspešno poslanstvo.

Wellcome Trust zagotavlja Open Access

Novico povzemam po John Hopkins Scholarly Communications Group: "The Wellcome Trust" je najavila, da bo začenši s prvim oktobrom 2005 potrebno vse članke, ki izvirajo iz njihovega financiranja deponirati bodisi v PubMed Central ali pa UK PubMed Central (ko bo ta ustanovljen) in sicer v 6 mesecih po objavi. Wellcome Trust je največja britanska, po drugih podatkih tudi največja dobrodelna ustanova v svetu, ki financira medicinske raziskave in je njena nova zaveza prvovrstna vzpodbuda nadaljnje uveljavitve Odprtega dostopa v svetu.

Connextions in DAREnet

Pred dnevi mi je dr. Miroslav Petrovec iz Mikrobiološkega Inštituta MF zaupal, da že nekaj časa spremlja moj blog in izdal tudi, da je zagovornik odprtega dostopa. Istočasno pa je izrazil začudenje, da se na naši Univerzi nikakor ne more uveljaviti koncept arhivskega odlaganja intelektualnega opusa njenih sodelavcev, avtorjev znanstvenih ali učnih tekstov v načinu odprtega dostopa npr. v arhivski storitvi, kot jo v svetu srečujemo pod imenom institucionalnega repozitorija. Zelo razumem obžalovanje kolege dr. Petrovca, saj nas je veliko, ki poznamo njegovo sourednikovanje izjemnega Jupsline.neta. To je zares dragocen – cit. iz njihovega spleta: »…slovenski spletni informacijski servis, namenjen strokovnemu informiranju in trajnemu strokovnemu izpopolnjevanju slovenskih zdravnikov, študentov medicine in drugih strokovnih sodelavcev v zdravstvu…«. Nedvomno bi poslanstvu njegovega servisa bila zelo dobrodošla pomoč široke in urejene zbirke slovenskega intelektualnega snovanja, tudi vsega tistega, kar ne najde vedno poti v znanstvene in strokovne časnike. Kot nalašč me je prav danes novička v Suberjevem blogu spomnila na vzorec takšne koristne informacijske usluge, ki jo pod imenom Connexions ponuja univerza Rice. Ali pa poglejmo na drug pristop, ki so ga nedavno ponudili na Nizozemskem, kjer servis DAREnet omogoča dostop do njihove akademske raziskovalne produkcije. Kako koristno bi take zbirke oz. arhivi služili študentom in sodelavcem v raziskovalnih ustanovah mi najbrž ni treba posebej poudarjati in žalosten sem, da trenutno v nobenem od predstavitvenih materialov rektorskih kandidatov na UL ni mogoče najti napovedi korenitejšega urejanja informatične revščine prve slovenske Univerze.

Učinkovita pot do informacije

Želite svojim študentom pomagati k učinkovitejšemu iskanju informacij? Ena od poti je, da jih napotite na splet OASIS, kjer so koristna navodila oblikovana v cit.: "...nabor online predavanj, ki naj izboljšajo vašo spretnost pri iskanju, uporabi in vrednotenju najrazličnejših informacij."

Knjižnične povezave

Zares uporaben in izčrpen spisek povezav do knjižničarsko relevantnih podatkov nemškega govornega področja najdete v blogu "Die sinnlich-kreative Schreibwerkstatt", ki je tudi sam po sebi vreden vsaj občasnega obiska.

Za vse, ki se ukvarjate s prevajanjem, za svoje veselje ali za preživljanje, pa bo gotovo dobrodošla spletna stran z množico koristnih povezav do različnih oblik znanja, ki jih pripravlja nemška prevajalka Bettina Winterfeld.

Najbrž ste vsi, ki uporabljate angleški jezik, dobro oskrbljeni z nasveti, kako se znajdemo v današnji informacijski poplavi, ki jo je "zakrivil" Splet. Prijetno presenečen pa sem bil, ko sem v blogu Petre Öllinger, naletel na bogat in komentiran nabor koristnih povezav za iskanje v Spletu z naslovom Die Literaturfreundin - Kompass für die Literatursuche izpod peresa Georga Schoberja v nemškem jeziku. Dragoceno za začetnika in koristno za veščaka!

