O tem kako se človeštvo "ukinja"

In če nas poročila o neurjih Florence ali Mankghut niso prepričala o resnosti dogajanja na tej zemlji, nas prof. Lesch v svojem predavanju "Človeštvo se ukinja"opozori, da lahko zadeve gredo še iz slabšega na slabše (žal je njegovo predavanje na voljo le v nemščini).

Konferenca o visokem šolstvu v ZDA

Morda bo pa to koga zanimalo.

"Vratarji znanja"

Pod naslovom Vratarji znanja boste v rubriki Intelekta našli podkast o tem kako velike svetovne znanstvene založbe kujejo bogate dobičke z objavljanjem javno financiranih znanstvenih raziskav, pri čemer so njihovi talci tako avtorji teh objav kot kupci znanstvenih revij.

UL na spletu

Pri brskanju po spletu sem naletel na zanimivo pojavnost spletne prisotnosti Univerze v Ljubljani (UL). Ker si pojava ne znam razložiti ga prepuščam v spletno komentiranje. Vendarle pa bom zapis opremil s svojimi pomisleki. Pri iskanju podatkov o učitelju iz Filozofske fakultete sem naletel na dvoje paralelnih spletnih platform. Ena je del skupnega univerzitetnega spleta https://www.uni-lj.si/, druga pa je neodvisna kreacija (tako se mi vsaj dozdeva). Pa da to opremim z naslovi, prva je genuina platforma UL: http://www.ff.uni-lj.si/ in v angleški obliki: http://www.ff.uni-lj.si/an/. Drugo z imenom Uni-Aas.si pa najdemo na naslovu http://www.uni-aas.si/, a je ločeno vpeta v posebno akademsko platformo Academia.edu https://www.academia.edu/ s povezavo https://uni-aas.academia.edu/. Mimogrede, Academia.edu je, kot se predstavljajo, namenjena predstavljanju raziskovalne produkcije javnosti, kar se mi zdi koristna ponudba.

Za splet Uni-Aas.si je značilna zelo sproščena vsebina, o čemer govori že moto v naslovu: »Zanimivosti, novice, trači, nasveti – vse to in še več!«, kar seveda ni prav nič sporno. Vprašam pa se, čemu tega ni bilo mogoče vključiti v spletno platformo UL ali pa jo tja vsaj povezati, namesto na splet Academia.edu.

Nisem obširneje brskal po spletu, ali ni morda podobne binarnosti najti še pri kateri od članic UL. Sumim pa, da bi najbrž našel še kaj podobnega. In tudi razlago sem si oblikoval, da namreč trenutna vsebinska paradigma spleta UL ne ponuja članicam vseh možnosti, ki jih od spleta pričakujejo in ki jih splet lahko nudi. Da tem pričakovanjem ni zadoščeno kaže tudi trend, da se npr. na Facebooku pojavlja vse več spletnih predstavitev članic ali organizacijskih enot UL. Sam se tej nedorečenosti pridružujem s pripombo, ki sem jo že ob podobnih oglašanjih zapisal, da npr. pogrešam možnost vgraditve blogerskih vsebin sodelavcev UL in seveda tudi vgraditev drugih možnosti povezovanja z družbenimi omrežji v splet UL. Morda bo to, da je vodenje UL ta trenutek v rokah učitelja iz Fakultete za elektrotehniko, torej s poudarjeno afiniteto za nove tehnologije, srečna okoliščina. In bo UL še več pozornosti posvetila na eni strani različnim oblikam dvosmerne prisotnosti na spletu in tudi učinkovitejši vlogi temu čemur smo nekoč rekli Računski center Univerze, danes pa je to najbrž Univerzitetna služba za informatiko.  

Nov blog o odprti znanosti

Direktor CTK mag. Miro Pušnik se je lotil zanimivega posla, oblikoval je blog posvečen odprti znanosti - OZna Hub. Ideja je vsekakor dobrodošla, saj je pri nas razprava o odprtem pretoku znanja skromna. Želim si le, da bi blog ne doživel podobne usode, kot smo jo zakrivili številni slovenski blogerji, ko nam je pri podobnih poskusih po določenem času pošla sapa.

 

Res verjamem, da postaja tematika odprte znanosti s svojo dnevno kinetiko naraščanja vse pomembnejša. In ko se bo temu v naslednjih letih in desetletjih pridružilo še z AI-jem podprto generiranje znanstvenih vsebin, torej ko bo poplava objav samo še večja, bo zadeva postala še aktualnejša. Zato je seveda razumljivo, da bodo današnji tržni založniki znanstvene publicistike, ki trenutno obvladujejo sceno, nepopustljivo in brez skrupulov še dalje iskali načine, kako se ohraniti v tej pokrajini in to v pretežni vlogi žanjic, pa ne novega znanja, ampak profitov.