Imenitni mikrobiologi

Tokrat nekaj iz mojega strokovnega področja. ISIjev storitev "in-cites - institutions" prinaša v majski številki dvajset najpogosteje citiranih mikrobioloških akademskih ustanov v letih 1994-2004. Na prvem mestu je univerza Harvard z 1.790 članki in 55.695 citati. Najpogosteje so citirane njihove raziskave HIVa. Že na drugem mestu je neameriška ustanova, namreč Institut Pasteur z 2.244 članki in 47.438 citiranji. Nadaljnji evropski ustanovi v prvi dvajseterici sta še nemška Max Planck Society na šestem mestu z 1.207 članki in 25,432 citati ter Oxford University, ki je na 14-tem mestu z 963 članki in 21.576 citiranji.

Cites&Insights

Izšla je nova številka Cites & Insights: Crawford at Large, številka 8 v petem volumnu revije odprtega dostopa izpod peresa avtorja in urednika, knjižničarja Walta Crawforda, ki sam pravi, da je to revija o knjižnicah, politikah, tehnologijah in medijih. V tej številki lahko preberemo obširnejši tekst "Library Access to Scholarship" o nedavni uveljavitvi odprtega dostopa pri NIH.

Še o Creative Commons v SI

9. aprila letos sem govoril o Creative Commons (CC) v Sloveniji; zdaj lahko v spletnih novicah na RTV SLO preberete daljši zapis pogovora gospe mag. Maje Bogataj Jančič, voditeljice projekta Creative Commons (CC) za Slovenijo v RTV SLO klepetalnici. Zelo neprisiljeno se je mogoče seznaniti z odgovori na številna vprašanja, ki jih nam laikom sproža ta nova a zares dobrodošla oblika avtorskega licenciranja.

Mavrica Odprtega dostopa

Charles W. Bailey, Jr. nam v svojem blogu DigitalKoans pod naslovom "The Spectrum of E-Journal Access Policies: Open to Restricted Access" ponuja zanimiv pregled različnih politik dostopnosti znanstvenih revij, ki jih opredeli s pomočjo barvnih oznak. Čeprav guru Odprtega dostopa prof. Harnad takemu drobljenju pojma Odprtega dostopa ugovarja je predlog morda koristen za potrebe učinkovite vizualne priprave indeksov spletno dostopne elektronske revialike.

Bailey revije razvršča tako:

• Revije odprtega dostopa (Open Access - OA - journals) označimo z zeleno barvo. Te revije dovoljujejo prost dostop do vseh člankov na osnovi minimalnih omejitev kot jih najdemo npr. v določilih Creative Commons Attribution License (CCAL). Primer: Biomedical Digital Libraries .
• Revije prostega dostopa (Free Access - FA - journals) označimo z modro zeleno barvo. To so revije, ki omogočajo prost dostop do vseh člankov vendar ob nekoliko trši omejitvi uporabe, kot je predvidena v CCAL. Primer: The Public-Access Computer Systems Review .
• Revije dostopa s časovno zaporo (Embargoed Access – EA – journals) označimo z rumeno barvo. Prost dostop do člankov je pri teh revijah mogoč po določenem času omejitve dostopa za neplačnike v trajanju npr. pol ali enega leta. Primer: Learned Publishing .
• Revije z delnim prostim dostopom (Partial Access – PA- journals) označimo z oranžno barvo. Pri teh revijah je prost dostop dovoljen le do izbranih člankov sicer pa veljajo vse običajne omejitve avtorske zaščite. Primer: College & Research Libraries .
• Revije z omejenim dostopom (Restricted Access – RA – journals) so označene z rdečo barvo in te dovoljuje elektronski dostop le plačnikom ob uporabi standardnih omejitev z avtorsko zaščito. Primer: Library Administration and Management .
  

OhioLINKovi projekti

Po današnjem Suberjevem blogu povzemam informacijo o dveh izjemnih projektnih rešitvah, ki nastaja v konzorciju OhioLINK. Govor je projektih Digital Resource Commons (DRC) in Ohio Digital Commons for Education (ODCE), kjer naj bi bil DRC na OAI temeljen depozitni arhiv, seveda v konceptu odprtega dostopa, ODCE pa e-učna platforma. OhioLINK je značnica za "The Ohio Library and Information Network", ki je konzorcij visokošolskih in javnih knjižnic. Služi več kot 600,000 študentom in sodelavcem na 85 izobraževalnih ustanovah: na 17 javnih univerzah, 23 javnih kolidžih, 44 privatnih kolidžih in Javni knjižnici zvezne države Ohio, vključenim v različna digitalna omrežja.

Preiskovanje podatkovnih baz

Kdor bi se rad poglobil v strategije preiskovanja elektronskih podatkovnih baz, pa mu je bližji kot angleški jezik nemščina, temu priporočam Hapkejev članek "Recherchestrategien in elektronischen Datenbanken". Morda vas bo ob prebiranju zamikalo, da bi se te veščine morda resneje lotili z obiskom ustreznega tečaja. Ideja, ki lahko pomeni dober vložek.

metaiskalci

Posrečena izbira omogoča zdaj v meta iskalcu Yagoohoogle hkratno iskanje s pomočjo dveh najpomembnejih iskalcev v svetovnem spletu. Preizkusite, ne bom žal!

Dediščina

Kdor bi si rad osvežil spomin o svetovni naravni in kulturni dediščini, naj pogleda na tole UNESCOvo spletno stran.

Elektronsko arhiviranje

Za elektronsko arhiviranje imamo danes na Spletu na voljo kar nekaj možnosti, nekatere pomembnejše nam predstavlja članek v aprilski številki revije Ariadne.

Creative Commons tudi v Sloveniji.

Razveseljiva vest za zagovornike Odprtega dostopa: globalno licenčno gibanje Creative Commons se je naselilo tudi v Sloveniji. Na njihovi spletni strani lahko preberete več o tem, med drugim tudi, da pripravljajo prvo slovensko Creative Commons licenco, čeprav lahko slovenski avtorji že takoj uporabljajo izvirne licence CC.

Raziskovanje se splača...

Na spletni strani Mreže floridskih javnih univerz je mogoče najti zanimivo ekonomsko poročilo o gospodarskih učinkih vložka javnih raziskovalnih sredstev v tej ameriški zvezni državi. Študija iz letošnjega februarja letos kaže, da vsak javni dolar vložen v univerzitetno raziskovanje vrne državi letno 10,89 US$ v povečani ekonomski aktivnosti. Ne morem sicer presojati ustreznosti izbranega modela presoje; glede na okolje iz katerega prihaja bi mu najbrž veljalo zaupati. Morda ponuja študija tudi nam zanimiv model, v nadaljevanju pa tudi argument za povečanje vlaganja v ta vid javnega trošenja v primerjavi z drugimi proračunskimi vložki, saj se v našem prostoru o takih učinkih pogovarjamo zelo zadržano.

"Uradno" uveljavljanje Odprtega dostopa.

Prva od večjih iniciativ, ko javni plačniki raziskovalnega dela avtorje, katerih raziskovalno delo so financirali, zavezujejo, da članke iz teh aranžmajev, objavljene v recenziranih revijah, kot kopije deponirajo v arhivih odprtega dostopa (OA), bo uveljavljena v ponedeljek, 2. maja letos. Gre za projekt ameriške agencije National Institutes of Health (NIH), ki zahteva, da avtorji svoje članke deponirajo v arhivu OA PubMed Central. Kogar zanima postopek, ki mu mora slediti avtor, je najbolje, da si prebere najnovejše sporočilo agencije in navodila, ki so bila objavljena na strani NIH FAQs . Upamo lahko samo, da bo projekt uspel ter da bodo temu vzorcu kmalu sledile javne agencije drugih držav.

Dediščina...

Ko sem bil opozorjen na spletno stran "Text Encoding Initiative Consortium" (TEI) , sem med brskanjem po njej presenečen našel zanimive spletne vsebine, ki nedvomno lahko zanimajo Slovenca. Med predstavljenimi projekti sta npr: "The FIDA Corpus of Slovene Language"; in "Scholarly Digital Editions of Slovenian Literature" . Za strokovnjaka najbrž nič novega, za nepoučenega pa je presenečenje ko po poti predlaganih povezav najde pot do spletnega naslova za projekt "Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva", ki nam odpre pot do spletov kot so "e-Slomšek", "e-Zois" in "e-Gradnik" . Škoda da se tako dragocene iniciative s pomembnim poslanstvom zavarovanja nacionalne dediščine le kradoma prebijajo v laično javnost. Če spremljamo podobne poskuse v svetu, jih običajno spremlja veliko večja medijska pozornost.