Težko jim bo mogoče njihov plen iztrgati prav zaradi razlogov kompleksne organiziranosti objavljanja raziskovalnih objav, ki jo je Pušnik v svojih prispevkih nazorno predstavil. Prelom bi bil mogoč z dobro premišljeno taktiko, ki bi jo pa morali oblikovati organizatorji javno financiranega raziskovalnega dela. In to na čim bolj globalni ravni, a bi za začetek morda, za pripravo prave taktike, bila že dovolj enotna politika v okviru Evropske skupnosti (ES). Kasneje bi to morda s pomočjo raznih Suberjev, Harnadov, Eisenov in Poynderjev prenesli v globalni model. Pri tem se seveda ne bi smeli omejiti samo na iztrebljenje sedanje v nebo vpijoče  nesramnosti založniškega napuha in pogoltnosti, ampak tudi korekture nekaterih drugih hib sedanjega modela. Najbolj mi v oči bode pristop s t. i. dostopa z embargom. Ker je treba v postopku ocenjevanja rezultatov za vsako ceno ohraniti ocenjevanje z vrstniki (peer review) in ker že ta vzame določen dragocen čas, je vsako drugo odlašanje do objave in dostopa do bralca škodljivo. Znanstveni rezultat ima poleg samobitne vrednosti novosti in potem tudi zadoščenja za avtorja izjemno pomembno vlogo in nalogo sprožanja nadaljnjih raziskav. Tega inicialnega vžigalnega momenta raziskavi nikakor ne bi smeli jemati z obremenjujočimi zamiki v embargu. Tretja pomembna praksa, ki bi jo veljalo gojiti bi bil javni komentariat predloženega dela, ki bi ga lahko dodali k obligatnemu dvakrat slepemu peer review postopku in bi ob dodatni analizi dela širil tudi kulturo dialoga v recenziji, ki jo danes včasih pogrešamo. Istočasno bi se s tem izognili občasnemu zlobnemu in nekorektnemu recenziranju. 

In zdaj, kako se lotiti založnikov; vsekakor bi morala, kot pravim zgoraj, iniciativo prevzeti ES. V organe Evropske znanstvene fundacije (EZF) bi bilo treba vtihotapiti nekoga z močno karizmo in izrazito naklonjenostjo odprti znanosti in odprtemu dostopu (nekakšnega raziskovalnega Čeferina ali evropskega Suberja). Najbrž je Nemcem projekt DEAL tudi dodal nekaj izkušenj in morda bi se iz njihovega kroga kdo lotil vseevropskega projekta. Zanimive kontakte, ki jih je ustvaril mag. Pušnik  z evropskimi kolegi bi veljalo izkoristiti, saj račun, da bi naša formalna politika začela z ES dialog o taki organizaciji, je brezupen. Pot bi morala teči preko samoorganizacije znotraj evropske znanstvene srenje. Ko bi zakoličili osnovne organizacijske gabarite bi nato v EZF dogovorili še enoten sistem ocenjevanja znanstvenih del in vzpostavili vsevropski repozitorij objav ter neprofitno izdajateljsko hišo za revije in knjige, dokler bodo te pač v papirni obliki še obstajale. Znotraj tega pa seveda službe z  mehanizmi urejanja, ocenjevanja, kontrole plagiiranja in izdajanja pisnih in elektronskih medijev pač vse, s čimer današnje založbe ustvarjajo tiste neokusne 40%-tne profite. In na koncu bo treba seveda zaostriti režim poslušnosti članic do izključnega objavljanja objav v režimu rdečega odprtega dostopa brez embargov. Urejenost neprofitnega sistema znanstvenega publiciranja bi seveda zatrla tudi zoprno pojavljanje plenilske revijalike.

Bojim se da sanjam neizpolnljive sanje, vendar v razmahu novih komunikacijskih pristopov, ki temeljijo na Velikih podatkovnih bazah (Big Data) je taka revizija politike znanstvenega objavljanja nujna; če je ne bo realizirala EZF, jo bo slej ko prej komercialno pogoltnilo katero od globalnih socialnih omrežij, kakšen Google, Facebook, Amazon, Baidu ali RenRen.  To grozečo nevarnost koristno omenja tudi mag. Pušnik v svojem prispevku. Prihajajoče prakse t.i. globokega učenja (Deep Learning) enostavno ne morejo delovati brez zajemanja v obstoječe in novonastalo znanje: to pa je seveda mamljiv objekt vse bolj razraščenega pohlepa svetovnih »komunikatorjev«. V vsej tej zgodbi je treba v nadaljevanju pazljivo slediti trende v razvoju umetne inteligence (AI) in njene prihajajoče naslednice umetne splošne inteligence (Artificial General Intelligence - AGI), ko se bo temeljito spremenil pretok znanja.  

Učenje se učinkovito seli na splet.

Vsakodnevno doživljanje spletnega »omreževalnega« komuniciranja nas na nek način dela negotove. Občutek, da nas nekdo (ali bolje nekaj)  stalno sledi in nadzoruje in nam na nek način sporoča, da o nas ve več, kot mi sami, ni najbolj prijeten. In vendar novi pristopi, ki jih omogoča umetna inteligenca in posredno oblikovanje obsežnih podatkovnih baz, prinašajo tudi marsikatero prednost. Npr. v naših potrošniških navadah, ko nam trg ponuja vse bolj našim željam prilagojeno ponudbo. In prav ta obet z našimi potrebami uglašene ponudbe obljublja v prihodnje korist še marsikje. Na primer v izobraževanju. To bo gotovo nadaljnji razlog vse večje popularnosti in prodornosti spletno temeljenega učenja. Spletno temeljen pouk bo vedno bolj skušal prepoznavati učenčeve sposobnosti in s tem povezane potrebe diferencirane učne obravnave. Na nek način bo morala biti v proces zagotavljanja maksimalnega učnega učinka vključena tudi presoja odnosa mentorja in učenca. S. Rioux in B. Stern v svojem članku to prepričljivo predstavljata. Ostane nam torej le še da počakamo na kvalitetne učne algoritme, ki bodo povezali oba cilja učenja in  poučevanja v kar se da učinkovito in seveda za sodelujoče tudi prijetno izkušnjo.  In kot pravi T. Seligova: »…pri učenju je pomembna inspiracija, ne informacija«.