Naj omenim še, da k lažji uporabi TEI vsekakor učinkovito prispeva novost v obliki dodanega Wikija, oblike, ki postaja vse bolj uveljavljena podpora učinkovitemu posredovanju informacij z vlogo izobraževanja.

Revija o trajnostnem načelu v OA

Odprti dostop (OA) išče nova partnerstva in se v vedno novih oblikah uveljavlja tudi zunaj danes že uveljavljenih hiš odprtega dostopa (PLoS, BioMed Central, PubMed Central). Tako so ob nedavnem rojstvu revije »Sustainability: Science, Practice, & Policy« babištvo prevzele tri uveljavljene hiše: NBII (National Biological Information Infrastructure, oddelek U.S. Geological Survey), CSA (bivša Cambridge Scientific Abstracts) in CI (Conservation International). Revija bo delovala po načelih odprtega dostopa z avtorskim prispevkom za objavljene, z recenzijo sprejete prispevke, v višini 1500 US$. V uvodni besedi odlični E. O. Wilson pove, da je reviji namenjena »vloga foruma za meddisciplinarno razpravo na preseku naravoslovnih in socioloških znanosti, praks in politik v zagovoru trajnostnih načel«. Simbolnost je mogoče iskati v dejstvu, da so se pobudniki obravnave teh tako aktualnih vsebin odločili za odprti dostop kot nedvomno najmanj diskriminatorno obliko razširjanja informacij.

Bolonjska prenova… kdaj?

Pravzaprav ne verjamem, da bo sploh kdo prebral tole pisanje, ki sem ga odložil tudi na strani SDVD foruma. Poskus bolonjskega foruma je zamrl, preden je bil sploh rojen. Pa vendar, današnja izkušnja mi ne da miru, da se ne bi oglasil, potem ko sem se pred časom že zarekel, da bom odnehal govoriti o tej temi. Udeležil sem se namreč predstavitve in okrogle mize o bolonjsko reformiranih programih, ki jih je predložila skupina družboslovnih fakultet, posvet pa je realizirala Ekonomska fakulteta. Predstava mi je namreč zapustila tak vtis, da sem odhajal slabe volje in to zavoljo številnih razlogov. Naj jih nekaj nanizam.

Najprej o organizatorju: odgovornost organizatorja je, da ne glede na cilje, ki jih sledi, korektno dovoli in enakovredno omogoči odtehtano razpravo vsem sodelujočim. Poslušalcu pa je ostal vtis, da so bili prednostno puščeni k besedi tisti, ki so zagovarjali stališča organizatorja. Državni sekretar za šolstvo je bil prepogosto prekinjan v besedi, pri nekaterih udeležencih, celo najbolj uglednih kot je npr. prorektor univerze, so sploh spregledali, da so se javili k besedi. Ocena organizatorju: negativno. Zdaj pa k sodelujočim. Zlasti zamerim tistim, ki izkoristijo priložnost, da povedo svoja stališča potem pa zaradi razloga, ki vsekakor ni korekten, predčasno odidejo in ne dovolijo, da bi se lahko sploh kdo v dvorano z repliko obregnil ob njegova stališča. Govorim o predsedniku Sveta za visoko šolstvo, ki je svoj predčasen zelo hiter odhod opravičil z obvezo v tujini. Predpostavljam, da je za te obveze vedel prej, preden je dal soglasje za svojo udeležbo na današnjem posvetu. In mimogrede mi je nekdo med organizatorji celo omenili, da bi ob ustreznem opozorilu bili pripravljeni čas posveta tudi prestaviti. Tudi v tem primeru ocena: negativno za vabljenega gosta.

Zdaj pa splošne zamere. Posvet me je samo utrdil v prepričanju, da se je država lotila bolonjske prenove na nesprejemljiv način. In da je tu izhodišče vseh težav. Težav, ki jih imajo »prvopristopniki« in težav, ki jih bomo imeli ostali, ki jim sledimo. Poglavitna kritika seveda velja najprej prejšnji državni administraciji. Žal sedanja nova administracija, ki bi lahko veliko napako predhodnikov odlično unovčila, neustrezno obravnavo tega evropskega projekta nadaljuje. Strinjam se z dekanom EF, da gre morda za najbrž najpomembnejše reformno dogajanje, ki je »zadelo« Evropo v desetletjih, obravnavamo pa ga žal popolnoma politično. In tega ne počnemo nespretno samo Slovenci, vendar mi to uspemo storiti še poudarjeno. Ko se je leta nazaj podpisovala bolonjska deklaracija so takratni naši »opolnomočenci« zelo lahkotno podpisali dokument, ker so na eni strani s tem želeli izpričati svojo evropskost in na drugi strani ugajati Veliki Evropi. Nato pa smo pustili, da je pričela zorano polje preraščati trava. Redki so vendarle skušali polje obdelovati še naprej, pa vsak po svoje, neusklajeno, ker pač ni bilo širših soglasnih in z državno regulativo urejenih izhodišč. Kasneje je sledil zakon, ki pa ni ujel evropske zamisli in prakse in tudi ne lokalnih posebnosti. In nato pride do predloga treh fakultet, ki so zaradi njim znanih razlogov pohitele s prenovo in v akreditacijo vložijo programe, ki jim je najbrž mogoče očitati marsikaj, priznati pa tudi pogum. Seveda je zopet mogoče očitati državi, da ni, ko je postalo jasno, da bo to potrebovala, oblikovala akreditacijskega organa po evropskih normah. In programi so bili akreditirani!

Veliko očitkov o pomanjkljivostih, ki jih ima zdaj na te programe država je torej večkratno zakrivila sama, nekaj pa je pomislekov, ki pa so hujše, sistemske narave. Zlasti lahko te skrbijo druge visokošolske ustanove v Sloveniji, ki še niso tako daleč kot so tri »prvopristopnice«. Ustavil bi se zgolj pri eni, ki sem jo sam začutil kot poglavitno, seveda pa si ne domišljam, da sem pravilno ujel bistvo problema, kot ga morda čutijo stranke v sporu. EF je namreč predlagala način, s katerim bodo prenovili študije v enkratnem koraku za ves dvostopenjski obseg. Tu so seveda ubrali unikatno pot in upam si trditi, da je ta njihov korak predvsem neevropski. Nisem zelo izobražen v tej tematiki vendar kolikor vem je večina evropskih držav šla po poti postopnega prenavljanja. Izjemoma nekatere dopuščajo takojšen prehod za študente, ki se tako odločijo pod posebnimi pogoji.Tu me seveda argument enega od razpravljavcev, da je predlagana cenejša pot, ne prepriča. Težko si namreč predstavljam, da bi se evropske države upale izpostaviti kritiki, da ravnajo pri svojih prenovah neracionalno. Problem, ki bo ob uveljavitvi predloženega modela nastal, bo seveda rodil vrsto novih. Najprej, kako se naj obnašajo vsi tisti, ki bodo v prenovi sledili, nato kako živeti z neenotnostjo v nacionalnem prostoru in še naprej, kako bo to lahko prestregla država s svojimi načini financiranja javnega visokega šolstva. Opozorilo in prošnja, da je treba podpreti predlagatelje, ker so orali ledino ima seveda nekaj teže, nikakor pa ne na temelju argumentov, ki so bili omenjeni v razpravi. Da so namreč te fakultete istočasno tiste, ki imajo največji delež mednarodnih stikov. Najprej v to dvomim, ker je v naravoslovju, medicini, tehniki in biotehniki zelo veliko mednarodnega sodelovanja vezanega na raziskovalno delo univerzitetnih ustanov, ki plemenitijo izobraževalni proces v naslednjem koraku. In drugič: v »trdih« vedah je izobraževalno izmenjavo precej težje realizirati, ker je težko npr. v naše neaktualne učne laboratorije privabiti študente iz evropskih razvitih okolij in še težje pridobimo npr. na »sabbatical« v naše ustanove ugledne učitelje, ki bi seveda radi svoj čas kar najučinkoviteje izkoristili v okoljih, učinkovito podprtih z analitsko in informacijsko infrastrukturo. Nikakor ni podcenjevanje doseženega, če predpostavim, da je kabinetno raziskavo v družboslovju ali humanistiki mogoče tudi v mednarodnih okvirih precej ceneje realizirati kot neko raziskavo npr. v sodobni molekularnobiološki infrastrukturi.

Zdaj pa naj preskočim, ker tak epilog na podobnih srečanjih pogrešam in naj zaključim v slogu znanih besed rimskega Catona Starejšega. Namreč: : »Ceterum censeo…, da prave bolonjske prenove ne bo brez povečanega vložka javnih (in drugih) sredstev v naš podhranjen visokošolski sistem«.

Blogi v knjižničarstvu

V novi številki revije Science & Technology Libraries (vol. 25, zv. 3) je na straneh 105 do 116 objavljen članek »Weblogs: Their Use and Application in Science and Technology Libraries« avtorjev R. Reichardta in G. Harderja. Revija sicer ni v prostem dostopu, je pa eden od avtorjev, namreč R. Reichardt članek v PDF obliki objavil na tej strani, ker založnik to dovoljuje(!). Naslov članka že sam izdaja dragoceno sporočilo o blogih kot o novem spletnem mediju, ki ob različnih drugih vlogah lahko pomembno podpre tudi pretok informaciji v znanosti in poučevanju. Prvi avtor je tudi sicer sam pisec izjemno zanimivega bloga »scitech library question«, v katerem v vlogi knjižničarja v inženirstvu poroča o aktualnem napredku v svoji stroki. Sicer pa vsem, ki jih tema zanima, priporočam skok na stran BlogBib z anotirano bibliografijo o bloganju s posebnim poudarkom na uporabo v knjižničarstvu.

MIT Open Course Ware

Na spletni strani MITOPENCOURSEWARE lahko preberemo kratek povzetek rezultatov analize za leto 2004 o dostopu do odprtih učnih vsebin Open Course Ware (OCW), ki jih že od leta 2002 zagotavlja Massachusetts Institute of Technology – MIT . Trenutno je na voljo že preko 1000 vsebin, ki v enaki meri koristno služijo učiteljem in učencem, tako študentom rednih programov kot samoukom. Na strani je tudi povezava do celotnega, 100 strani dolgega poročila »2004 Program Evaluation Findings Report« z zelo izčrpno obravnavo celotnega projekta in njegovih učinkov.

Digitalizirano znanje

Nedavno vzpostavljen projekt Google Print po katerem želi ameriški informacijski gigant digitalizirati 15 milijonov poglavitnih monografskih del iz, v začetku, štirih večjih ameriških akademskih knjižnic, je sprožil različne reakcije. Od navdušenih pritrjevanj in evforičnih napovedi prihodnje popolne globalne dostopnosti informacij preko pomislekov, povezanih z opozorili o nerešeni pravni zašiti avtorskih pravic do kritik, v katerih je očitano, da bo projekt ogrozil druge podobne projekta. Slednje je vezano predvsem na vzporedni projekt Internet Archive, dejansko pa je v tej zvezi že res prišlo do preklica projekta Torch. Zanimivo pa je, da se je nepričakovano pojavil še nek drug učinek. Francoski predsednik Chirac je naložil francoski nacionalni knjižnici, da pripravi načrt o prenosu evropske literarne dediščine na Splet. Pričakujejo, da bo povabil k temu tudi Nemčijo, Španijo in Rusijo pri oblikovanju neke vrste povračilnega udara kontinentalne literature proti vse močnejšemu vplivu amerikanizacije kulture.

O WoS v. Scopus

Za učinkovito primerjavo dveh trenutno najbolj konkurenčnih »sci_info« portalov WoS in Scopus nam brez dvoma zanimive številčne podatke ponujata dva vpisa na blogih: Toma Keays-a je starejši in nekaj novejši Lockergnom-ov.

Zlasti tehten pa je decembrski (2004) prispevek v The Charleston Advisorju: z zelo izčrpno primerjavo dveh uglednih informatikov, Deisove in Goodmana, o prednostih in slabostih WoS in Scopus. Njuna ocena je v prid WoS (3.75 proti 3.25). Avtorja med prednostmi Scopusa npr. navajata pokrivanja Spleta, kot veliko hibo pa očitata trenutno še neenakomerno pokritost področij ter kratko retrogradno pokritost. Hvalita uporabnost Scopusa in širši geografski zajem, pri obeh grajata ceno, zlasti pri WoS. Tistim, ki ga že uporabljajo priporočata ohranitev WoS in po možnosti dodaten nakup Scopusa. Iz prispevka je mogoče zaslutiti, da morda naše MVŠZT plačuje WoS zelo drago??? Skratka: prispevek je zelo izčrpen in vreden obravnave. Dobro je nato prebrati še komentar R. T. Sweeney-a in H. Singha na to oceno. Vredna branja je tudi še ocena Cheryl LaGuardia v Library Jounal. In še to: Scirusova baza je zajeta tudi s Scopusom, zato je zelo zanimiv podatek na strani

Seveda pa je primerjavo med WoS in Scopus potrebno naravnati na napovedano novo verzijo WoS, ki bo rešila nekatere trenutne hibe, kjer je Scopus na videz močnejši, kot je to mogoče razbrati iz prispevka Barbare Quint v Information Today. Pozorni pa bomo morali biti tudi na to, kar pripravlja CSA, ki najavlja svojo CSA Illumino.

Digitalna knjižnica

Gornji naslov bom najbrž poslej pogosto uporabil kot nadaljevanko. Odkar me je Knjižnični svet Univerze v Ljubljani (UL) za spremljanje problematike elektronskih virov UL imenoval v Delovno skupino za elektronske vire UL (sklep 20. seje) seveda samo še z večjo motivacijo brskam po informacijah, ki bi mi lahko pomagale pri dopolnjevanju mojega vendarle luknjičavega poznavanja virtualnega »upravljanja znanja«, kot zdaj tudi pogosto pravijo temu področju. Kot nalašč sem zadnje dni naletel na nekaj res izvrstnih blogarskih zapisov, ki jih je vredno presnoviti. Tu je najprej Lorcan Dempseyev blog, v katerem sem na dušek prebral njegov razmislek o metapodatkovnem iskanju. Seveda je potrebno prebrati tudi komentarje vrstnikov, ki sledijo. In blog me je pripeljal tudi do njegove obsežnejše študije, vredne branja: »The Recombinant Library: portals and people«. Opozoril pa me je tudi na zanimiv članek, ki ga je pravkar za DLib revijo napisal Theo van Veen »Renewing the Information Infrastructure of the Koninklijke Bibliotheek«. Dober splošen uvod v razumevanje njihovih zadreg in zadreg še za marsikoga!

Blogi me navdušujejo s svojo opozorilno funkcijo; Dempsey me je namreč usmeril na izvrstne prispevke koleg(ov)ic blogar(jev)ic, vsaj k trem od njih se bom zdaj pogosto vračal: Caveat Lector (kljub svarečemu opozorilu!!!), Quædam cuiusdam in k Jeremy Zawodny's blogu (mimogrede: avtor je eden iz Yahoojeve ekipe).

OA in Berlin 3

Harnadov članek "The Implementation of the Berlin Declaration on Open Access" v marčevski številki D-Lib Magazine pač vsi simpatizerji OA morate prebrati; sicer pa je tako bogato povezan z referencami, da vam ne bom nič več pripovedoval, skočite semkaj...; če pa imate še nekaj več časa pa pojdite virtualno še na konferenco Berlin 3: semkaj...

Institucionalna odložišča

Ko se oglasijo veliki, majhni ponavadi utihnejo in prav je, da tudi prisluhnejo: tak je star avtoritaren vedenjski vzorec. Modri pa se mu podredijo tudi v permisivnem okolju in taki občutki so me prevzeli, ko sem bral prispevek "Partnering helps institutional repositories thrive" na spletni strani Thomson ISI. Mora že biti razlog, da se v podporo t. i. "institucionalnih odložišč" (institutional repositories - IR) oglaša sam James Pringle, podpredsednik razvoja pri Thomson Scientific. Je vredno prebrati njegov prispevek in dobro bi bilo, ko bi ga s preudarkom prebral pri nas kdo, ki ima pristojnost odločanja v teh zadevah.

Citiranje OA

Čeprav sem na to opozoril že v v svojem blogu 26. januarja letos, bi vas ponovno napotil na nedavno (8. marca) dopolnjeno bibliografijo Steva Hitchcocka na strani Opcite projekta o vplivu objavljanja v odprtem dostopu (OA) na citiranost avtorjev. Rezultati študij so tako prepričljivi, odzivnost avtorjev v svetu pa začuda zelo obotavljiva!!! Čovek ne more verjeti, kako zelo je raziskovalna srenja v določenih vedenjskih vzorcih rigidna; kot bi ne veljalo pravilo »Publish or perish!«

Opozoril bi še na novo revijo namenjeno virtualnemu pouku "e-learning and education (eleed) Journal", ki seveda deluje po načelu Odprtega dostopa.